Tiskane izdaje
Med iskanjem konsistentnega vzorca, ki bi dovolj jasno nakazal pot k izmuzljivemu odgovoru, so med drugim odkrili povezavo z nekaterimi geni, ki so udeleženi pri delovanju možganov. To pa seveda navaja k sklepu, da je debelost morda vsaj delno odvisna tudi od nevroloških dejavnikov.
Raziskovalci mednarodnega konzorcija, povedno poimenovanega Velikan (Giant – Genetic Investigation of Anthropometric Trait; genetske raziskave antropometričnih značilnosti), so analizirali gensko ozadje tako imenovanega indeksa telesne mase, torej razmerja med telesno težo in telesno višino.
Z drugo študijo, prav tako objavljeno v reviji Nature, pa so poskusili dognati, kako natanko genetika vpliva na razporejenost maščobe po telesu. Tudi to je namreč pomembno, saj maščevje v trebuhu pogosto povzroči več zdravstvenih tegob kakor maščoba v drugih predelih telesa, denimo v stegnih.
In v tej zvezi so identificirali 33 genov, ki sodelujejo pri razporejenosti telesnega maščobnega tkiva. To je vsekakor še en dejavnik, ki vpliva na to, da imajo nekateri bolj hruškasto postavo, drugi pa čezmerno maščobo kopičijo predvsem v predelu trebuha.
Odkrili so tudi skoraj dvakrat toliko – natančneje: kar 60 – genskih lokacij, ki po vsem sodeč vplivajo na indeks telesne mase. To število je trikrat večje od doslej ugotovljenega. Predvsem pa je pomenljivo, da so ti odseki očitno povezani z živčnim sistemom.
»Zagotovo nihče ne obišče nevrologa, da bi se z njim pogovoril o svoji čezmerni telesni teži,« nekoliko presenetljivo ugotovitev komentira profesorica Elizabeth Speliotes z Univerze v Michiganu, ena od vodilnih avtoric tokratne raziskave. »Nasploh pri debelosti zlepa ne pomislimo na živčni sistem. Zdaj pa bomo morali znova razmisliti o tej povezavi, saj na debelost poleg metabolizma očitno vplivajo tudi nevrološki dejavniki.«
Obvladovanje apetita
Po mnenju avtorjev raziskave nekateri geni sodelujejo pri človekovem nadzoru nad apetitom, nekateri drugi pa pri zbiranju številnih informacij in spominov, povezanih s hrano. Še več je seveda takšnih genskih predelov, katerih funkcija še ni docela razumljena in pojasnjena.
Toda že tolikšna raznovrstnost identificiranih genskih odsekov jasno priča o tem, da nagnjenosti k debelosti nikakor ne določa en sam gen. »To pa seveda pomeni, da smo še zelo daleč od rešitve, ko bi en sam medicinski ukrep deloval za vse ljudi s čezmerno telesno težo,« dognanje strnjeno povzema doktorica Speliotes. »Trenutno na podlagi spola in starosti lahko dajemo pretežkim ljudem le splošne nasvete za bolj zdravo življenje in vzdrževanje primerne telesne teže. Toda upamo, da nam bodo nova in nova genska odkritja sčasoma omogočila sestavljati precej bolj določne nasvete, prikrojene posamezniku.«
Najnovejše ugotovitve pozdravlja tudi profesor Peter Weissberg, zdravstveni direktor britanske fundacije Srce. »Vemo, da debelost, zlasti kopičenje maščevja v trebušnem predelu, lahko privede do sladkorne bolezni in nevarnih srčnih obolenj, zelo malo pa vemo o tem, kaj natanko povzroči to škodljivo kopičenje. Prav zato so tokratna dognanja tako pomembna. Ne zato, ker utegnejo privesti do genetskih testov, ki bi pravi čas jasno pokazali, komu grozi debelost, temveč zato, ker so identificirala gene, udeležene v biokemičnih procesih, ki lahko povzročijo debelost, ta pa, kot rečeno, diabetes in bolezni srca in ožilja. Z boljšim razumevanjem teh procesov bomo morda odkrili nove, učinkovitejše poti za preprečevanje debelosti in njenih pogubnih posledic za zdravje in kakovostno življenje.«
Gen za debelost
Ob tem se velja spomniti nekoliko starejše mednarodne raziskave pod vodstvom londonskega Univerzitetnega kolidža, ki je potrdila zvezo med »obilnim trebuhom« in »genom za debelost«, ne da bi ugotovila in pojasnila tudi mehanizem tega procesa.
Skupina raziskovalcev je med študijo, objavljeno v reviji The Journal of Clinical Investigation, identificirala različico gena, poimenovanega FTO (angl. fatso – debeluh), ki je tesno povezana z nabiranjem maščevja v predelu trebuha. Ugotovili so, da je prav zaradi te genske različice mastna hrana za nekatere ljudi bolj vabljiva, raven grelina, hormona lakote, pa povišana.
Od tod so izvedenci za obesitas, kakor strokovno rečejo debelosti, izvedli sklep, da bi bilo morda z zdravili, ki ciljajo na hormon lakote, mogoče znižati čezmerno telesno težo. Poleg tega so ugotovili, da je debelost tudi dedno pogojena in da genski kod posameznika igra pomembno vlogo pri nevarnosti, da nekdo postane preobilen in pretežak.
Ljudje imamo dve kopiji gena FTO – eno od vsakega roditelja; in vsaka kopija lahko nastopa v nizko- ali visokorizični obliki. Tako človeku z dvema visokorizičnima kopijama gena FTO grozi kar 70 odstotkov večja nevarnost, da se bo pretirano zredil, kakor človeku z nizkorizično kopijo tega gena. Še vedno pa nihče ne ve, zakaj je tako.
Hormon lakote
Skupina mednarodnih strokovnjakov z raziskovalci Univerzitetnega kolidža v Londonu na čelu je med omenjeno raziskavo testirala dve skupini ljudi. Vsi so imeli normalno telesno težo, toda v prvi skupini so bili ljudje z visokorizično, v drugi pa ljudje z nizkorizično kopijo gena FTO.
Med prvim poskusom so desetim predstavnikom iz obeh skupin izmerili raven grelina, in sicer pred vsakim obrokom in po njem. In ugotovili so, da se pri visokorizični skupini raven tega hormona, ki v človeku vzbudi lakoto, po zaužitem obroku ni znižala toliko kot v nizkorizični skupini, pa tudi po obroku je začela naraščati hitreje kakor pri članih nizkorizične skupine.
Tudi s slikanjem možganske aktivnosti so med obema skupinama ugotovili občutne razlike. Članom visokorizične skupine so se fotografije mastne, visokokalorične hrane zdele bistveno mamljivejše kakor posameznikom iz nizkorizične skupine. »Njihovi možgani so očitno naravnani tako, da se jim zdi visokokalorična hrana posebno mikavna,« je ugotovitev povzela dr. Rachel Batterham, predstojnica centra za obesitas v omenjeni londonski ustanovi. »Kot da bi bili biološko programirani, da več jedo.«
Za zdaj predvsem gibanje
Mutacije gena FTO so bile v evoluciji človeka verjetno življenjsko pomembne, saj si je tako poleti nabral dovolj »telesnih zalog«, da je laže preživel pomanjkanje hrane pozimi, poudarja dr. Steve Bloom z londonskega Imperialnega kolidža. »V današnji družbi s preobiljem hrane in brez nujnosti nenehnega gibanja pa lahko z gotovostjo rečemo, da je nagnjenost k prenajedanju očitno podedovana. Počasi torej spoznavamo ključne dejavnike, ki povzročajo čezmerno telesno težo.«
Zato so raziskave, kakršne so vse tokrat omenjene, ki podrobneje razkrivajo tako vlogo hormona lakote kot tudi spremembe v možganih, povezane z delovanjem tega hormona, pomemben korak v pravo smer, je prepričan profesor Bloom.
