Kaj nas čaka v računalniku jutri?

Ultramajhni osebni računalniki, ki bodo temeljili na enem samem čipu, brezžično napajanje baterij in menjavanje televizijskih programov s pogledom so stvari, ki nas očitno čakajo v IT-prihodnosti.

Objavljeno
01. december 2008 17.53
Marko Hanželič
Marko Hanželič
Ultramajhni osebni računalniki, ki bodo temeljili na enem samem čipu, brezžično napajanje baterij in menjavanje televizijskih programov s pogledom so stvari, ki nas očitno čakajo v IT-prihodnosti. Nove tehnologije naj bi temeljito spremenile naše razmišljanje in uporabo elektronskih naprav.

Še preden so se solid-state diski prav začeli prijemati med uporabniki osebnih računalnikov, jim že grozi, da bodo kmalu postali le del zgodovine, kot se je to zgodilo že vrsti tehnologij pred njimi. Tehnologija prihodnosti temelji na t. i. memristorjih, osnovnih enotah, ki so si sposobne zapomniti električno stanje tudi takrat, ko zmanjka električne energije. Po predvidevanjih bodo takšne pomnilniške enote, ki temeljijo na teoretskem konceptu iz leta 1971, še hitrejše in cenejše od enot SSD. Že od začetkov sestavljanja elektronskih naprav poznamo tri tipe komponent električnih tokokrogov, in sicer upornike, tuljave in kondenzatorje, leta 1971 pa se jim je po zaslugi znanstvenika z univerze Berkeley, Leona Chua vsaj v teoriji pridružil še memristor (skovanka iz besed memory in resistor).

 

Trajalo je 37 let, da jim je zadevo uspelo spraviti tudi v praktično obliko. Pri Hewlett-Packardu so tako postavili podlago za naslednjo generacijo pomnilniških medijev. Kot namiguje že ime, si memristor lahko zapomni, kolikšna količina toka je šla skozenj, s spreminjanjem tega lahko postane tudi komponenta tokokroga, ki ima popolnoma samosvoje značilnosti in najpomembneje, svoje električno stanje lahko ohrani tudi, ko skozenj ne teče tok, kar mu daje priložnost, da bo kmalu zamenjal zdajšnje flash pomnilnike. Memristorji bi morali zaradi svojih lastnosti in sestave omogočati še veliko hitrejši prenos podatkov, kot ga omogoča flash pomnilnik. Zaradi možnosti pomnjenja bodo lahko zamenjali tudi RAM-pomnilnik, saj bi lahko uporabniki po izklopu računalnika z memristorji vedno nadaljevali delo natančno tam, kjer so ga končali. Zmanjševanje stroškov in velikosti posameznih komponent tako vodi k dolgoročnemu cilju, da boste računalnik, štirikrat bolj zmogljiv, kot so današnji namizni modeli, lahko pospravili v hlačni žep ali ga vrgli na tla brez posledic za njegovo drobovje.

 

Če ima vaš računalnik enojedrni procesor, se v računalniškem štetju časa že uvršča med dinozavre. Štirijedrno procesiranje je tisto, ki je zdaj vrh ponudbe, toda vojna na jedrnem polju se je šele dobro začela. Verjetno se še dobro spomnite vojnega stanja v MHz in GHz, ki je že zdavnaj postalo le del zgodovine, saj se prihodnost meri v številu jeder. Za zdaj se Intel bolje drži svojega načrta, saj bo v dobrem letu pod blagovno znamko Core i7 ponudil tudi osemjedrne sisteme, medtem ko imajo pri AMD kljub temu nekaj težav pri hoji v koraku s prvimi. Kljub vsemu so svoj osemjedrni projekt Montreal prav tako napovedali za leto 2009. Do osmih jeder vse lepo in prav, nato pa časovnica malo zabriše. Pri Intelu naj bi namreč že pred časom zaradi prezapletenosti ustavili razvoj 32-jedrnih enot, ki so nastajale pod kodnim imenom Kiefer, napovedovali pa so jih za konec leta 2010. Kakor koli že, pričakovati je, da bodo 16-jedrni procesorji na trgu nekje med letoma 2011 in 2012, velikost tranzistorjev naj bi padla na 22 nm, dvaintrideset jeder na procesor pa naj bi dočakali do leta 2014.

 

Svojo prvo 32-bitno centralno procesno enoto so pri Intelu predstavili že leta 1986, toda trajalo je kar sedem let, da je s pomočjo Windowsov 3.1 NT omenjena tehnologija zaživela v praksi in končala obdobje 16 bitov. Danes velika večina procesorjev temelji na 64-bitni arhitekturi, a največji ponudnik programske opreme na trg še vedno noče priti z operacijskim sistemom, ki bi dokončno vpeljal 64-bitno obdobje. To se najverjetneje ne bo zgodilo niti z Windowsi 7, ki bodo prav tako na voljo v 32-bitni in 64-bitni obliki. Toda prej ali slej se bo morala tudi 32-bitna arhitektura posloviti, ne nazadnje tudi zaradi nesmotrne uporabe pomnilnika RAM, večjega od 3 GB. V prihodnosti se po desetih letih obeta prenova tudi najbolj univerzalnega vmesnika, ki se lahko pohvali z več kot dvema milijardama naprav po vsem svetu. USB vmesnik 3.0 naj bi povečal zmožnost prenosa podatkov v primerjavi z zdajšnjim vmesnikom za faktor 10, kar naj bi pomaknilo teoretične meje na 4,8 gigabitov na sekundo. Razvoj vmesnika, ki bo združljiv z aktualnimi USB-vmesniki, se končuje, na trgu pa ga lahko pričakujemo leta 2010.

 

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela!