Tiskane izdaje
Štirinajstletnega Leona, ki je pred več kot tremi desetletji prišel v obravnavo v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, dr. Lidija Magajna ne bo pozabila. Leon je bil nadarjen in inteligenten otrok, bil je dober v matematiki, udeleževal se je Vegovih tekmovanj, vendar je imel zaradi disleksije negativne ocene pri slovenščini in angleščini in je že dvakrat ponavljal razred. V šestem razredu je rekel, da se ne želi več šolati, in je šolo zapustil ...
»Danes so usode takih otrok drugačne. Takrat ni bilo možnosti usmerjanja in prilagojenega izvajanja osnovnošolskega programa z dodatno strokovno pomočjo, kar danes omogoča šolska zakonodaja,« pravi doc. dr. Lidija Magajna, ki vodi Razvojno-raziskovalni inštitut pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani in je predavateljica na oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Medtem ko je bila v preteklosti otrokom s specifičnimi učnimi težavami, kot so disleksija, disortografija in disgrafija, pot do izobrazbe pogosto zaprta zaradi težko premagljivih težav pri branju in pisanju, lahko danes ob ustreznih načinih podpore uspešno napredujejo skupaj z vrstniki in mnogi dosežejo tudi univerzitetno izobrazbo.
V zadnjih desetletjih je raziskovanje specifičnih težav pri učenju izjemno napredovalo, predvsem zaradi hitrega razvoja novejših ved, kot so kognitivna nevroznanost, genetika, kognitivna psihologija in šolska nevropsihologija, kamor sem se tudi sama bolj usmerila. Sodobne metode in tehnike omogočajo natančno preiskovanje miselnih procesov in težav, ki so v ozadju, kajti te motnje imajo vedno neko nevrobiološko podlago. Izražajo se v primanjkljajih in specifičnih učnih težavah, to pa se potem pokaže v slabšem obvladovanju različnih šolskih veščin ob sicer ustreznih splošnih umskih sposobnostih. Sama izraženost težav in oviranost pa sta odvisni tudi od vplivov okolja in lastne aktivnosti.
Najbolj raziskana je disleksija, s katero smo se poglobljeno ukvarjali tudi pri raziskovalnem projektu Tempus. Raziskava, v kateri smo sodelovali strokovnjaki iz Slovenije, Velike Britanije, Madžarske, Romunije, Hrvaške, Bosne in Srbije, vodila pa jo je prof. dr. Angela Fawcett z Univerze Swansea v Angliji, je bila usmerjena v ozaveščanje strokovne in širše javnosti o problemih disleksije na ravni univerzitetnega študija ter v razvoj prepoznavanja, podpore in pomoči pri študiju osebam z disleksijo.
V okviru projekta je nastala vrsta dokumentov in priporočil, najpomembnejša pa je bila izdelava elektronskih učnih gradiv, ne le v pisni, temveč tudi v govorni obliki, ter priročnikov za študente in njihove mentorje v jezikih vseh sodelujočih držav. Vsa ta gradiva so zdaj na spletu prosto dostopna, omogočajo pa prepoznavanje motenj in različne tehnike samopomoči študentom s težavami, pa tudi učinkovito podporo in pomoč njihovim mentorjem.
Ali pri nadpovprečno inteligentnih otrocih disleksijo težje odkrijete?
Da, ker se pojavlja v bolj prikriti obliki, čeprav gre v tem primeru za dvojno izjemne in včasih tudi bolj ranljive učence. Disleksija se namreč pojavlja na vseh ravneh, tudi pri otrocih, ki so zelo nadarjeni, in za te otroke je značilno, da svoj primanjkljaj prikrijejo, včasih na zelo ustvarjalne načine. Na primer, namesto da bi glasno brali, se zatekajo k priklicu besedila, ki so se ga naučili na pamet s pomočjo različnih tehnik, ali pa smiselno ugibajo. Nekateri otroci zelo veliko vadijo in tako skrivajo svojo težavo toliko časa, dokler se obseg gradiv in zahteve glede hitrosti izvajanja ne povečajo preveč. Prav zato te težave pri zelo nadarjenih odkrijemo šele ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, včasih pa šele na fakulteti.
Za otroka pa bi bilo bolje, da bi motnjo odkrili že prej?
Vsekakor je dobro, da se težava čim prej odkrije, saj lahko s prilagojenimi treningi motnjo precej omilimo, uporabimo pa lahko tudi drugačne načine poučevanja ter preprečimo nastajanje slabe samopodobe, čustvenih težav in širjenje neuspeha.
Izredno pomembno je, da so se v zadnjem desetletju strokovnjaki pri obravnavi specifičnih motenj učenja preusmerili od osredotočenosti na primanjkljaje k iskanju otrokovih močnih področij in raziskovanju dejavnikov uspešnega prilagajanja.
Med drugim je na premik od modela primanjkljajev k modelu rezilientnosti oziroma odpornosti močno vplivalo gibanje, imenovano pozitivna psihologija, katerega začetnik je znani psiholog Martin Seligman z Univerze v Pensilvaniji in avtor teorije o naučeni nemoči. Danes govorimo o nevrorazličnosti, ki ni neka oblika patologije, in opozarjamo, da je temu treba prilagoditi poučevanje, kajti pri nekaterih genetsko pogojenih vrstah specifičnih motenj učenja se pojavljajo tudi nekatere prednosti, na primer osebe z disleksijo imajo težave z zaporedji, so pa zelo dobre v prostorskem razmišljanju.
Kot Jørn Utzon, arhitekt znamenite opere v Sydneyju?
Tako je. Utzon, ki velja za najslavnejšega danskega arhitekta, je v intervjujih pripovedoval o svojih težavah z disleksijo in izjemnih prostorskih predstavah. Osebe z disleksijo so pogosto uspešne v poklicih, ki zahtevajo vidno-prostorsko mišljenje. Disleksija ni le problem branja, temveč vključuje tudi različen način razmišljanja oziroma predelovanja informacij. Ta drugačni način naj bi omogočal hitrejše povzemanje, bolj celosten pogled in neki vidno-prostorski pristop k reševanju problemov, vse to pa so značilnosti, ki so pomembne pri opravljanju številnih dejavnosti.
Thomas West, ki se je veliko ukvarjal s talenti in močnimi področji oseb z disleksijo, ugotavlja, da lahko ti ljudje bolje razumejo vzorce nepopolnih informacij in kompleksno celoto, ter meni, da omogoča napredna računalniška tehnologija vizualnim mislecem, da z uporabo znanstvenih in grafičnih vizualizacij razvijejo veščine, pomembne v podjetništvu, trgovini in financah, kjer prav tako dosegajo velike uspehe.
So te lastnosti pomagale tudi Jacku Hornerju, da je našel toliko okostij dinozavrov?
Zagotovo. Jack Horner, eden najbolj znanih ameriških paleontologov in svetovalec pri snemanju filma Jurski park, deloma pa je navdihnil tudi lik glavnega junaka dr. Alana Granta, je bil ena od oseb, ki jih je proučeval dr. Paul Gerber, profesor na Univerzi Virginia Commonwealth.
Horner se je vpisal na Univerzo v Montani, kjer je sedem let študiral geologijo, zoologijo, antropologijo in botaniko. Izpitov mu ni uspelo opraviti, vendar je poslušal vsa predavanja na teh oddelkih. Med drugim je dejal: »Izpitov nisem naredil na nobeni od teh študijskih smeri …, vendar sem se naučil vsega, česar sem se hotel naučiti, da bi postal paleontolog.« Po dolgih letih uspešnega raziskovalnega dela mu je Univerza v Montani podelila častni doktorat. To zelo zanimivo predavanje je med drugim dostopno na youtubu.
Torej je bistvenega pomena tudi prizadevnost in vztrajanje pri zastavljenih ciljih, kljub neuspehom?
Vse to je odločilnega pomena. Za načrtovanje različnih preventivnih pristopov in obravnavo oseb s specifičnimi učnimi težavami moramo razumeti, zakaj so nekateri otroci, mladostniki in odrasli s temi motnjami pripravljeni vztrajati in vlagati veliko truda v premagovanje ovir, ki jih povzročajo primanjkljaji, drugi pa obupajo in odnehajo. Šele po letu 2000 so se raziskovalci začeli osredotočati na proučevanje razlik med tistimi osebami z učnimi težavami, ki so učinkovite in njihovo delo privede do zaznavanja samih sebe kot uspešnih in sposobnih učencev, in tistimi, ki za učenje porabijo prav tako veliko časa, vendar ne dosežejo dobrih rezultatov. Te študije so med drugim pokazale velik pomen šolske samopodobe, uporabe učnih tehnik ter poznavanja in razumevanja samega sebe.
V dolgoletnih študijah, ki jih je opravil prof. Gerber s sodelavci, so uspešni odrasli s specifičnimi motnjami vedenja povedali, da so bile zanje bistvene nekatere notranje odločitve, s katerimi so prevzeli odgovornost in s tem nadzor nad svojim življenjem. O svojih težavah so govorili odkrito, priznavali in sprejemali so svoje omejitve, vendar pa so poznali in sprejemali tudi svoja močna področja, svoje talente.
Izredno pomembno je torej, da oseba ne porabi vse svoje energije za to, da bi svojo težavo prikrila, ampak da motnjo sprejme in se z njo spopade na neki ustvarjalen način, tako da ve, katera so njena močna področja, v kakšnih okoliščinah deluje uspešno, in da zna poiskati ljudi, ki jo dopolnjujejo. To imenujemo naučena ustvarjalnost. Zato se povezujemo tudi s Centrom za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti, saj je pomembno, da se pri otrocih, ki so zelo nadarjeni in imajo specifične motnje učenja, oba programa izvajata hkrati.
Se strinjate z otroško psihiatrinjo Anico Mikuš Kos, ki na podlagi dolgoletnih izkušenj opozarja, da bi morali namenjati večjo pozornost čustveni klimi v razredu?
S tem stališčem se popolnoma strinjam. Pomembno je, da pri otroku dosežemo usmeritev k reševanju problema, k napredovanju in pridobivanju znanja, vendar je za tako naravnanost potrebna ustrezna čustvena klima. Če ima otrok v učni situaciji občutek, da je ogroženo njegovo samospoštovanje ali da je premalo samostojen ali pa ima preveliko potrebo po odobravanju, če nima prave samozavesti, potem bo usmerjen v obrambo, bal se bo neuspeha in se bo učenju izogibal. Če smo obrambno naravnani, naši možgani v učni situaciji ne delujejo optimalno in učinkovito. Zato je zelo pomembno, da se otroci naučijo tudi tehnik, s katerimi znajo uravnavati čustva strahu, žalosti, jeze in razočaranja ter preusmeriti svoje misli in občutke od negativnih k pozitivnim ter samozavestno in z zaupanjem vztrajati na poti k zastavljenim ciljem.
Dr. Mojca Vizjak Pavšič, publicistka
