Internetni tolažniki duševnih stisk

Duševna stiska ne izbira osebe, ure ali kraja. Lahko se priplazi v nedeljo dopoldne ali ob treh ponoči, ko je morebitni osebni psiholog na smučanju in vsi znanci že zdavnaj trdno spijo. Še slabše je, kadar človek v kritičnih trenutkih ne pozna nikogar, ki bi mu lahko zaupal svoje tegobe, ali pa se mu zdi njegova stiska tako neprijetna, da je ni pripravljen zaupati niti staršem, partnerju ali najboljšemu prijatelju. Takrat mu ostanejo le anonimni telefonski svetovalci ali upanje, da bo na prostranstvih svetovnega spleta našel tolažbo, rešitev problema ali vsaj občutek, da v svoji stiski ni neskončno sam.

So taka pričakovanja upravičena? Na prvi pogled se zdi, da je splet idealno orodje za vse, ki poskušajo najti pomoč in nasvete, kako se spopasti z najrazličnejšimi življenjskimi izzivi - z depresijo, osamljenostjo, boleznijo, s težavami v razmerju ali pastmi, ki jih prinaša odraščanje. Internetne oblike svetovanja so praviloma anonimne, brezplačne in niso vezane na posamezen kraj, državo ali jezik, uporabniku pa obljubljajo hitro rešitev problema, združeno z udobjem dnevne sobe ali delovnega kabineta. Poleg tega se zaradi čedalje večje razširjenosti interneta med uporabniki vseh starostnih in družbenih skupin hitro povečuje tudi število spletnih svetovalnic (predvsem mladinskih) in različnih oblik spletnega svetovanja. Najbolj razširjeno je svetovanje po elektronski pošti ali v spletnih forumih, pojavljajo pa se tudi nekatere tehnološko naprednejše elektronske svetovalnice, ki za pogovor s strokovnjakom uporabljajo videokonference ali virtualne svetove.

Kljub omenjenim trendom je spletno svetovanje še razmeroma nov in malo raziskan fenomen. Čeprav nove komunikacijske tehnologije in virtualni računalniški svetovi že od nastanka vzbujajo velika pričakovanja in so nekatere raziskave potrdile pozitivne učinke internetnega svetovanja pri motnjah hranjenja, depresiji in anksioznosti, o delovanju svetovnega spleta kot svetovalnega medija in o resnični učinkovitosti tovrstnega svetovanja ni dosti podatkov. Zato ostajajo številna pomembna vprašanja premalo raziskana: kakšne so prednosti in omejitve spletnega svetovanja v primerjavi s tradicionalnimi (»živimi«) oblikami svetovanja? Kdo so najpogostejši iskalci internetne pomoči in kakšne so njihove težave? Je svetovni splet v resnici čudovito novo orodje, s katerim bo mogoče nekoč pravočasno doseči vse ljudi v duševni stiski in jim pomagati, ali pa je lahko tudi eden izmed razlogov, zakaj čedalje več uporabnikov novih tehnologij sploh trpi zaradi duševnih motenj?

Duševno zdravje v virtualnem svetu

Če morebitni iskalec spletne pomoči premore spodoben osebni računalnik, hitro internetno povezavo in nekaj potrpežljivosti, lahko v trirazsežnem računalniškem svetu Second Life poišče otok duševnega zdravja, ki ga je zasnovala skupina za razvoj virtualnih svetov na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) skupaj z ljubljanskim izobraževalno-raziskovalnim inštitutom Ozara (IRIO). Na tem otoku si lahko obiskovalci med drugim ogledajo simulacije izkušenj z najpogostejšimi duševnimi motnjami (z bulimijo, anoreksijo, bipolarno motnjo, depresijo, s stresom, fobijami, socialno fobijo in shizofrenijo), se o svojih težavah v posebni svetovalnici pogovorijo z zdravnikom, opravijo samotestiranje, dobijo nasvet o možni terapiji ali oblikujejo skupine za samopomoč.

»Virtualni svet Second Life ima danes okrog 15 milijonov uporabnikov. Če bomo dosegli 100, 1000 ali 10.000 obiskovalcev tega virtualnega sveta in jih poučili o duševnih motnjah, bomo lahko pomagali njim ali posredno komu v njihovi bližini,« je prepričan Matjaž B. Jurič, izredni profesor na FERI in vodja skupine za razvoj virtualnih svetov. Po njegovem mnenju so lahko ti elektronski svetovi zelo koristen pripomoček, namenjen seznanjanju in informiranju o simptomih in posledicah duševnih motenj. Poleg tega virtualni svetovi omogočajo tudi navezavo anonimnega stika s strokovnjaki, starši, sorodniki in prijatelji oseb z duševnimi motnjami pa lahko tako zbirajo koristne informacije. »Obisk otoka se povečuje iz tedna v teden. Največ obiskovalcev ga obišče iz radovednosti, del uporabnikov pa tudi opravi teste in naveže stik s svetovalci Ozare,« je še dodal Jurič.

Gre pri Juričevih napovedih predvsem za optimistična pričakovanja ali ima otok že kake konkretne (pozitivne) učinke? Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, vodja centra za izobraževanje in raziskovanje pri IRIO, nam je priznala, da je za analize uporabniškega obnašanja in praktičnih učinkov otoka še nekoliko prezgodaj (otok so »odprli« ob dnevu duševnega zdravja pred približno dvema mesecema), vendar je tudi poudarila, da so si otok zamislili predvsem kot obliko »promocije pozitivnega duševnega zdravja in preventivnega delovanja v virtualnih svetovih«. Zato želijo obiskovalcem »predvsem podati informacijo in ne svetovati«, saj naj bi informacije o skrbi za zdravje in dobro počutje povečale verjetnost vedenja, ki je usmerjeno v zdravje, pripomogle k pravočasnemu iskanju pomoči in boljšemu sodelovanju pri zdravljenju.

Bistveno več praktičnih izkušenj s spletnim svetovanjem pa so v skoraj osmih letih delovanja pridobili izvajalci mladinskega programa promocije zdravja To sem jaz, ki so ga razvili na oddelku za socialno medicino in promocijo zdravja pri celjskem zavodu za zdravstveno varstvo. Vodja programa Ksenija Lekić je povedala, da njihova zbirka podatkov vsebuje že več kot 15.000 najstniških vprašanj in odgovorov strokovnjakov, med katerimi prevladujejo vprašanja o manjših problemih, ki najstnike v obdobju odraščanja najbolj zaposlujejo: zaljubljenost, zmenki, zanimanje za prvi spolni odnos, kontracepcija, ljubezenske težave in prehodna nesoglasja v družini. Ne manjka pa niti izražanja težjih problemov - samomorilnih misli, poskusov samomorov, samopoškodbenega vedenja in depresij, motenj hranjenja, spolnih zlorab in najstniških nosečnosti.

Kaj ti podatki povedo o spletnem svetovanju in kaj o mladih uporabnikih interneta?

»Režem se eno leto. Rad bi nehal«

Ksenija Lekić nam je povedala, da se je v njihovi spletni svetovalnici www.tosemjaz.net spletno komuniciranje zelo dobro obneslo, saj marsikateri dialog v spletnem prostoru ne bi bil mogoč v ordinaciji šolskega zdravnika, ginekologa, psihiatra ali med psihološko obravnavo. Nekaterih dilem mladostniki v živo pač ne bi izrekli, ugotavlja Lekićeva. »Številne osebne teme, ob katerih občutijo mladostniki zadrego, negotovost, stisko ali nevednost, je vsaj na začetku lažje obravnavati anonimno in v varnem virtualnem okolju. Obiskovalci nam pogosto napišejo, da smo prvi, ki so nam zaupali svojo težavo. Spomnim se tudi najstnice, ki je zapisala, da je internet super, ker da je tu nihče ne obtožuje ali zasmehuje,« je naštevala Lekićeva. Tovrstne spletne svetovalnice naj bi zato pomenile pomembno oporo starim virom pomoči - nekakšno spletno »varnostno mrežo«, ki blaži padce in udarce med odraščanjem in v katero se »ujame« marsikateri mladostnik.

Spletna svetovalnica pa ni koristna le za uporabnike, ampak tudi za njene izvajalce, je poudarila Ksenija Lekić: »Več strokovnjakov, ki danes prostovoljno svetujejo na tosemjaz.net, se je sprva močno obotavljalo, da bi sprejeli povabilo v program spletnega svetovanja. Dvomili so o resnosti svetovalnega dela na spletu, potem pa so skozi vprašanja mladih postopoma zaznali, kako uporaben je lahko splet kot orodje pomoči.« Spletni svetovalci zato svetovni splet čedalje pogosteje doživljajo kot priročen svetovalni instrument in uporabno dopolnilno orodje, s katerim je mogoče doseči populacijo povprečnih najstnikov z vsakdanjimi problemi - skupino, v katero pred razmahom spletnega komuniciranja ni bilo tako dobrega vpogleda, saj so službe pomoči prestregle predvsem najbolj rizične mladostnike z močno izraženimi problemi in stiskami.

Vendar ima svetovni splet poleg omenjenih prednosti tudi nekatere pomembne omejitve. »Elektronske oblike svetovanja so navadno brezplačne, anonimne in zahtevajo manj časa, vendar pa z vidika svetovalca dajejo manjšo možnost preverjanja avtentičnosti in večjo možnost napačnega interpretiranja vprašanj. Osebne oblike svetovanja so navadno plačljive, zahtevajo več časa in fizično bližino, svetovalcu pa zagotavljajo več avtentičnosti ter večjo možnost prilagajanja potrebam in različnim tipom uporabnikov,« je razložila Helena Jeriček Klanšček z inštituta za varovanje zdravja. Predvsem pa pri osebnem svetovanju uporabljamo več kanalov, zato je takšna komunikacija celovitejša.

Komunikacijskih omejitev spletnega svetovanja se zaveda tudi Ksenija Lekić: »Možnosti za sklepanje resnega svetovalnega odnosa v spletni komunikaciji so precej okrnjene, saj je spletni odnos negotov in se lahko v vsakem trenutku prekine brez vseh odgovornosti. Poglobljen dialog v naši spletni svetovalnici je redkost, saj se večina komunikacij konča s prvim, drugim ali tretjim odgovorom svetovalca. Poleg tega uporabniki spletnih svetovalnic in navideznih svetov pogosto iščejo hitre in udobne rešitve za svoje težave, pri različnih svetovalcih izbirajo najbolj všečne odgovore ter niso pripravljeni na poglobljeno delo - kljub dejstvu, da ni reševanje kriznih osebnih situacij nikoli udobno, ampak je boleče in zahteva trud, trdo delo, spreminjanje stališč in vedenja.«

Internet kot zdravilo ali bolezen

Pričakovanje, da je mogoče duševne težave rešiti z nekaj lahkotnimi miškinimi kliki, pa ni le zavajajoče in potencialno škodljivo za uporabnike spletne pomoči, ampak lahko tudi prikrije nekatere negativne družbene in psihološke posledice, ki jih prinaša čedalje intenzivnejša uporaba svetovnega spleta. Raziskava o vedenju v šolskem obdobju, ki jo je leta 2006 izvedla organizacija HBSC, je namreč pokazala, da lahko pretirano ukvarjanje z računalniškimi igricami, spletne klepetalnice in brskanje po internetu vodijo v odtujevanje od sebe in drugih ter krepijo občutke negotovosti in nezadovoljstva, je pojasnila Helena Jeriček Klanšček. Hkrati lahko začnejo uporabniki interneta - tako odrasli kot mladostniki - svoje odnose in čustvovanje omejevati zgolj na tiste internetne prijatelje in zaupnike, ki se jim zdijo »varni«, zato se še bolj zapletajo v spiralo osamljenosti, lastnih (temnih) misli in zapiranja v intimo domače sobe. Ironično pa je, da bi »uporabniška statistika« prav take posameznike najraje zaznala kot najaktivnejše (najuspešnejše?) uporabnike spletnih svetovalnih storitev.

Projekti, kakršna sta Ozarin virtualni otok duševnega zdravja in spletna mladinska svetovalnica tosemjaz.net, zato nazorno opozarjajo na nekatere paradokse elektronsko posredovanega komuniciranja, kamor sodi tudi spletno svetovanje. Pričakovanje, da lahko svetovni splet doseže marsikaterega uporabnika, ki potrebuje pomoč v duševni stiski, je zagotovo upravičeno. Vendar pa je lahko spletno svetovanje uspešno le, če se bodo znali upravljavci spletnih svetovalnic prebiti skozi matrico statističnih podatkov o obisku in zastavljenih vprašanjih, spoznati svoje uporabnike in na podlagi pridobljenih izkušenj razviti nova orodja ter metode za spletno svetovalno delo, s katerimi bodo vsaj delno presegli omejitve »nežive« komunikacije.

Iz Sobotne priloge Dela!