Tiskane izdaje
Ne le ženske, tudi moški si dandanes ne morejo več predstavljati osnovne higiene in skrbi za ohranjanje zdravja največjega organa, kože, brez uporabe kozmetičnih izdelkov. Uporaba teh se v vsakodnevni skrbi za počutje in videz, upravičeno, vse bolj nagiba v prid čim bolj naravnim izdelkom, ki nimajo dodane kopice kemikalij, med katerimi se nemalokrat skrivajo tudi škodljivi dodatki.
Prav zato se je varnost kozmetičnih izdelkov znova znašla tudi pod filigranskim drobnogledom neodvisnega znanstvenega odbora za varstvo potrošnikov, ki ga je evropska komisija prosila za mnenje o varnosti nanooblik silikagela, hidratiranega silikagela in površinsko obdelanega silikagela – sililata in dimetil sililata. Omenjene nanodelce namreč proizvajalci radi uporabijo pri pripravi kozmetičnih izdelkov za lase, telo, obraz, ustnice in nohte.
Sicer je res, da je v EU uporaba nanomaterialov v kozmetičnih izdelkih zakonsko urejena in da so proizvajalci, preden dajo take izdelke na trg, dolžni o tem obvestiti evropsko komisijo, in to pol leta vnaprej. Če komisija prejme obvestilo o sestavini, ki vzbuja pomisleke o morebitnem vplivu na zdravje uporabnikov, ocene tveganja pa ni, prosi za mnenje omenjeni znanstveni odbor.
Izsledki
Tokrat je komisija prejela kar 172 obvestil o kozmetičnih izdelkih, ki vsebujejo katero od omenjenih štirih oblik silikagela. Dr. Qasim Chaudhry, podpredsednik znanstvenega odbora in predsednik delovne skupine za nanomateriale v kozmetičnih izdelkih, je poudaril, da so proučili podatke, ki so jim jih poslali proizvajalci, skupaj z izsledki drugih tovrstnih študij, in naredili celovito analizo. Ta je pokazala, da ni dokazov, ki bi potrjevali, da nanodelci silikagela prodirajo v kožo ali da so toksični oziroma strupeni. Po drugi strani pa raziskovalci priznavajo, da pravzaprav ni dovolj dokazov, ki bi to možnost povsem zanesljivo ovrgli.
Dodatne raziskave
Zato bo, kot ugotavljajo znanstveniki, treba počakati na nove, podrobnejše podatke o značilnostih nanooblik silikagela, zlasti o njegovem prodiranju v kožo, še posebno če je ta ranjena ali poškodovana. Tako bo ovržba možnosti sistemske toksičnosti lahko postala povsem verodostojna. Navsezadnje so nekatere študije nakazale možnost genotoksičnosti (vpliv na nastanek trajnih sprememb na deoksiribonukleinski kislini – DNK oziroma mutacij) sicer neke druge oblike silikagela. Zato bo, tako dr. Chaudhry, treba raziskati, ali imajo tudi nanodelci silikagela v kozmetičnih izdelkih enak učinek, če prodrejo v celice.
