Japonci uspešno izstrelili najmanjšo nosilno raketo

Od februarja okoli Zemlje krožita tretja stopnja najmanjše nosilne rakete in ustrezno majhen satelit.

Objavljeno
14. marec 2018 17.43
Miloš Krmelj
Miloš Krmelj

Februarja je po programu japonske letalske in vesoljske agencije Jaxa iz vesoljskega središča in oporišča Učinura poletela predelana ali nadgrajena sondažna raketa, ki je že nekajkrat poslala znanstveni tovor v velike višine. Tokrat je raketa z oznako SS 520-5 imela še višjo, tretjo raketno stopnjo in na vrhu te neznaten nanosatelit.

Strokovnjaki so načrtovali, da bi se dostava tega nanosatelita zgodila sedem in pol minut po tem, ko bi raketa zapustila izstrelišče in dosegla orbitalno hitrost več kot 27.000 kilometrov. Pri tej hitrosti bi namreč satelitek lahko začel krožiti okoli Zemlje. Tako se je tudi zgodilo. Kot je pozneje potrdila ameriška vojska, ki spremlja take dogodke, sta se v orbiti našega planeta znašla dva nova predmeta. Prvi je očitno zadnja ali tretja raketna stopnja, drugi pa mali satelit z oznako TRICOM 1R.

Satelitek tehta dobre tri kilograme. Razvili so ga raziskovalci tokijske univerze in vsebuje komunikacijski sistem, radio in pet res majhnih televizijskih kamer. Sama raketa je visoka 9,5 metra in ima premer 52 centimetrov. Ob izstrelitvi je tehtala 2,6 tone, od tega je bilo dve toni goriva v prvi stopnji. Druga stopnja je imela 325 kilogramov goriva, tretja pa samo 78 kilogramov. Vse tri stopnje so na trdno raketno gorivo.

To je bila druga izstrelitev rakete te vrste. Prva pred dobrim letom, 14. januarja, se ni posrečila, vendar so se japonski vesoljski strokovnjaki vseeno odločili za ponovni poskus in tokrat je bil uspešen. Uspela je torej izstrelitev trenutno najmanjše satelitske nosilne rakete na svetu.

Satelit, ki zdaj že kroži okoli Zemlje, se ji najbolj približa na 191 kilometrov (perigej) in se od nje najbolj oddalji na 2010 kilometrov. Glede na to, da gre za res majhen satelit, bo v tej orbiti lahko ostal še vsaj nekaj tednov, mesecev ali celo dlje.

Vanguard in Juno

Ni še znano, ali bodo Japonci nadaljevali ta program in se tako vključili v komercialno vesoljsko tekmo, ki zadeva razvoj malih satelitskih nosilnih raket in s tem seveda trženje takšnih komercialnih storitev. Znano je le, da je na tem področju veliko tekmecev, tako iz različnih vesoljskih agencij in velikih industrijskih vesoljskih družb kot tudi novih majhnih zasebnih družb.

Že pred začetkom vesoljske dobe in kmalu zatem, ko se je ta začela, so imele ZDA dve taki mali satelitski raketi za izstreljevanje tudi res majhnih satelitov. Prva je bila raketa Vanguard, težka dobrih deset ton, ki je bila prirejena za izstrelitev več različic satelitov z istim imenom. Druga je bila skoraj trikrat težja raketa kopenske vojske, znana kot Juno I, ki je 31. januarja 1958 v orbito spravila prvi ameriški satelit Explorer I. Raketa Vanguard je svoj prvi satelit spravila v orbito nekaj mesecev pozneje, 17. marca 1958, torej pred natanko šestdesetimi leti. Raketo Juno I so uporabljali samo leta 1958, raketo Vanguard pa tudi še v letu 1959. Obe sta zdaj »upokojeni«.

Male satelitske rakete tudi v Evropi

V šestdesetih je tako malo raketo uspešno razvijala Francija. Imenovala se je Diamant. Z njo so Francozi v Alžiriji izstrelili svoj prvi satelit in nato še nekaj naslednikov. Raketo so stalno nadgrajevali, vendar so se po nekaj letih odločili, da jo opustijo in se usmerijo na večjo. To so poimenovali Ariane.

Malo satelitsko raketo so takrat razvili tudi v Veliki Britaniji. Imenovali so jo Black Arrow (črna puščica). Izvedli so štiri izstrelitve, od katerih je bila samo ena uspešna, in v orbito poslali prvi britanski satelit. Te rakete so izstreljevali iz Avstralije.

Pozabljeni predhodnik

Le malokdo danes še ve, da je na začetku vesoljske dobe obstajal predhodnik ali še manjša satelitska nosilna raketa od sedanje najmanjše japonske. Leta 1958 je tak program razvijala ameriška vojna mornarica. Program Pilot ali NOTS je zadeval kar petstopenjsko raketo, ki bi lahko v orbito spravila dober kilogram težak satelit.

Njegova posebnost je bila, da je bila prva stopnja dejansko reaktivno vojaško letalo F4D skyray. Preostale štiri stopnje so bile na trdno gorivo. Izstrelitev rakete je potekala v zraku. Raketa, dolga 4,4 metra in s premerom 76 centimetrov, je tehtala 900 kilogramov. Tako je bila najlažja satelitska nosilna raketa v zgodovini astronavtike. Izvedli so šest poskusnih izstrelitev, ena naj bi bila celo uspešna. Ker je bil program na splošno ocenjen kot neuspešen, so ga opustili.

Obuditi so ga skušali med letoma 1960 in 1962 in ga preimenovali v Caleb. Takrat je bila raketa težka 1350 kilogramov in tudi nekoliko daljša, v orbito bi lahko spravila sedem kilogramov težak satelit. Prav tako naj bi poletela v vesolje iz letala in imela štiri raketne stopnje na trdno gorivo, a so še pred izstrelitvijo program odpovedali. Vendar pa so to tehnologija s pridom uporabili pri razvoju protisatelitskega obrambnega sistema Asat.