Globalno segrevanje sproža tudi selitev parazitov

Bolj ko se podnebje spreminja, bolj nas preseneča z oblikami in načini, kako se te spremembe kažejo v našem življenju in okolju. Že dolgo ne gre več le za otoplitev in dvig morske gladine zaradi taljenja ledenikov, pa za več neurij, pogostejše suše in poplave. V zadnjem času so se na seznamu posledic podnebnih sprememb znašle tudi infekcijske bolezni.

Številne infekcijske bolezni, ki so bile zadnja desetletja izrazito omejene na določeno geografsko in podnebno specifično okolje, na primer malarija, vročica denga, obolenje z virusom zahodnega Nila in še kakšne, se v zadnjem času pojavljajo še drugje. Videti je, kakor da se hkrati z globalnim segrevanjem prav hitro globalizirajo tudi bolezni, ki so bile še do nedavna omejene na tropska ali subtropska območja.

Če so morda lani primeri okužb z virusom zahodnega Nila celo v naših krajih in še bolj pri naših sosedih v javnosti povzročili senzacijo, pa širjenje teh okužb na do zdaj varna območja ne preseneča zoologov. Nasprotno, že nekaj časa (natančneje v reviji Science pred dvema letoma) so širjenje nekaterih infekcijskih bolezni, posebej tropskih, napovedovali kot eno od posledic podnebnih sprememb oziroma globalnega segrevanja.

To je tudi vsebina pred dnevi objavljene posebne izdaje revije Philosophical Transaction of the Royal Society B. V spremljajočem članku z naslovom Evolucija v akciji: podnebne spremembe, dinamika biodiverzitete in pojavljanje infekcijskih bolezni, objavljenem v spletni različici, zoologa Daniel Brooks in Eric Hoberg pojasnjujeta, da je pojav infekcijskih bolezni, kot sta obolenje z virusom zahodnega Nila in ebola, na območjih, ki niso tipična za te bolezni, ena od predvidljivih posledic podnebnih sprememb.

Kot opozarjata raziskovalca, lahko že v bližnji prihodnosti zaradi učinkov podnebnih sprememb na habitat pričakujemo, da bodo številni organizmi, od divjadi do domačih živali in tudi ljudje, pogosteje prišli v stik s patogenimi mikrobi. Ker jim prej nikoli nismo bili izpostavljeni, nas lahko zdaj hitreje okužijo. Zdravstvo, menita zoologa, v večini držav na tako selitev bolezni ni pripravljeno.

Krvavenje iz več tisoč ran

Bolezni, ki jih povzročajo patogeni organizmi, se pogosto prenašajo prek njihovih gostiteljev, od raznih opic, kot v primeru virusa hiv, netopirjev v primeru ebole, do komarjev v primeru malarije, denge, rumene mrzlice in še drugih infekcijskih bolezni. V razmerah spreminjajočega se podnebja, ko njihov habitat postaja drugačen, se dogaja, da ti organizmi v spremenjenem okolju ne preživijo. Nekateri se zato selijo drugam in z njimi vred tudi patogeni paraziti, v nekaterih primerih pa se patogeni organizmi uspešno preselijo v nove gostitelje. Ponekod v Kostariki so tako patogene organizme, ki so nekoč gostovali le v opicah kapucinkah – te so lovci skoraj povsem iztrebili – zdaj našli v opicah vriskačih. Tudi nekatere vrste parazitskih glist v kanadskih arktičnih območjih so se pomaknile severneje – z ameriškega severnega jelena so preskočile na mošusovega bivola.

»Ne trdim, da bomo priča Andromedinemu soju , ki bi kot v filmu s tem naslovom zbrisal vse živo s planeta,« pravi Brooks. »Bomo pa priča številnim omejenim izbruhom okužb, ki bodo močno obremenili zdravstvene in veterinarske službe. Situacijo bi lahko ponazorili z ogroženostjo zaradi krvavenja iz več tisoč ran.«

Skupaj s soavtorjem članka Ericom Hobergom, zoologom v kmetijskem raziskovalnem centru pri upravi ameriške pomoči državam v razvoju, je raziskoval, kako podnebne spremembe vplivajo na ekosisteme. Brooks se je osredotočil na parazite v tropskem pasu, Hoberg pa jih je proučeval predvsem na Arktiki. Oba sta med desetletja dolgem raziskovanjem opazila, da so se v okolju, ki sta ga obravnavala, pojavile vrste parazitov, ki prej tam niso živele, hkrati pa so nekatere, ki so tam dolgo obstajale, izginile.

»V zadnjih treh desetletjih, kolikor časa sva raziskovala, so podnebne spremembe močno vplivale tako na tropsko kot na arktično območje,« pravi Daniel Brooks. Spremembe se po njegovih besedah kažejo zlasti v dejstvu, da so živali zdaj izpostavljene parazitom in patogenim organizmom, ki jih pred leti ni bilo v njihovem okolju. Torej, da se zaradi spreminjanja podnebja selijo tudi paraziti.

Parazitski paradoks

To je zoologe močno presenetilo, saj je skoraj sto let veljalo, da paraziti ne morejo kar tako preskočiti z ene vrste na drugo. Brooks pojav opisuje kot parazitski paradoks, ko se kljub utečenemu načinu sorazvoja parazita in gostitelja oba dokaj hitro prilagodita drug drugemu. Zato tudi ne velja več prepričanje, da se v novem okolju le redko pojavi nova bolezen, saj bi se prej morala zgoditi ustrezna naključna mutacija. Nasprotno, zoologi opažajo, da se preskoki parazitov na nove gostitelje dogajajo hitreje, kot so pričakovali. V pravih okoliščinah so celo patogeni, ki so zelo prilagojeni določenemu gostitelju, sposobni hitro preiti na novega.

Brooks in Hoberg ta pojav označujeta za tako imenovani temeljni konceptualni premik, po katerem si patogeni organizmi kljub podedovanim genetskim sposobnostim hitro pridobijo novega gostitelja. Čeprav parazit utegne imeti zelo specializirano razmerje z določenim gostiteljem v določenem okolju, so v okolju tudi drugi organizmi, dovzetni zanje, in torej potencialni gostitelji.

»Ti so žal celo bolj dovzetni za okužbo, ki jo prenaša parazit, in zato huje zbolijo, saj še niso razvili odpornosti,« pojasnjuje Brooks način, kako se paraziti udomačijo v novem gostitelju oziroma v novem okolju. Čeprav odpornost lahko razvijejo precej hitro, pa to vodi le iz akutnega v kronični problem.

Primer tega je po Brooksovih besedah okužba z virusom zahodnega Nila. Po vznemirjenju ob prvih pojavih v ZDA ni več akutni problem za ljudi in divjad, je pa kronični in bo, kot kaže, tam tak tudi ostal. To pa seveda kliče po večjem sodelovanju lokalnih zdravstvenih in veterinarskih služb z biologi, ki vedo, katere vrste organizmov so v okolju in kaj utegne pomeniti pojav nove vrste ali pa izginotje obstoječe. Nujno bi bilo okrepiti tudi raziskave, ki bi pokazale, kateri organizmi so gostitelji patogenih mikrobov.

Poznavanje geografske porazdelitve in obnašanja gostiteljev patogenih organizmov je lahko zelo koristno za oblikovanje strategij za javno zdravje, ki bi temeljile na zmanjševanju tveganja infekcij, tako da bi bila kar najbolj zmanjšana možnost stika ljudi z okuženimi živalmi. Taka strategija se je že dobro izkazala v preprečevanju okužb z malarijo in rumeno mrzlico, ki se prenašata s piki komarjev.

Vendar pa Brooks in Hoberg svoj članek skleneta s pozivom, da moramo priznati, da pojava na novo pojavljajočih se infekcijskih bolezni ne obvladamo. »Ne vemo, kje in kdaj se utegnejo pojaviti. Ne poznamo njihove temeljne biologije in ji ne namenjamo pozornosti, prav tako ne vprašanju, od kod se lahko pojavijo in kakšne so možnosti za navzočnost posameznih patogenov.«

Pri nas so problematični klopi

V Sloveniji smo se pri vplivih podnebja na zdravje ljudi do zdaj srečevali predvsem z vročinskimi valovi, občasnim pomanjkanjem pitne vode na nekaterih območjih, nesrečami ob vremenskih ujmah, čedalje pogosteje pa se srečujemo z boleznimi, ki jih prenašajo klopi in so izrazito odvisne od podnebnih razmer. Povezano s segrevanjem ozračja so tudi pogostejše in resnejše zastrupitve in okužbe z živili, saj zvišanje temperature zraka pospešuje razmnoževanje škodljivcev in zajedavcev v hrani.

Podobno je v drugih evropskih državah. Raziskava povezanosti temperature okolja in okužbe s salmonelo je na primer pokazala do 10-odstotno pogostost pojavljanja okužbe za vsak dvig tedenske temperature za stopinjo Celzija pri temperaturah okolja nad 5 stopinj.

Škodljivega vpliva na zdravje pa nimajo le vročinski valovi, marveč že blaga in skoraj neopazna, a dolgotrajna otoplitev ozračja. Ta vpliva na zgodnejše brstenje in daljšo »zeleno« sezono, ki je prijetnejša za oko, a ne za tiste, ki jih pestijo alergije. Breme alergijskih bolezni je namreč povezano z dolžino in intenziteto sezone pelodov, ki se v Evropi podaljšuje; v zadnjih 30 letih se je v povprečju podaljšala za 10 do 11 dni.

Izrazito pa otoplitev v Evropi in tudi pri nas vpliva na razširjenost bolezni, ki jih prenašajo razne druge živali, predvsem lymske borelioze in klopnega meningoencefalitisa, ki ju prenašajo klopi. Toplejša poletja, četudi le nekoliko, a ponavljajoča se iz leta v leto, omogočajo klopom, da se širijo severneje in v višje nadmorske lege. Medtem ko so bili v Evropi okuženi klopi običajno južno od zemljepisne širine 45 stopinj in pod 800 metri nadmorske višine, so jih zadnja leta opazili že tudi bolj severno – na Švedskem, in v višjih nadmorskih višinah – na Češkem.

Tudi lišmanjoze, to so bolezni kože, sluznic in notranjih organov, ki jih prenašajo členonožci, najpogosteje peščene muhe, se zaradi podnebnih sprememb v Evropi zadnja leta širijo na nova območja. Običajno so bile omejene na južnejše in nižje kraje, zdaj pa nekatere vrste lišmanij že opažajo v Nemčiji, Franciji in Italiji. Odkrili so tudi nova endemična območja na Hrvaškem, v Nemčiji in Švici.

Hkrati z dvigom temperature se torej ne selijo le nekatere vrste živali in rastlin, temveč tudi paraziti in z njimi bolezni, ki jih ti lahko prenašajo.