Kaj kaže dno Hallstatskega jezera

Nedaleč od deželne tromeje med Zgornjo Avstrijo, Štajersko in Solnograškim leži mestece Hallstatt, ob njem pa jezero z istim imenom – Hallstatsko jezero. Kraj z manj kot osemsto prebivalci je po vsem svetu znan in priljubljen zaradi idilične pokrajine, ki celo v sivih in deževnih jesenskih dneh privablja nemalo turistov, pa tudi po najdbah iz železne dobe, poimenovane prav po tem mestu.

V zadnjih letih je največ obiskovalcev iz Kitajske. V Luoyangzhenu v provinci Guangdong so namreč prav tako ob jezeru zgradili natančno kopijo Hallstatta z vsemi njegovimi značilnimi poslopji. A vendarle se ne more meriti s pravim zgornjeavstrijskim Hallstattom, ki je skupaj s predeli okoli gore Dachstein in območjem Salzkammergut zaradi edinstvene naravne lepote uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.

»Ljudje živijo tukaj že od nekdaj – in že sedem tisoč let iz gore izkopavajo sol,« nam je povedal Hans Reschreiter, znanstveni sodelavec dunajskega naravoslovnega muzeja in vodja raziskav v predzgodovinskem rudniku soli v Hallstattu.

Najstarejše podjetje na svetu

V tukajšnjih rudnikih še dandanes izkopavajo sol in lahko bi rekli, da gre za najstarejši še delujoči tovrstni rudnik na svetu. »Še več, Hallstatt je najstarejše nenehno delujoče podjetje na svetu. Nobena druga poslovna organizacija se ne more pohvaliti s sedmimi tisočletji delovanja v isti panogi,« dodaja Reschreiter.

Potem ko so nad Hallstattom našli večje pokopališče, ki priča o kulturi takratnih prebivalcev (od 800 do 450 let pred našim štetjem), so to obdobje starejše železne dobe poimenovali halštatsko obdobje oziroma halštatska kultura.

Med znanstveniki, ki v zadnjem času redno prebivajo v Hallstattu, niso samo arheologi. Tam smo se pogovarjali z dr. Kerstin Kowarik, ki vodi večletni znanstveni projekt FACEALPS: 3500 let interakcije človeka in naravnega okolja na Unescovem območju svetovne dediščine Hallstatt-Dachstein/Salzkammergut. Njegovi nosilci so dunajski naravoslovni muzej, avstrijska akademija znanosti ter bernska in inssbruška univerza. Projekt je združil znanstvenike različnih disciplin iz Avstrije, Švice in Nemčije, arheologe, biologe, strokovnjake za gozdarstvo in geologe.

Dno pove več kot kopno

Nekaj teh strokovnjakov, s katerimi smo se seznanili v Hallstattu, meri in analizira dno dobrih 8,5 kvadratnega kilometra velikega jezera, katerega največja globina je 125 metrov. Sicer se na jezerskem dnu na splošno bolje zrcali minulo dogajanje kot na kopnem, ki ga obdaja.

»Na kopno, ki ni globoko pod vodo, veliko bolj vplivajo vremenske razmere, kopno se pogreza, spreminja ga človek ...« poudarja Kowarikova. Jezerskemu dnu je bilo vse to večinoma prihranjeno.

Raziskovalci upajo, da bodo na dnu Hallstatskega jezera našli dokaze za skrajne in različne druge pojave, ki so se na tem območju dogajali pred več sto in celo več tisoč leti. Na podlagi tega je mogoče ugotavljati, kako so na primer potresi ter skalni in zemeljski plazovi vplivali na takratno življenje tukajšnjih prebivalcev.

Jezersko dno so konec oktobra natančno premerili z raziskovalne ladjice, opremljene s sodobno, računalniško podprto opremo. Na podlagi analiziranih podatkov bodo pripravili register skrajnih naravnih pojavov v okolici Hallstatskega jezera.

Z meritvami proučujejo površino jezerskega dna. Naprava, ki jo pri tem uporabljajo, se imenuje večsnopni globinomer; znanstveniki mu v nemškem jeziku pravijo pahljačni sonar, saj sočasno pošilja snop signalov v obliki pahljače. Ta globinomer omogoča izdelavo zelo natančnega zemljevida dna, ki ga prekriva voda. Na njem je mogoče prepoznati najmanjše razlike v višini podvodnega reliefa, nam je pojasnil dr. Stefano Fabbri z geološkega inštituta bernske univerze.

Seveda pa je za takšne meritve potrebno plovilo. Znanstveniki, ki so imeli na ladjici sonar in računalnik, so morali večkrat navzkrižno prepluti vse dele jezerske površine, da so lahko natančno posneli dno globoko pod vodo.

Jezersko blato – dragocen ekološki arhiv

Ostra slika jezerskega dna je prvi znanstveni korak. Za »branje« jezerskega dna pa je bilo treba narediti vrtine in pridobiti vzorce tal.

»Blatne plasti na dnu Hallstatskega jezera so dragocen ekološki arhiv,« poudarja Kerstin Kowarik. »V plasteh blata se skrivajo sledi razmer, ki so takrat vladale v naravnem okolju: cvetni prah, ostanki žuželk, rakov in številnih drugih živali ter še cela vrsta stvari. Celo sama oblika plasti blata oziroma površina reliefa dna nam ponuja številne informacije.«

Slika dna v visoki resoluciji s kosi kamenja, naplavinami in vdolbinami nam lahko da podatke o davnih kamnitih plazovih, premikih tal in drugih spremembah. Znanstveniki tega mednarodnega multidisciplinarnega tima upajo, da bodo iz vsega tega, kar bodo videli in razbrali z dna Hallstatskega jezera, dobili koristne podatke, ki bodo izboljšali naše razumevanje podnebnih razmer, razvoja vegetacije, erozije, skrajnih naravnih pojavov, pa tudi človekovega vpliva na naravno okolje. Vzorce naplavin jezerskega dna in vzorce tal iz močvirskega območja planote Hochtal nad Hallstattom te dni proučujejo znanstveniki innsbruške univerze in avstrijske akademije znanosti.