Tiskane izdaje
Ljubljana – Vremenske napovedi so verjetno najbolj brane, poslušane ali gledane novice kjerkoli na svetu. Kako ne bi bile, saj od vremena ni odvisno le, ali nam bo vroče ali hladno, pač pa v skrajnem primeru tudi, ali bomo morda lačni in celo brez strehe nad glavo – tudi v Sloveniji, kjer te dni beležimo 60–letnico Slovenskega meteorološkega društva.
Pa te, tako zelo gledane napovedi veljajo? Dandanes v glavnem da, čeprav je napovedovanje vremena v Sloveniji v primerjavi z mnogimi drugimi državami zelo naporno. Na našem majhnem ozemlju se namreč stika in delno prepleta več tipov podnebja, od celinskega do mediteranskega in alpskega.
V takih razmerah, pa tudi v razmerah tako razgibanega geografskega terena, kot je v Sloveniji, je včasih težko, če ne celo nemogoče točno predvideti, kakšno bo vreme jutri ali prihodnji teden. A po zaslugi v zadnjih letih bistveno izboljšanih metod opazovanja vremena pa tudi analiziranja zbranih podatkov, in predvsem po zaslugi uporabe bolj ustreznih vremenskih modelov, se le redko zgodi, da vremenoslovci popolnoma zgrešijo v vremenski napovedi.
Kaj se v Sloveniji skriva za običajno jutranjo, dnevno ali večerno napovedjo vremena? Javnosti je viden le obraz dežurnega vremenarja ali vremenarke na TV, a za njimi stoji razmeroma gosta mreža meteoroloških postaj in ljudi. Ti dnevno zbirajo podatke in jih posredujejo Uradu za meteorologijo na Agenciji RS za okolje v Ljubljani, tam pa jih skupina strokovnjakov s pomočjo superračunalnika in vremenskih modelov predela v napoved. V napoved, ki nas ne obvaruje le pred mokroto, če nas ujame naliv brez dežnika, pač pa lahko pomeni pravočasno zaščito pomembnih objektov ali pridelka pred škodo zaradi vremenske ujme – kot se je zgodilo med zadnjo ujmo letos, ko so se gasilci in reševalci na terenu prav po zaslugi pravočasnih vremenskih alarmov dovolj hitro aktivirali in preprečili, da bi bila škoda zaradi hudih nalivov in poplav še bistveno večja.
V Sloveniji se je organizirano opazovanje vremena začelo že zelo zgodaj, saj sta bili prvi meteorološki postaji ustanovljeni že leta 1779 v Trstu in Gorici, v Ljubljani pa so vreme začeli meriti leta 1824. Meteorološki opazovalnici v Ljubljani se je leta 1852 pridružila opazovalnica v Celju, v naslednjih letih pa so jih dobili še v Novem mestu, Mariboru, na Ptuju, v Kamniku in v Kranju. V letih med obema svetovnima vojnama smo imeli v Sloveniji kar 184 temperaturnih in padavinskih opazovalnic.
Danes je v Sloveniji osem glavnih meteoroloških postaj, nad vremenom pa bdijo tudi na vseh štirih večjih letališčih. Poleg državne mreže obstaja še honorarna meteorološka mreža, ki vključuje 26 podnebnih postaj, 165 padavinskih postaj in 55 fenoloških postaj.
Poleg meteoroloških opazovanj in meritev, ki jih izvajajo usposobljeni opazovalci, slovenska meteorološka služba vse bolj uporablja samodejne merilne sisteme, ki omogočajo 24-urno sprotno spremljanje vremenskih razmer. Te so zdaj že na več kot 60 lokacijah po Sloveniji, hkrati z njihovo gostejšo mrežo pa se krči mreža meteoroloških postaj z opazovalci.
Vreme spremljajo tudi s pomočjo sistemov za daljinske meritve. Z meteorološkim radarjem na Lisci izvajajo redne radarske meritve padavin, sprejemajo in obdelujejo pa tudi meritve radarjev v sosednjih državah ter radarske podatke evropskega kompozitnega centra (OPERA).
Stalna dostopnost
Bodo vremenske napovedi s tem, ko ne vedno zanesljivega človeškega opazovalca čedalje pogosteje zamenjuje objektivna merilna naprava, še bolj zanesljive? Vremenoslovci prikimavajo. Lani so tako ob širjenju meteorološke merilne mreže precej pozornosti namenili razvoju orodij za preverjanje kakovosti podatkov samodejnih meteoroloških postaj. To je še zlasti pomembno, saj bomo prihodnje leto dobili še 90 novih samodejnih meteoroloških postaj. Tako bo pokritost Slovenije z merilnimi postajami še boljša, hkrati pa bodo te zbirale podatke za več zadev in omogočale stalno dostopnost do podatkov o trenutnem vremenu.
V prihodnje se nam torej obetajo še bolj točne vremenske napovedi, ne pa tudi vreme, kot bi si ga vedno želeli. Ujme nas bodo še prizadevale, morda celo pogosteje kot zdaj, verjetno pa nas ne bodo presenečale. In že to bo dovolj, da bo škoda zaradi njih lahko manjša, kot bi sicer bila.
