Tiskane izdaje
V mesecu januarju se je v Moderni galeriji v Ljubljani odprla pregledna, kronološko zastavljena razstava del Andraža Šalamuna, enega naših najpomembnejših sodobnih slikarjev.
Andraž Šalamun, slikar samouk, je s svojim umetniškim ustvarjanjem pričel že v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je deloval v neoavantgardni skupini OHO, a njegovo delo, ki je svoj izraz našlo predvsem skozi body art in arte povera, je bilo vedno pretežno samostojno. V začetku sedemdesetih let se je skupina OHO razšla in odtlej se je Šalamun posvetil izključno slikarstvu.
OHO, Andraž Šalamun: Umetnikov performans v ambientu Gozd, 1969 (na razstavi Pradedje, Zagreb, 1969). Z dovoljenjem Moderne galerije
Sopotnik primarnega slikarstva vstopi v novo podobo
Če se je v sedemdesetih letih ukvarjal zlasti z abstrakcijo, ki ga je v celoti prevzela, pa so v osemdesetih letih njegova platna zaživela v izrazito prepoznavnih podobah in čudovitem koloritu. V poznih sedemdesetih ga umetniška kritika označuje za sopotnika primarnega oziroma analitičnega slikarstva, saj Andraž Šalamun nikoli ni povsem pripadal tej slikarski praksi, ki je bila takrat prevladujoča v slovenskem prostoru.
Andraž Šalamun: Brez naslova, 1976, zasebna last. Foto: Dejan Habicht
Z začetkom osemdesetih let pa postane eno izmed vodilnih imen slikarstva nove podobe. Motiv, ki morda daleč najbolj izstopa v njegovem opusu in s katerim je presenetil takratno jugoslovansko kritiko in publiko, je bizon. S serijo bizonov se je Šalamun približal fenomenu obujenega figuralnega slikarstva, ki se je izoblikoval v začetku osemdesetih let v Zahodni Evropi, predvsem v Italiji, Nemčiji, ZDA in tudi pri nas. Transavantgarda (in sorodne smeri slikarstva, kot so neoekspresionizem, Neue Wilde, bad painting in pri nas nova podoba) je obujala osebne ekspresije, notranje razvoje in zgodbe, ki jih slikarji navadno niti ne razlagajo. Tako se tudi Šalamun še danes o teh svojih monumentalnih delih nerad izreka in raje dopušča, da si podobo vsak interpretira sam.
Andraž Šalamun: Bizon, 1986, Obalne galerije Piran. Foto: Dejan Habicht
Obiskovalcu se, denimo, lahko sprožijo asociacije na prazgodovinske poslikave jam v Lascauxu in Altamiri. Bizon je tudi svojevrsten simbol Združenih držav Amerike. Bili so na robu izumrtja, dokler jim ni leta 2016 ameriški senat dodelil statusa narodnega simbola in jih na tak način tudi zaščitil. Ponazarjajo ameriško preteklost, sedanjost in prihodnost, prepoznavajo pa ga tudi kot narodno dediščino in simbol upanja. Motiv najdemo tudi v mitologiji, kjer zaradi svoje velikosti in mogočnosti bizon predstavlja neuničljivo moč, plodnost, čutnost, neustavljivo moško slo ter neustrašnost in drznost.
Kaj pa bi bizon lahko pomenil slikarju samemu? Umetnostni kritik Andrej Medved pravi, da gre za nekakšno osebno predstavo, samo-podobo, ki jo slikar razvija in nadgrajuje po svoje, kot boj in igro s samim seboj. Vsekakor gre za kompleksno podobo, ki je polna pomenskih navezav, morda bi lahko govorili celo o nekakšnem arhetipskem avtoportretu. Šalamunov bizon je pomensko težko ulovljiv, saj ni trdno zasidran v racionalnem prostoru, temveč lebdi v metafizičnem.
Gestualna slika
Za slikarstvo Andraža Šalamuna so značilni zlasti veliki formati, ob bližnjem pogledu na platna pa preseneča predvsem tehnika sama: skozi vsa obdobja svojega ustvarjanja najpogosteje uporablja akrilne barve, s katerimi prav prepoji grobo tkano, negrundirano juto. Ustvarja tako, da jutovino položi kar na tla in se med delom giblje po njej. Tako ni nenavadno, da njegove slike tudi zaradi tega delujejo zelo razgibano in da nas lahko mnogokrat spomnijo na action painting (morda bi tu lahko videli vpliv Jacksona Pollocka?).
Izrazito subjektivno plat Šalamunovega slikarstva lahko prepoznamo predvsem v nazornosti potez, razvidnih sledeh čopiča. Morda bi v skladu s tem njegovo delo lahko označili za gestualno slikarstvo. Pri njegovem umetniškem procesu preseneča tudi spontanost: vnaprej si ne pripravi nikakršne risbe ali skice, temveč ustvarja po navdihu, in ko so njegova dela končana in razstavljena, najpogosteje niso uokvirjena.
Pogledati v Onkraj
Poleg bizonov so na retrospektivni razstavi razstavljene tudi njegove kasnejše serije: Sonca, Mah in srebro, Ciprese, Benetke, Meseci, serija tako imenovanih »mediteranskih krajin mračno melanholičnega naboja«, kot jih poimenuje kustosinja razstave Martina Vovk, in abstraktne vesoljske krajine. Med omenjenimi pa morda najbolj izstopajo monumentalni formati abstraktnih krajin, ki so poimenovani po grških otokih in napolnjujejo bele stene velike razstavne dvorane. Pri potopu svojega pogleda v te krajine obiskovalca prevzame občutek sublimnosti abstrakcije in sledi transcendence. Sama razstavna dvorana se spremeni v prostor kontemplacije in obračanja pogleda s površine platna v Onkraj.
Razstava Andraža Šalamuna v Moderni galeriji, Ljubljana, 2017. Foto: Dejan Habicht
Po obisku Moderne galerije obiskovalec sicer lahko dobi občutek, da je Šalamun skozi desetletja svojega ustvarjanja preigraval vedno iste motive, a vendarle je pri vsakem delu, ki ga je naredil, dodal nekaj novega in vsakokrat na novo oblikoval sliko. Gre za ponavljanje, ki pa ni ponovljivo.
Bizon iz leta 1986 je del stalne postavitve pregleda slovenske moderne umetnosti 20. stoletja, retrospektivna razstava pa bo na voljo le še do 9. aprila.
***
Kaja Rožman vodi razstave v Moderni galeriji v Ljubljani.
***
Kabinet čudes na Delo.si
Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.
Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.
V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.
Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.
