Je bil rdeči planet nekdaj moder?

V začetku tedna je Nasa, kakor smo v Delu že na kratko poročali, poskrbela za odmeven dogodek: na tiskovni konferenci v Washingtonu, ki so jo neposredno prenašali po svetovnem spletu, je predstavila »izjemno pomembno odkritje« ključnega znamenja morebitnega življenja na Marsu – vode.

A ne vode, kakršno poznamo na Zemlji, temveč tokove slane vode, ki po nekaterih strmih pobočjih rdečega planeta tečejo v najmanj hladnih obdobjih (na fotografiji). »Mars ni več suh, izsušen planet, kakor smo domnevali nekoč,« je dejal Jim Green, direktor odseka za planetarno znanost pri Nasi. Instrumenti na Nasinem orbiterju Izvidnik (Reconnaissance), ki od leta 2006 kroži okoli rdečega planeta, so namreč preskrbeli »doslej najtrdnejše dokaze o obstoju tekoče vode« na Marsu. In ker je voda ključna za tako rekoč vse oblike življenja, je odkritje podkrepilo domneve, da življenje, vsaj v mikroskopskih oblikah, obstaja tudi na četrtem planetu od Sonca. Odkriti tokovi na nekaterih Marsovih pobočjih so dolgi sto ali več in široki nekaj manj kot pet metrov. In po vseh znamenjih sodeč so bolj mokra zemlja kakor stoječa voda.

Voda na Marsu namreč vsebuje nekatere soli – magnezijev in natrijev perklorat ter magnezijev klorat. Prav zaradi močno vpojnih perkloratov voda zmrzne pri precej nižjih temperaturah, kot bi sicer. Povprečna temperatura na Marsu je –62 stopinj Celzija, v zimskih mesecih pa se lahko spusti še dvakrat niže.

Znanstveniki so že dolgo razmišljali o nenavadnih progah na nekaterih pobočjih rdečega planeta. Domnevali so, da jih tvorijo tokovi slane vode, toda iz nizkoresolucijskih posnetkov Izvidnika tega niso mogli razbrati. Ugotavljali so le, da se nenavadne proge pojavijo v najmanj mrzlih mesecih, da se poleti podaljšajo na dobrih sto metrov, jeseni pa spet skrajšajo in nato izginejo. Skupini ameriških in francoskih strokovnjakov pa je iz zrnatih posnetkov Marsovega površja uspelo z novo metodo iz vsakega piksla izvleči več podatkov; tako so ugotovili, da so proge najverjetneje nanosi soli. Oziroma »hidrirani minerali soli, precipitirani iz vode«, kakor se glasi strokovna dikcija Nase. (Precipitacija je izločanje s kemičnimi reakcijami iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev.)

»Tokratno odkritje odločno navaja k sklepu, da so občasni tokovi na Marsovih pobočjih tokovi slane vode,« so prepričani pri Nasi. Toda izvor slane vode je še vedno neznan. Po različnih domnevah bi bili takšen vir lahko bodisi taleči se led, podzemni rezervoar iz prepustnih kamnin, vodni hlapi iz redke Marsove atmosfere ali pa katera izmed kombinacij naštetega.

Vsekakor se današnji Mars zelo razlikuje od Marsa v preteklosti. Pred tremi milijardami let je imel tudi naš vesoljski sosed velik ocean in bi se namesto rdeči morda lahko imenoval modri planet, nato pa ga je zadela doslej še ne pojasnjena klimatska ali kakšna druga sprememba. Tudi sicer je med Zemljani že dolgo predmet ugibanj o morebitnem življenju; in tokratno odkritje Nasinih znanstvenikov je tovrstne špekulacije postavilo na trdne temelje.