Tiskane izdaje
Translacija in osebna medicina sta sodobna pristopa, ki združujeta tako zahteve raziskovalcev in klinikov kot pričakovanja bolnikov, njun cilj pa je bolje razumeti vzroke za nastanek bolezni, hitreje razviti nova zdravila in zdravljenje kar najbolj po meri genskega »prstnega odtisa«. Kaj pravi o tem prof. dr. Dimitri Krainc z univerze Northwestern v Chicagu?
Ugledni slovenski znanstvenik, predstojnik klinike za nevrologijo in direktor centra za redke nevrološke bolezni na omenjeni univerzi, je pred kratkim prejel prestižno Javitsovo nagrado. Za izjemne dosežke na polju nevroloških znanosti jo podeljuje ameriški nacionalni inštitut za nevrološke bolezni. Nagrada, ki jo je leta 1983 ustanovil zvezni senat in jo poimenoval po zaslužnem senatorju Jacobu Javitsu, bo prof. Kraincu omogočila sedemletno raziskovanje genskih bolezni in okvar za boljše razumevanje vpliva genov in mutacij na ključne patogene mehanizme pri degeneraciji živčevja.
Redke nevrološke bolezni, kot sta parkinsonova in huntingtonova, obravnavate po načelu osebne medicine. Raziskujete gene in njihove mutacije. Kaj je pri tem v nevrologiji drugače kot pri drugih boleznih?
Poglavitni razlog za iskanje drugačnih pristopov je v tem, da možganskih celic ne moremo neposredno raziskovati pri živih bolnikih, zato uporabimo novo tehnologijo. Za raziskovanje celic nam zadošča le delček bolnikove kože, ki jo odvzamemo ob ambulantnem pregledu. Tako pridobljene kožne celice lahko reprogramiramo v pluripotentne, iz njih pa pridobimo katerekoli možganske celice. Ko proučujemo spremembe pri parkinsonovi bolezni, na ta način pridobimo dopaminske celice, ki jih lahko razmnožujemo v celični kulturi, hranimo in proučujemo tudi več let. Tako postarane celice nam omogočajo še dodatne raziskave in pomagajo bolje razumeti spremembe, ki se dogajajo v različnih obdobjih.
Danes je veliko lažje opraviti analizo DNK, pregledati celoten človekov genom in odkriti gene, ki lahko pomenijo večje tveganje za razvoj parkinsonove ali katere druge nevrološke bolezni. Ker tovrstne raziskave opravljamo na reprogramiranih celicah, pridobljenih iz kožnih celic, lahko tudi popravljamo okvarjene gene. To nam – za zdaj eksperimentalno na celičnih kulturah in poskusnih živalih – prav tako omogočajo nove metode in tehnologije, znane kot 'gene editing'. Kadar je nevrološka bolezen posledica molekularnih vzrokov, se usmerimo v raziskovanje molekul, ki jih potem razvijamo za tarčno zdravljenje.
Infografika: Delo
Pri opisanem načinu gre še vedno le za temeljne raziskave. Kaj pa prava zdravila, klinično zdravljenje?
Ni povsem tako. Lahko navedem primer, kjer smo naredili korak dlje. Pri bolniku s parkinsonovo boleznijo smo odkrili mutacijo v encimu glukocerebrozidaza. Zaradi mutacije je ta encim deloval le s polovično zmogljivostjo. Z nadaljnjimi raziskavami smo odkrili molekule za njegovo aktivacijo. Te smo optimizirali najprej pri poskusnih živalskih modelih, potem pa prijavili še klinično raziskavo in vanjo vključili manjšo skupino bolnikov.
Čeprav klinična raziskava s temi molekulami še poteka in za zdaj na majhni skupini bolnikov, predvidevamo, da bo tak način zdravljenja primeren tudi za druge, recimo temu podskupine bolnikov, ki imajo težave zaradi motenj v delovanju omenjenega encima. Resda gre za zelo specifično bolezensko motnjo, vendar ima samo v Ameriki težave s tem encimom kakšnih 200.000 bolnikov.
V vaši razlagi se zdi nenavadna povezava med nevrološkimi boleznimi, kot je parkinsonova, torej z izvorom v možganih, in prirojeno gaucherjevo boleznijo, ki nastane zaradi pomanjkanja glukocerebrozidaze. Vaša študija je bila objavljena v reviji Cell.
Ta izredno zanimiva povezava je bila odkrita v ambulantah za obravnavo bolnikov in njihovih svojcev z omenjenimi boleznimi. Parkinsonova bolezen se pogosteje pojavlja pri bolnikih z gaucherjevo boleznijo in njihovih svojcih, ki nosijo mutacijo v encimu glukocerebrozidazi. V zvezi s tem smo opravili molekularne raziskave in razložili povezavo med gaucherjevo in parkinsonovo boleznijo. Menim, da bomo tudi v prihodnje odkrivali take nenavadne povezave med bolniki oziroma na videz zelo različnimi boleznimi. Takšne povezave omogočajo razvoj tarčnega zdravljenja za nevrodegenerativne bolezni.
Že v preteklosti, po dobrih dveh desetletjih kliničnih, znanstvenoraziskovalnih in pedagoških izkušenj na Harvardu, ste pogosto omenjali in tudi zdaj poudarjate pomen translacijske medicine. Kaj konkretneje to pomeni pri vsakdanji praktični obravnavi bolnikov?
Če se vživite v položaj bolnikov z alzheimerjevo ali parkinsonovo boleznijo, boleznijo motoričnega nevrona ALS in drugimi hudimi motnjami in boleznimi, najbrž ni težko razumeti, kako trpijo sami in tudi njihovi svojci, kako težko čakajo na uspešnejše zdravljenje. Ne zanimajo jih pomanjkanje denarja in različni dejavniki, ki ovirajo raziskave, predvsem pa ne preskromno ali nikakršno sodelovanje med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temeljnimi raziskavami, in zdravniki v klinični medicini. V žargonu pravim 'bazičarji in kliniki', pri čemer se vsi trudimo za isti cilj – naše bolnike.
Translacija preprosto pomeni obojestranski hiter pretok rezultatov temeljnih raziskav in klinične prakse. Sodelavci, ki raziskujejo molekule, morajo smiselno tekoče sodelovati s kliniki, in obrnjeno, da bi pospešili hitrejše, varno in učinkovito zdravljenje. Pri skrbno premišljeni organizaciji in načinu dela lahko pričakujemo boljše rezultate. Seveda pa tudi ni nepomembno, da laboratorijski raziskovalci, ki se ukvarjajo s celicami, bolje razumejo potrebe in pričakovanja bolnika.
Tudi sami se ves čas ukvarjate tako s kliničnim, znanstvenoraziskovalnim in pedagoškim delom, zadnja tri leta pa tudi vodite kliniko, ki ste ji v tem času krepko izboljšali uvrstitev na lestvici najboljših. Kako?
Na boljših ameriških klinikah, ki so povezane z univerzami, se pričakuje, da se ne le njihovi vodje, temveč tudi klinični zdravniki poleg kliničnega dela ukvarjajo še z raziskovanjem. Tudi sam imam svoj laboratorij, kjer imam zaposlene znanstvenike in nekaj zdravnikov, ki prav tako opravljajo znanstvene raziskave. Vsak teden se na kliniki ukvarjam z bolniki, poleg tega predavam študentom medicine in specializantom, zato je nujna dobra organizacija dela. Ta med drugim vključuje redne tedenske klinične konference, na katerih timsko obravnavamo najtežje bolnike z najbolj zapletenimi diagnozami. Kliniko sem organiziral tako, da so vsi zaposleni povezani in motivirani za medsebojno sodelovanje. Vsekakor se mi zdi zelo pomembno, da mi uspeva nekako ujeti pravo ravnovesje z vsemi temi obveznostmi in ohraniti neposreden stik z bolniki.
Za vse našteto so gotovo potrebne ustrezne razmere in motivacija za delo. Kako je s tem?
Sodelavci smo v grobem razdeljeni v tri skupine. Eni so kliniki, ki se ukvarjajo tudi s kliničnimi raziskavami in izobraževanjem, drugi se posvečajo temeljnim raziskavam, tretji, med katere se prištevam tudi sam, pa imamo svoje bazične laboratorije in hkrati delamo na kliniki. Delovni rezultati na posameznih področjih so pomembno merilo za posameznikovo napredovanje, odmevni dosežki na kliniki in pri raziskovanju pa za uvrstitev na lestvico najboljših tovrstnih institucij. V Ameriki so različne lestvice kakovostnih institucij in odličnih posameznikov zelo priljubljene. In čim boljša je uvrstitev, tem večje so možnosti za finančno podporo na primer nacionalnega inštituta za zdravje, različnih fundacij in drugih virov.
Podprli so tudi vaše raziskovalno delo. Kako ga nameravate razvijati v prihodnje?
Razvijali bomo tarčno zdravljenje, ki je že precej napredovalo v onkologiji, bistveno slabše pa je s tem v nevrologiji. Vemo, da dosedanje klinične študije pri nevrodegenerativnih boleznih niso bile uspešne, med drugim zato, ker nimamo ustreznih markerjev ali označevalcev za uvedbo tarčnega zdravljenja in spremljanje njegove uspešnosti. Nadaljevali bomo raziskave na molekularni ravni in vsi, ki se ukvarjamo s tem področjem nevrologije, upamo, da bomo končno imeli na voljo možnost za bolj neposredno zdravljenje parkinsonove, alzheimerjeve in huntingtonove bolezni, bolj redke, a hude dedne bolezni. Intenzivne raziskave potekajo tudi v zvezi z boleznijo motoričnega nevrona ALS, kjer so v zadnjem obdobju odkrili precej novih genov, kar bi bilo lahko v pomoč pri razvijanju zdravil in učinkovitejšem zdravljenju.
