Tiskane izdaje
Človek je že obiskal Luno, toda obiski so bili časovno in geografsko omejeni. Zdaj načrtujejo vesoljske agencije obsežnejše raziskovanje Lune. Zanima jih, kako bi lahko na njej zagotovili stalno navzočnost človeka. Sledil bi Mars. Pri načrtovanju domov si bodo pomagali z izkušnjami astronavtov in dognanji raziskovalcev na Zemlji, predvsem na področju potapljaške in gorske fiziologije. Velik prispevek k raziskavam daje središče za planetarne biomedicinske raziskave v športnem centru Planica, ki ga je vzpostavil dr. Igor Mekjavić z odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko na Inštitutu Jožefa Stefana.
V vesolju pretekla bostonski maraton
»Človeško telo se adaptira na breztežnost, tako kot se v visokogorju adaptira na hipoksijo in v toplih krajih na vročino. Problem ni živeti v vesolju, problem je vrnitev na Zemljo. Ta vrnitev je lahko usodna,« je na nedavnem predavanju o tem, kako potapljaška in gorska fiziologija pomagata pri načrtovanju bivanja v vesolju, v okviru tradicionalnih dnevov Jožefa Stefana razlagal Mekjavić.
Čeprav ob omembi vesoljske medicine večina najprej pomisli na astronavte, kot je poudaril predavatelj, niso osredotočeni zgolj na vesolje – s svojimi ugotovitvami želijo pomagati tudi na Zemlji, predvsem pri srčno-žilnih boleznih, ljudem s čezmerno telesno težo in podobno. Ti so namreč izpostavljeni istim grožnjam kot astronavti, izpostavljeni breztežnosti in hipoksiji oziroma podtlaku.
Spremembe, ki jih opažajo pri astronavtih, so zelo podobne posledicam bolezni, kot so mišična atrofija, osteoporoza in čezmerna debelost. Zanje so najbolj dovzetni srčno-žilni sistem ter mišice in kosti, posledice pa se najbolj učinkovito preprečujejo s telovadbo. Astronavti zato vadijo najmanj eno uro na dan.
»Naša astronavtka Sunita Williams je s svojo sestro pretekla bostonski maraton. Le da je sestra tekla v Bostonu, Sunita pa v vesolju,« je predavanje začinil Mekjavić in dodal, da astronavti zdaj prav tekmujejo v tem, kako preseči njen dosežek. Menda se pojavljajo tudi ideje, kako se udeležiti triatlona.
Na višini 4000 metrov priklenjeni na posteljo
Vplive breztežnosti na človeško telo ugotavljajo po vsem svetu že dlje časa, kombinacija vplivov breztežnosti in hipoksije pa je tisto, kar ugotavljajo tudi v Planici. V centru za simulacijo razmer v bodočih bivalnih enotah na Luni in Marsu imajo sobe za simulacijo razmer do 4000 metrov nadmorske višine. V njih simulirajo hipoksijo, učinek breztežnosti pa z neaktivnostjo, natančneje tako, da so skupino preiskovancev za več tednov »priklenili« na posteljo.
Kaj pravzaprav raziskujejo? V vesoljski postaji so astronavti izpostavljeni enakim pogojem kot na Zemlji, le da ni težnosti. Drugače je, ko zapustijo vesoljsko postajo in je treba tlak v skafandrih, ki jih nosijo, prilagoditi. Ob vrnitvi na postajo se morajo, da se ognejo dekompresijski bolezni, vsaj osem ur prilagajati s počasnim nižanjem tlaka in vdihavanjem čistega kisika. Pri pogostejših »potovanjih« po vesolju vsakokratno osemurno prilagajanje ne bi bilo mogoče, zato bi za potovanje uporabili neke vrste avtodome, kjer bi bile razmere enake bivanju na 4000 metrih nadmorske višine.
Kako bosta pomanjkanje kisika in manjša težnost vplivala na človeško telo, na mišično maso, na kosti, zanima raziskovalce, hkrati pa bi radi dognali, kakšno vlogo pri tem igra telesna dejavnost. Trenutno je velika težava v vesoljski medicini na primer tudi tako imenovani vesoljski očesni sindrom. Kot so ugotovili, se v vesolju spremenita tako struktura kot funkcija oči.
Potočnikova ideja znova oživela
Kako breztežnost vpliva na človeka in njegovo telo, je raziskoval že Herman Potočnik Noordung. Ta je načrtoval vesoljsko postajo, ki bi bila okrogla, podobna krofu, in bi z vrtenjem ustvarjala pogoje težnosti, kot veljajo na Zemlji. Ideje, prikazane v filmih, vesoljske agencije niso povzele, kar pa naj bi se zdaj spreminjalo. Evropska vesoljska agencija Esa je zgradila že dve takšni centrifugi, potekajo pa tudi pogajanja o tem, da bi ena takšnih stala v Planici.
