Kaj bo razkril genom človeške ribice?

Razvozlanje dednega zapisa bo odprlo pot novim raziskavam. Kitajske zanimajo čudežne obnovitvene sposobnosti proteusa.

Objavljeno
29. marec 2018 21.33
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Ideja, ki je nastala po naključju, se je razvila v projekt, ki buri domišljijo. Slovenski, kitajski in danski znanstveniki bodo določili genski zapis človeške ribice, kar bo prispevalo k boljšemu varstvu najbolj ikonične jamske živali in morda tudi k človeški dolgoživosti.

Sporazum o sodelovanju sta danes podpisala rektor ljubljanske univerze Igor Papič, pod okriljem katere so slovenski partnerji projekta z oddelka za biologijo biotehniške fakultete (skupini biologov pod vodstvom Nine Gunde - Cimerman in Roka Kostanjška), ter vodja projekta na Kitajskem Yonglun Luo, ki je izvršni direktor inštituta za regenerativno medicino Larsa Bolunda. Slovenski raziskovalci bodo prispevali vzorce in biološko razlago pridobljenih podatkov. Kitajski konzorcij BGI, ki je ena največjih ustanov na področju genomike na svetu - sodeloval je tudi v projektu sekvencioniranja človeškega genoma in genoma velikega pande -, bo prispeval tehnične zmogljivosti in sodeloval pri analizah podatkov, inštitut za regenerativno medicino Larsa Bolunda pa interpretacijo podatkov v medicinskem ­kontekstu.

Slovenska stran s projektom ne bo imela dodatnih stroškov, saj bodo vzorce tkiva odvzeli človeškim ribicam, ki jih imajo na biotehniški fakulteti za raziskovalne namene. Nobena žival ne tkivo ne bo zapustilo Slovenije, poudarja raziskovalni vodja v Sloveniji Rok Kostanjšek. Kitajska stran svojega finančnega vložka ni bila pripravljena razkriti niti slovenskim partnerjem, a ga bo gotovo odtehtal prestiž prvenstva določitve največjega genoma katerekoli vrste doslej. Genom človeške ribice je namreč kar petnajstkrat večji od človeškega. Konec letošnjega leta bo znana osnovna informacija o genomu, je napovedal podpredsednik konzorcija BGI Duncan Yu, kaj to pomeni, pa bo po besedah Kostanjška trajalo nekoliko dlje.

Ogrožena varuhinja 
čiste vode

Človeška ribica ali proteus je največja jamska žival na svetu. Živi le v jamah Dinarskega krasa na Balkanskem polotoku, v največjem številu prav v Sloveniji. Pomembna ni le zato, ker je ikonična, ampak tudi zato, ker ima pomembno vlogo v podzemnem jamskem sistemu. Je krovni plenilec, po prisotnosti katerega lahko sklepamo, da ta sistem deluje dobro. Z drugimi besedami, je varuhinja čiste vode. Zaščitena je z nacionalnimi in mednarodnimi uredbami, v praksi pa bolj slabo. Eden od razlogov za to je skritost njenega življenjskega prostora. Kljub dobri biološki raziskanosti in uspešnemu razmnoževanju zunaj naravnega okolja znanstveniki o nekaterih pomembnih podatkih še vedno tavajo v temi; glavna neznanka je ločevanje živali po spolu.

Genetske informacije, pridobljene z uporabo najsodobnejših tehnologij, ki jih v Sloveniji nimamo, bodo prispevale k napredku raziskav ter zaščiti in varovanju človeške ribice, je prepričan Kostanjšek. Slovenski znanstveniki so sicer vodilni v svetu na področju raziskav te dvoživke. Na katedri za zoologijo biotehniške fakultete jo proučujejo že 50 let. Večina lokacij proteusov je znanih iz Slovenije, na slovenskem krasu so bili tudi prvič najdeni in opisani. Zaradi naštetega se slovenski znanstveniki počutijo odgovorne za človeško ribico.

Po drugi strani Lars Bolund, raziskovalni vodja projekta na Kitajskem in predsednik inštituta, ki nosi njegovo ime, ne skriva, da kitajske partnerje dedni zapis proteusa zanima predvsem z vidika uporabnosti v regenerativni medicini. Človeška ribica se je neprijaznim razmeram v jami prilagodila s številnimi posebnostmi: poleg izgube vida in pigmenta je upočasnila presnovo, zato lahko dočaka do sto let, brez hrane pa preživi več kot pet let. Ima tudi veliko sposobnost obnavljanja organov. »Zdravstveni sistemi v vseh državah so v krizi, saj je vse več kroničnih bolezni, ki so veliko javnozdravstveno in finančno breme. Namesto da se trudimo podaljšati življenjsko dobo, bi morali delati na podaljšanju zdravja čim dlje v starost. Odrasli ljudje nimamo takšnih regenerativnih sposobnosti kot proteusi, človeški zarodki pa jih še imajo. To pomeni, da smo gene zanje le utišali. Če bi aktivirali notranjega proteusa v sebi, bi lahko zamenjali organe in okončine, kot jih zna ta dvoživka. A to je seveda dolgoročno ­razmišljanje.«

Rezultati sodelovanja bodo objavljeni v mednarodnih znanstvenih revijah in na javno dostopnem spletnem portalu. Nevarnosti, da bi Kitajci »privatizirali« človeško ribico, ni. »Slovenska stran je zelo dobro zavarovana, pogodba je sicer poslovna skrivnost, a vključuje določilo, da ena stran ne more ničesar brez druge,« zagotavlja Kostanjšek.