Ljubjana - Verjetno veste, kam s papirjem? Pa tudi kam s                     plastiko, steklom in biološkimi odpadki? Kam pa                     vržete star mobilni telefon, ki ste ga ravno                     zamenjali z najnovejšim, najlepšim in funkcijsko                     prepolnim mobilnikom?
 Za začetek gre verjetno v predal. Če je verjeti                     statistiki, potem se reciklira le pet odstotkov                     starih mobilnikov, večina pa konča v temnem kotičku                     omar, predalov ali kleti. Nekaterim mobilniki                     pomenijo več, kot le pripomoček za komuniciranje, za                     nekatere imajo sentimentalno vrednost, in kaj takega                     je težko vreči v smeti. Poleg tega nikoli ne veš,                     kdaj ti bo novi, sijoči mobilni aparat odpovedal in                     boš moral zasilno za nekaj časa zopet uporabljati                     starega. A na koncu, ko ugotovimo, da hranjenje                     starega modela ni več smiselno, da le jemlje                     prostor, gre v smeti. A kakšne?
 Razcvet mobilne telefonije je neverjeten. Tako                     hitro kakor se je razširila ta panoga, se jih je le                     malo, rezultat tega pa je, da je danes na svetu več                     mobilnih telefonov ko ljudi. V vsakem aparatu je                     poleg plastike, kovine in keramike kup okolju                     nevarnih snovi, med drugim kadmij, berilij, litij,                     cink, berilij in arzen, in če te končajo na                     odlagališču za smeti, nas lahko kar pošteno skrbi za                     prihodnost. Te strupene snovi pomenijo veliko in                     dolgoletno nevarnost za okolje, saj je skrb zbujajoč                     že podatek, da strupi ene same odslužene baterije                     mobilnega telefona zastrupijo kar 600.000 litrov                     pitne vode. No, ta je potem vse kaj drugega kakor                     pitna. Onesnažijo tudi tla in pridejo tako lahko v                     prehransko verigo ter resno ogrozijo naše in zdravje                     ostalih živih bitij sveta.
 Naštete snovi lahko resno poškodujejo živčni                     sistem, povzročijo težave pri razmnoževanju in                     razvoju, povzročajo raka in vplivajo na genetiko.                     Kadmij, na primer, velja za sedmo najbolj nevarno                     snov človeškemu organizmu. Je toksična težka kovina,                     ki po zaužitju škoduje ljudem in živalim ter je tudi                     rakotvorna. Splošna razgledanost da vedeti, kako                     nevarne so lahko zastrupitve s težkimi kovinami. Ko                     pridejo v kri, odraslim resno poškodujejo ledvica in                     jetra, pri otrocih pa povzročajo nevrološke                     poškodbe. Toksična sta tudi nikelj in živo srebro                     ter kot taka označena za nevarni substanci. In                     čeprav smo se od nikelj-kadmijskih baterij počasi že                     poslovili, tudi litij-ionske niso povsem nedolžne.                     Resda v njih ni težkih kovin, litijska visoka                     kemijska aktivnost lahko povzroči težave v okolju. V                     stiku z vodo, kar je lahko zelo hitro, se kovina                     lahko vname in povzroči podtalne požare, ki jih je                     težko pogasiti.
 Naša skrb za okolje se pač ne sme končati pri                     ločevanju papirja, embalaže in stekla. V trgovinah z                     elektroniko boste namreč našli smetnjake za                     baterije, čedalje bolj aktualni pa so tudi takšni za                     zbiranje mobilnih telefonov. Reciklaža mobilnika                     resda stane, a s tem obvarujemo okolje pred                     nevarnimi snovmi, poleg tega se da ponovno uporabiti                     kar do 80 odstotkov sestavnih delov mobilnega                     aparata. Med drugim lahko elektronika telefona                     vsebuje dragocene kovine, kot so zlato, srebro in                     baker, medtem ko je mogoče razne kovine, plastiko in                     gumo brez težav predelati v nove surovine. Podjetja,                     ki se ukvarjajo z recikliranjem telefonov, poznajo                     dva postopka. En je, da zavržene aparate pripravijo                     za prodajo v države tretjega sveta, povsem                     odslužene, take, ki jim tudi popravilo življenjske                     dobe ne bi kaj prida podaljšalo, pa v celoti                     razdrejo in snovi predelajo v nove surovine. Poleg                     tega se z reciklažo razbremenijo smetišča in                     prihranijo tone toplogrednih plinov.
 Se vprašate, kam potem z odsluženim mobilnikom,                     polnilnikom in baterijo? Sprejemati jih morajo vsi                     prodajalci, torej tudi vsi mobilni operaterji.                     Mobitel in Si.mobil zbirata odslužene mobilnike že                     več let, Si.mobil pa je pred kratkim začel novo                     akcijo z globljo filozofijo. Premisli, pravijo,                     preden mobilnik vržeš v smeti. Premisli o okolju, v                     katerem živiš. Poleg smetnjakov za zbiranje takšnih                     telefonov so ponudili okolju prijaznejše polnilnike,                     take, ki v času nepolnjenja telefona, ko so še vedno                     priključeni v omrežje, porabijo 10-krat manj                     energije, in takšne, ki polnijo s sončno energijo.                     Tudi varčevanje z električno energijo šteje.
 Seveda vse te akcije ne bodo nikoli uspešne, če                     se ne boste zamislili in ugotovili, da metanje v                     smeti okolju tako neprijaznega izdelka, kakor je                     mobilnik z vsemi dodatki, dolgoročno škoduje vam,                     bližnjim in, če nismo egoistični, tudi manj                     bližnjim, ki imajo enako pravico do čistega okolja                     kakor mi. Odpreti smetnjak in vreči vanj je resda                     najlažja, a tudi najslabša pot.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
    
	
            
                        
    
    
 
				 
						   
					 
        
          
          
                        













 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								