Tiskane izdaje
Ob nedavni 20. obletnici evropskega programa Marie Skłodowske Curie, ko je marca število raziskovalcev, ki jih je podprl ta sklad, doseglo zavidljivih sto tisoč, je EU med njimi izbrala trideset najbolj obetavnih in jih nagradila z dveletnimi štipendijami. Med njimi je tudi 30-letni Andrej Ondračka iz Slovenije.
Skupaj s preostalimi 29 izbranimi raziskovalci Andrej Ondračka potrjuje »prizadevanja EU po spodbujanju raziskovalne odličnosti in mobilnosti po svetu«, in to kar dobesedno. Tega pogovora za Znanost nismo mogli izvesti v neposrednem osebnem stiku, ampak s pomočjo sodobne tehnologije, ki tudi v osebnem komuniciranju premošča fizikalne razdalje in olajšuje mobilnost – Andrej Ondračka, diplomant ljubljanske univerze, doktoriral pa je na znameniti Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, je namreč že nekaj časa v Barceloni. Tam bo to najnovejšo štipendijo tudi porabil, in sicer za nadaljevanje raziskovanja na tamkajšnjem inštitutu za evolucijsko biologijo, enem vodilnih inštitutov na svetu za to področje.
Dr. Ondračka, ki ima v svojem življenjepisu pri udeležbi na raziskovanjih in izobraževanjih poleg rodne Ljubljane, New Yorka in Barcelone zapisano tudi Kalifornijo (znamenito Kalifornijsko univerzo v San Franciscu), nedvomno potrjuje mobilnost. In kot je pokazalo nelagodje zaradi prevelike osebne izpostavljenosti po sprva navdušeni privolitvi v pogovor, potrjuje tudi predanost raziskovanju.
Po pojasnilu, da se nam zdi idealen vzornik mladim, ki si želijo v življenju nekaj doseči, in idealen vzor za prizadevanje, da bi tudi mlade talente v znanosti podobno spodbujali, kot uspešno spodbujamo talente v športu, ovir za pogovor ni bilo. Je pa poudaril:
»Menim, da nam primerjave s športniki in pisanje o 'uspehih' znanstvenikov marsikdaj delajo medvedjo uslugo, saj dajejo javnosti lažen občutek, da je znanost nekakšno tekmovanje. Mislim, da govorim v imenu večine znanstvenikov, če rečem, da si res ne želimo tovrstnih primerjav. Prepričani smo, da bi znanost lahko družbi ponudila še bistveno več, če se nam znanstvenikom ne bi bilo treba toliko ukvarjati s primerjavami in dosežki, ali bomo dobili tako ali drugačno nagrado, ali bo naš članek objavljen v dovolj ugledni reviji, ali nam bo uspelo na razpisih in na katero mesto se bo po takih ali drugačnih kriterijih uvrstil naš inštitut ali raziskovalna skupina.
Kapitalistična politika v znanosti nas sili, da se ukvarjamo s temi stvarmi, ampak vsi si po svoje želimo, da bi se lahko odrekli vsem tem nagradam in dosežkom, če bi se lahko posvetili samemu delu, ki nas motivira. Ti problemi in frustracije so še kako opazne tudi v tujini, vsaj v Španiji in ZDA, kjer razmere nekoliko poznam.«
Toliko torej o nagradah, ki pa so Andreja Ondračko, pa naj mu je bilo ob samem zanimanju za znanost kaj malo mar za nagrade ali ne, postavile v ospredje že kot dijaka in še bolj kot študenta. Morda se je prav zaradi njih že razmeroma zgodaj po diplomi znašel na znamenitih raziskovalnih ustanovah. Ali pa je imel to srečo, da je že zgodaj naletel na prave mentorje, ki so prepoznali njegov talent in ga znali usmeriti.
Kot kaže vaš bleščeči CV, ste se za raziskovanje v znanosti verjetno odločili že v otroških letih. Kaj pa vas je potegnilo v vode biokemije? Je šlo za načrtno izbiro?
Pravzaprav ne, v zadnjem letniku gimnazije do zadnjega nisem vedel, katero študijsko smer izbrati. Sicer sem se odločal predvsem med naravoslovnimi študiji, toda biokemijo sem izbral bolj po naključju.
Izkazali ste se že v študentskih letih, ne le na ljubljanski univerzi, ampak tudi v mednarodnem okviru – sodelovali ste na tekmovanju iGEM, osvojili medalje. Vaš mentor je bil dr. Roman Jerala, ki je že nekaj ekip slovenskih študentov pripeljal prav do vrha tekmovanja. Vas je on »odkril« ali ste vi njega poiskali?
Romana sem spoznal v drugem letniku fakultete, ko je bil naš predavatelj. Takrat me je že zanimalo raziskovalno delo in povabil me je v laboratorij najprej na poletno prakso. Nato sem tam ostal tri leta, opravil diplomo in sodeloval tudi v ekipi iGEM.
Kdo oziroma kaj vas je privedlo na Rockefellerjevo univerzo v New Yorku, za katero velja, da je valilnica Nobelovih nagrajencev? Kakšne izkušnje, spoznanja ste si tam pridobili? Menda ste eden prvih Slovencev, ki se je imel priložnost tam izpopolnjevati.
Prijavil sem se čisto po običajni poti in imel sem srečo, da so me izbrali. Sicer pa mislim, da je bilo pred mano, pa tudi za mano, na Rockefellerju že kar nekaj Slovencev.
Ste si raziskovanje na inštitutu v Barceloni kot eden od 30 najobetavnejših mladih raziskovalcev EU izbrali sami? Kaj vas je pritegnilo pri tem inštitutu?
V Barcelono sem odšel predvsem zaradi raziskovalne teme laboratorija, v katerem delam, saj je najbrž eden najboljših na področju, s katerim se ukvarjam, to je razvoj multiceličnosti. Pomagalo pa je tudi, da je inštitut lociran na plaži in da je Barcelona krasno mesto za življenje.
Ali morda že veste, kam vas bo vodila pot od tam?
Ne. S štipendijo Marie Curie bom v Barceloni še vsaj dve leti, o prihodnosti po tem pa še ne razmišljam.
S trenutnim raziskovalnim delom posegate v samo jedro razvoja življenja, v fazo, ko so se iz enoceličnih organizmov razvili večcelični. Katera spoznanja si obetate od te raziskave?
Da, tema mojega projekta je ravno to, kako so se živali razvile iz enoceličnih organizmov. Zanima nas, kakšen je bil tisti zadnji enocelični prednik, iz katerega so se razvile živali, in kakšne vrste evolucijskih inovacij so pripomogle, da je življenje postalo kompleksnejše. Toda problem z raziskavami evolucije je, da ni mogoče potovati v preteklost. Zato je vse, kar nam preostane, da primerjamo trenutno žive organizme in iz njihovih sorodstvenih razmerij posredno sklepamo, kakšni bi lahko bili njihovi predniki.
V svojem projektu raziskujem skupino enoceličnih organizmov, ki so na prvi pogled zelo podobni fosilom, starim 900 milijonov let, ki najverjetneje pripadajo enoceličnim prednikom živali. Gre za ene najbližjih enoceličnih sorodnikov živali, in razumevanje biologije teh organizmov bi lahko privedlo do odkritij, kako je prišlo do evolucijske tranzicije do večceličnosti.
Bolj natančno, v svojem glavnem projektu se ukvarjate z regulacijo genov oziroma tako imenovano epigenomiko ...
Da, to je trenutno zelo vroče področje, ki se ukvarja z mehanizmi, kako se neka celica razvije v določen tip – jasno je, da so na primer celice v povrhnjici kože zelo drugačne od nevronov, in da celica ohrani svojo identiteto, so odgovorni kompleksni mehanizmi izražanja genov. Ti mehanizmi so v vseh živalih, od najbolj preprostih morskih vetrnic do sesalcev, kar pomeni, da so se pojavili že zelo zgodaj v evoluciji ob nastanku živali. Ne vemo pa, ali so obstajali že prej, v enoceličnih prednikih živali. So se razvili postopno, ali se je zgodila eksplozija inovacij? Kakšna je bila vloga teh mehanizmov, ko še ni bilo večceličnih organizmov? To so vprašanja, na katera bi rad odgovoril s tem projektom.
Katero raziskovalno vprašanje vas žene naprej, vam je v največji izziv?
Nekje ob koncu diplomskega študija me je začela zanimati evolucija in raziskovanje evolucijskih sprememb me žene že vse od začetka doktorskega študija. Evolucijski proces namreč daje biologiji neko logiko, in še posebej me vznemirja vprašanje, kakšna je ta logika – ali je mogoče izluščiti kaka splošna pravila, po katerih se v evolucijskem času dogajajo spremembe v živih bitjih.
Ravno zdaj so fascinantni časi za raziskave evolucije in biologije na splošno. V zadnjih letih se je zgodil preboj tehnologij, ki nam omogočajo, da z lahkoto sekveniramo genome in gensko spreminjamo organizme, kjer prej to ni bilo mogoče. To pomeni, da se lahko lotimo eksperimentov v mnogo organizmih, ki so pomembni z evolucijskega vidika.
Na splošno me pri raziskovanju najbolj veseli, da imam to svobodo, da se lahko vsak dan lotim nečesa novega in se sproti naučim zelo raznolikih stvari. Nikoli ni dolgčas, vsak dan se lahko zgodi kako odkritje, ki me potem žene naprej.
Vidite svoje mesto v prihodnje tudi v Sloveniji?
Ne. Pa sploh ne želim, da to izpade kot kritika Slovenije ali pa, kot da bi se hotel od nje distancirati zaradi kakršnekoli zagrenjenosti, ampak po toliko letih življenja v tujini Slovenije ne vidim več kot svoj dom. Moj dom je bil New York, zdaj pa je Barcelona.
