Tiskane izdaje
Tablični računalniki so resda priročni in z nižanjem cene tudi vse bolj dosegljivi. Kot čarobne neizčrpne zakladnice zlahka dostopnega privlačnega vizualnega gradiva so nedvomno neizmerno vabljivi za vse vedoželjne. Kakor nalašč so torej za uporabo v šolah in v učnem procesu, še zlasti upoštevajoč v marsikaterih krogih prevladujoči koncept, po katerem naj bi bilo nabiranje znanja prej razvedrilo kot pa trdo delo. Hkrati z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije so se zato začeli spreminjati tudi učbeniki, tako da so postajali vse bolj interaktivni. Vendar pa klasičnih delovnih zvezkov niso izpodrinili, in kot kažejo raziskave, jih še nekaj časa ne bodo.
Vmesno obdobje
Po njihovem prepričanju ga je spregledal tudi slovenski zavod za šolstvo. Niso ga pa oni. Kaj ob tem zavedanju ponujajo učiteljem in šolarjem v slovenskih šolah? »Ponujamo novo gradivo, ki smo ga zasnovali, izhajajoč iz koncepta kombiniranega učenja (v tujini to označujejo kot blended learning), kakršnega nima še noben učbenik, ki ga uporabljajo slovenski učenci in dijaki,« odgovarja Matej Urbančič, glavni urednik za elektronske učbenike pri založbi Rokus Klett.
Novo gradivo, ki za zdaj obstaja le v obliki dveh zvezkov Biologija 8 za osmi razred osnovne šole, naj bi po njihovih zagotovilih poleg učinkovite kombinacije tiskanega in interaktivnega gradiva z nadaljnjimi učbeniki v prihodnjih letih (Biologija 9, Fizika 8 in 9 ter Kemija 8 in 9) omogočil tudi medpredmetno povezovanje oziroma resnično celovito pridobivanje znanja in razumevanje gradiva.
Razširili meje učbenika
»Učbenik je omejen prostor, nam pa je uspelo z dodanimi vsebinami, dostopnimi prek elektronskih medijev, njegove meje bistveno razširiti, če ne celo odpraviti,« poudarja Urbančič. Tako se bodo osmošolci lahko pri biologiji seznanjali z ustrojem in delovanjem svojega telesa na način, ki občutno širi pogled, ki ga omogočajo klasični učbeniki. Dopolnjen bo namreč s kar 78 vrhunskimi izobraževalnimi videoposnetki in 77 animacijami in simulacijami, ki so jih snovalci učbenika skrbno izbrali iz bogatih zbirk vodilnih svetovnih ustvarjalcev teh gradiv, to so predvsem sloviti National Geographic in TWIG in manj znani, a še bolj specializirani Nucleus Medical Media.
Kljub premišljenemu dodatnemu gradivu pa učbenik ne sloni le na elektronskem mediju, temveč na tiskanem zvezku, ki mu je elektronski medij le dobrodošla (in bogata) dopolnitev. Njihovo gradivo tako lahko uporabljajo tudi tam, kjer še nimajo ustrezne infrastrukture, to je dovolj elektronskih naprav ali zanesljivega dostopa do interneta.
Princip kombiniranega učenja
»S kompletom, zasnovanim po konceptu kombiniranega učenja, tako pridobivamo tudi tiste učitelje, ki še ne delajo z digitalnimi vsebinami, se pa prav prek tega posredno zlahka seznanjajo z možnostmi, ki jih ponujajo digitalne metode,« pojasnjuje sogovornik.
S kombiniranim učbenikom tako širijo meje klasičnega učbenika, a ne le prostorske, marveč tudi časovne. Ob hitrem znanstvenem napredku tiskana snov dokaj hitro zastari, na digitalni ravni pa se je zastarelosti mogoče zlahka izogniti z rednim osveževanjem vsebine.
Koncept nove serije, ki so ga poimenovali iRokus+, zato po njihovem prepričanju vsaj delno rešuje problematiko učbeniških skladov, v katerih tiskani učbeniki v nekaj letih zastarijo. »Vsak učbenik iRokus+ na spletu bomo redno posodabljali,« zagotavlja Urbančič in hkrati omeni, da bo vedno na voljo najnovejša različica.
Druga prednost njihovega koncepta kombiniranega pristopa je, da učenci ob uporabi interaktivnega gradiva zapisujejo svoje ugotovitve v priloženi zvezek za aktivno učenje, s čimer skozi šolsko leto sestavijo svoj lastni tiskani »učbenik«, ki jim bo v nasprotju z učbeniki iz učbeniškega sklada ostal v trajni lasti.
Žal pa jim digitalna vsebina ne bo ostala dostopna – koda, ki jo bodo učenci dobili z učbenikom in aktiviranjem, bo potekla s koncem šolskega leta. Torej jim bo poleg tega, kar si bodo zapomnili oziroma česar se bodo naučili, v resnici ostalo dosegljivo le tisto, kar bo na papirju, bodisi natiskano ali zapisano. Dober način torej, da se zaveš vrednosti lastnoročno zapisane besede, ki postaja v čedalje hitrejši digitalizaciji življenja vse bolj zanemarjena.
Začelo se je z Lili in Binetom
Princip kombiniranega učenja, ki poudarja tako prednosti dostopa do digitalnih vsebin kot tudi vrednost in zanesljivost klasičnih načinov, pa se ni začel šele z Biologijo 8, ki jo te dni propagirajo številni mediji. Začetek je bila serija s priljubljenim parom Lili in Bine za prvo triletje, ki je izšla leta 2011. Takrat so se sicer snovalci pri dopolnitvi tiskanega gradiva oprli predvsem na preprosto elektronsko preslikavo teh gradiv, a so že vključili tudi obsežen portal www.lilibi.si z več kot 1400 multimedijskimi vsebinami. V šolah so ga odlično sprejeli in po treh letih serijo uporabljajo že v 65 odstotkih osnovnih šol v Sloveniji, segla pa je tudi že čez mejo. Tako se Lili in Bine v Turčiji pojavljata kot Ece in Efe, v Srbiji sta Maša in Raša, na Češkem Lili in Vili, v Bolgariji pa Viki in Niki.
Za to šolsko leto poleg kompleta Biologija 8 iRokus+ založba pripravlja še serijo Radovednih pet za 4. razred, ki prav tako temelji na konceptu kombiniranega učenja. »Interaktivno gradivo nove serije Radovednih pet se konceptno odmika od gradiva serije Lili in Bine, ustvarjenega v formatu Flash, in se v več pogledih približuje gradivu za biologijo, med drugim z uporabo programskega okolja HTML5. Serija Radovednih pet vključuje tudi sistem za vodenje učnega procesa Rokus Klett LMS in omogoča učitelju, da – če tako želi – skupaj z učenci pri pouku uporablja tablične računalnike,« napoveduje Matej Urbančič.
V novem šolskem letu bodo po napovedih založbe serijo Radovednih pet uporabljali kar na 32 odstotkih osnovnih šol. Pogoj, da bodo lahko izrabili njene prednosti, je seveda dovolj dobra infrastruktura, torej računalniška oprema in dostop do interneta.
Projekt IR optika
Kaj pa tam, kjer tega nimajo? Zanje je morda zanimivo sporočilo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da je začelo izvajati projekt nakupa optičnih povezav do izbranih vzgojno-izobraževalnih in raziskovalnih zavodov, s katerim želijo dolgoročno rešiti problematiko visokohitrostnega dostopa zavodov do omrežja Arnes in s tem do interneta. To je namreč ključni pogoj za uporabo e-učbenikov in e-storitev v šolah in vrtcih.
Po oceni ministrstva je sedanje stanje pri dostopu šol do Arnesovega omrežja po optičnem kablu žal nezadovoljivo, saj je ponudba optičnih povezav na trgu elektronskih komunikacij nezadostna in neustrezna. »Prav tako ni jasnega interesa operaterjev za gradnjo, če pa so optične povezave vzpostavljene, je strošek njihovega najema za zavode s področja izobraževanja (in raziskovanja) previsok,« je pred dnevi ministrstvo navedlo v svojem sporočilu in oznanilo:
»Odločili smo se, da razpoložljiva strukturna sredstva, ki nam jih je uspelo dodatno zagotoviti še v tej finančni perspektivi, namenimo zagotovitvi optičnih povezav do Arnesovega omrežja za čim več javnih vzgojno-izobraževalnih in raziskovalnih zavodov. Pripravili smo projekt IR optika, s katerim bomo z nakupom optičnih vlaken dolgoročno rešili problem kvalitetnih povezav zavodov v internet in tako omogočili uporabo najsodobnejših informacijskih in komunikacijskih storitev v izobraževalnih in raziskovalnih procesih.«
Morda pa se zvezkom in svinčnikom na šolskih klopeh le izteka čas?
