Forenzika in široke možnosti posmrtne diagnostike

»Forenziki v ameriških filmih v eni minuti, potem ko dajo vzorce v analizo, že vedo, kaj je vzrok smrti,« se med ogledom laboratorijev pošali dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Inštitut deluje 70 let, ustanovili pa so ga na pobudo profesorja Janeza Milčinskega.

Ugotavljanje vzrokov za smrt s pomočjo obdukcij in laboratorijskih analiz je ena od osrednjih dejavnosti zdravnikov specialistov sodne medicine oziroma forenzikov. Njihovo strokovno delo je v primerjavi s forenziki iz filmov bistveno bolj obsežno, ukvarjajo se namreč tudi z izobraževanjem študentov in raziskovalno dejavnostjo. Za pouk sodne medicine skrbi katedra za sodno medicino in deontologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je tesno povezana z inštitutom, predavatelji pa poučujejo tudi študente prava o veščinah v sodni medicini.

Kljub predstavam, da se forenziki ukvarjajo samo s trupli, obdukcijami in mrliškimi ogledi, je njihovo strokovno delo krepko in pogosto povezano tudi z živimi. Inštitut ima namreč ambulanto za žive preiskovance in tam 24-urno dežurstvo. K njim policisti pripeljejo na pregled morebitne povzročitelje prometnih nesreč, oškodovance v pretepih in posilstvih, lahko pa k njim privedejo svojega otroka tudi starši, ko hočejo dognati, ali njihov otrok uživa drogo.

Pogosto v njihovo ambulanto zdravniki medicine dela napotijo kandidate za zaposlitev, ko delodajalec zahteva test na drogo. V takih primerih laboratorij za toksikologijo opravi testiranja in izda potrdilo. Spekter storitev, ki jih opravlja Inštitut za sodno medicino je širok, njihovi glavni naročniki pa so policija, sodišča, zavarovalnice in zdravstvene ustanove ter zdravniki mrliški pregledniki. Ti predvsem takrat, ko so po predpisih dolžni odrediti obdukcijo ob neznanem vzroku smrti.

Sestavni del inštituta so laboratoriji za forenzično in klinično toksikologijo ter alkoholometrijo, histologijo in laboratorij za molekularno genetiko. Tega vodi predstojnik inštituta dr. Jože Balažic, ki v pogovoru o zgodovini in sedanjem delu forenzikov, niza zanimive zgodbe.

Letos praznujemo 70 let od konca druge svetovne vojne, enako obletnico praznuje tudi Inštitut za sodno medicino. Kakšno je zgodovinsko ozadje ustanovitve inštituta?

Inštitut za sodno medicino je bil ustanovljen 25. avgusta 1945, delo pa je začel 17. septembra 1945. Konec tistega leta je imel šest zaposlenih, zdaj nas tu dela 38. Takratni zavod se je začasno naselil v izpraznjene prostore higienskega zavoda, z obdukcijami in predavanji pa je začasno gostoval v patološko-anatomskem inštitutu. »To je bila romantična pionirska doba, polna nebrzdanega zanosa, domiselnih improvizacij, nekritičnega optimizma in izjemnih prizadevanj,« je o prvih letih pripovedoval pobudnik ustanovitve in prvi predstojnik inštituta profesor Janez Milčinski.

Profesor Milčinski je vodil inštitut skoraj tri desetletja, do leta 1983. Kakšno dediščino je zapustil naslednikom?

Bil je pionir modela izvedenstva v sodni medicini, ustanovil je tako imenovano ljubljansko izvedensko šolo, inštitut pa je umestil kot osrednjo slovensko ustanovo za izvedenstvo. Značilnost ljubljanske izvedenske šole je, da zajema pravo forenziko, torej forenzično toksikologijo, alkoholometrijo, sodne obdukcije, ocenjevanje težjih telesnih poškodb in zastrupitev.

Načela izvedenstva, ki jih je določil profesor Milčinski, veljajo še danes. Določil je strukturo in vsebino izvedenskega izvida ter mnenja, kar je potem povzel tudi zakon o kazenskem postopku. Izvid predstavljajo vse ugotovitve, ki jih dobimo z obdukcijo in laboratorijskimi preiskavami, izvedensko mnenje pa so odgovori na vprašanja, ki jih v odredbi postavi sodišče. Primer: sodišče odredi obdukcijo za umrlega sopotnika v prometni nesreči, v kateri je šofer preživel. Lahko gre za kaznivo dejanje zaradi malomarnosti v prometu. V takem primeru bo sodišče postavilo vprašanja, kaj je bil vzrok smrti, kdaj je nastopila, kakšne so bile poškodbe, koliko jih je, katere od teh poškodb so povzročile smrt, ali gre za kakšne posebnosti, kot je, denimo, srčni infarkt med vožnjo. Z izvedenstvom po obdukciji odgovarjamo na vsa ta vprašanja.

Koliko pa je primerov, ko z obdukcijo ne morete odgovoriti na vprašanja sodišča?

Ko z obdukcijo in vsemi možnimi preiskavami kljub temu ne dobimo popolnoma jasnega odgovora, kaj je bil vzrok smrti, govorimo o »beli« obdukciji. Belih obdukcij je malo. Od približno tisoč obdukcij, ki jih povprečno opravimo v enem letu, je desetinka do pol odstotka takih, v katerih ne znamo zanesljivo opredeliti vzroka smrti. Denimo, ko gre za tako imenovano smrt v posteljici pri dojenčkih in ne najdemo nobenega patomorfološkega substrata, opredelimo kot vzrok smrti »sindrom nenadne smrti dojenčka«.

Ko obducent opravi obdukcijo, vidi spremembe, preostalo pa opravi z mikroskopsko in toksikološko diagnostiko in tako ugotovi vzrok smrti. Zanimivi so tudi primeri posmrtne biokemije. Če vemo, da je bil pokojni kronični alkoholik, v krvi pa ni imel alkohola, iščemo odgovor, kaj je bil vzrok smrti. Pri kroničnih alkoholikih se namreč ustvarjajo določene snovi v organizmu, ki zakisajo telo, kar je potem navadno tudi vzrok za smrt. Alkoholna ketoacidoza (beta hidroksibutirat) – je postmortalna biokemija, ki jo zdaj lahko dokazujemo.

Se sodobna diagnostika zelo razlikuje od tiste pred tridesetimi leti?

Danes so možnosti posmrtne diagnostike zelo široke, precej večje kot v času profesorja Milčinskega. V njegovem času še nismo imeli laboratorija za forenzično genetiko ali po domače DNK-laboratorija. Imamo ga šele dvajset let. Laboratorij opravlja DNK-preiskave o zadevah spornih očetovstev, identifikacije bioloških sledov, denimo, pri umorih in preiskave človeških okostij z genomsko in mitohondrialno DNK in z nadzorom himerizma. To pomeni preverjanje, kako dolgo je prisoten dvojni genetski profil pri presaditvah kostnega mozga. Ko ugotovimo, da je prisoten le prejemnikov profil, je to potrditev, da se je kostni mozeg prijel.

Naša želje je, da bi ustvarili nacionalno banko podatkov DNK ob pozitivni spremembi zakonodaje po vzoru sosednje Avstrije, kjer Inštitut za sodno medicino v Innsbrucku opravlja tako analitiko za celotno državo.

V vašem DNK laboratoriju z identifikacijo po navadi odženete dvome o tem, kdo je biološki oče. Opravite veliko takih preiskav?

Povprečno okoli sto primerov identifikacije očetovstva opravimo vsako leto. Kadar gre za identifikacijo očetovstva pri otroku, vsak primer zajame vsaj tri osebe, identifikacija očetovstva pri odraslem, ki je že vsaj pet let polnoleten, pa zajema lahko samo dve osebi, torej otroka in domnevnega očeta. Sedanje analize DNK so stoodstotno zanesljive, dajejo nedvoumne odgovore o tem, kdo je biološki oče. Pred tridesetimi leti, ko so očetovstvo poskušali ugotoviti z analizo krvnih skupin, podskupin in markerjev, pa so bili rezultati zanesljivi v precej nižjem odstotku, kar je seveda s sedanjega vidika veliko premalo.

Ko začne v človeku ob nekem dogodku vrtati črv, je analiza DNK lahko odlično sredstvo za ugotavljanje resnice. Pri uveljavljanju dednih pravic je dokazovanje očetovstva zelo pomembno. Pred leti, ko so potekali postopki denacionalizacije, smo opravili veliko identifikacij v smislu določanja rodbinskih vezi. Spomnim se 75-letnega gospoda, ki so mu vrnili zelo veliko premoženja, toda preden bi ga zapustil sinovoma, se je želel prepričati, ali sta oba resnično njegova. Ker sinova nista hotela sodelovati v preiskavi, je napisal oporoko, da jima bo zapustil premoženje, če bosta dokazala, da sta resnično njegova sinova. Zaradi oporoke so prišli v naš laboratorij vsi štirje – on, žena in oba sinova. Analiza DNK je potrdila njegov dvom, namreč da starejši sin ni bil njegov ...

Z analizo DNK preprečite tudi marsikatero dramo. Se spomnite kakega takega primera?

Lahko navedem precej poučen primer, ko so starši opazili na otroku poškodbe in pomislili, da ga vzgojiteljice tepejo. Sum so prijavili policiji, ta pa je pripeljala otroka k nam na pregled. Ugotovili smo, da ima otrok sledove ugrizov, ne pa tepeža. Pobrali smo brise, v katerih je bila slina in naredili analizo DNK ter preiskave forenzične stomatologije. Preiskava je pokazala, da je šlo za otroški ugriz in da je bil v vrtcu otrok, ki je grizel druge. Razplet je bil najbolj koristen za vrtec in vzgojiteljice, saj smo jih tako oprali suma fizične zlorabe otroka, kar je seveda hudo kaznivo dejanje.

Vaš inštitut storitve zaračuna. Koliko s tem zasluži?

Za storitve izdajamo račune, njihova vrednost je povprečno okoli 2,5 milijona evrov na leto. S tem prihodkom sami pokrijemo plače zaposlenih, 17 odstotkov od prihodka oddeli Medicinska fakulteta za režijske stroške za potrebe našega inštituta, približno šest odstotkov pa namenimo za amortizacijo. Navsezadnje opremljamo laboratorije z denarjem od zaslužka na trgu.

Koliko staneta obdukcija in identifikacija očetovstva?

Analiza DNK pri spornih očetovstvih stane približno 400 evrov skupaj z DDV na osebo oziroma na vzorec. Cena obdukcije pa je različna, odvisna je od tega, kaj vse je za diagnostiko treba opraviti. Znaša vsaj 800 evrov ali več. Zahtevajo jo lahko tudi svojci pokojnika, če se ne strinjajo z ugotovljenim vzrokom smrti, toda račun za obdukcijo morajo poravnati sami. Obdukcijo lahko naroči tudi zavarovalnica, kar ji omogoča zakon, če dvomi o vzrokih smrti. Ko človek podpiše zavarovalno polico, sploh ne pomisli, kaj vse dovoli zavarovalnici s svojim podpisom, navadno tudi vpogled v zdravstveno kartoteko in obdukcijo.

Inštitut je tudi raziskovalna ustanova.

Sodelujemo v dveh večjih raziskovalnih projektih in treh bilateralnih. Naš glavni raziskovalni projekt poteka že nekaj let skupaj s fakulteto za strojništvo. Pogosto slišimo o poškodbah vratu in hrbtenice v prometnih nesrečah. Z raziskavo hočemo dokazati, kakšna sila je potrebna, da poškodbe sploh nasatnejo, ko vozili trčita. Preizkuse opravljamo s pokojniki, ki svoje telo za življenja podarijo za znanstvene in učne namene Inštitutu za anatomijo. Poskusi na lutkah so namreč popolnoma drugačni kot na ljudeh, zato potrebujemo pokojnike. Njihova okorelost po 48 urah popusti in telo je spet mehko, zato je uporabno za strokovne preizkuse. Rezultati projekta bodo uporabni tudi za zavarovalnice.

Drug naš raziskovalni projekt je genetika samomorov. Tega izvajamo skupaj z drugimi inštituti. Projekt vključuje psihiatrični, biokemični in forenzični vidik samomorov. S pokojnim psihiatrom Andrejem Marušičem sva bila ena redkih na področju raziskav genetike samomorilnosti, pozneje sem to področje prepustil našemu docentu dr. Tomažu Zupancu, ki sodeluje v tej multidisciplinarni raziskavi.