Ko je človek prvič poletel v vesolje …

Včeraj je minilo 56 let, odkar je Jurij Gagarin kot prvi človek poletel v vesolje. S tem je takrat Sovjetska zveza potisnila ZDA kot vesoljsko silo na drugo mesto. Prvi polet človeka v vesolje je zato imel orjaški propagandni učinek. Čeprav je prišlo v javnost razmeroma malo podatkov, je za več let prevladalo prepričanje o superiornosti Sovjetov nad Američani.

Strokovnjaki v Sovjetski zvezi so o vesoljski ladji s človeško posadko razmišljali že spomladi leta 1957, kar nekaj mesecev pred izstrelitvijo Sputnika I 4. oktobra 1957 in dejanskim začetkom vesoljske dobe. Že aprila naslednjega leta se je pojavila neka zasnova, ki je nakazovala na vesoljsko ladjo, težko od pet do pet ton in pol. Ta naj bi bila kroglaste oblike, pilot v njej pa naj bi bil izpostavljen obremenitvam 8 do 9 g. Pri vrnitvi bi moral toplotni ščit zdržati temperaturo od 2500 do 3000 stopinj Celzija. Pilot naj bi pred pristankom vesoljske ladje na višini od osem do deset tisoč metrov iz nje izskočil s padalom.

Konec leta 1958 so o tem programu začeli risati natančne tehnične načrte in od konca leta 1960 izstrelili šest različic vesoljske ladje brez posadke. Ta vesoljska ladja je dobila ime Vostok (vzhod).

Kakšne so bile prve vesoljske ladje

Prve vesoljske ladje s posadko so bile enosedežne, torej je v njih v vesolje potoval en sam vesoljski potnik ali kozmonavt. Ta je na pot odšel oblečen v vesoljsko oblačilo. Prav tako je bil na krovu poseben katapultni sedež, ki mu je omogočal rešitev, če bi se pojavile težave pri izstrelitvi in pristanku na Zemlji.

Vesoljska ladja je imela dvoje oken: eno nad glavo kozmonavta v vstopni loputi, drugo pri njegovih nogah. Opremljena je bila tudi z napravo za optično orientacijo vesoljskega plovila, imenovano Vzor. Položaj ali lego v vesoljskem prostoru in orbiti so uravnavali mali raketni motorji na hladni plin.

Na krovu je bilo eno samo padalo, za pristanek kroglaste kapsule. Vesoljska ladja namreč še ni imela sistema za mehki pristanek na Zemlji. Pilot ali kozmonavt je tako izskočil s padalom na določeni višini (7000 metrov) in pristal ločeno od kapsule. Kapsule tedaj niso mogle manevrirati v orbiti. Sovjetski strokovnjaki so se odločili za balistično zasnovo, zato bi moralo biti vesoljsko plovilo za vrnitev simetrično. Najbolj enostavna taka oblika je krogla. Ta ima iste aerodinamične lastnosti pri vseh hitrostih in obremenitvah. Poleg tega naj bi taka krogla dosegla pravo orientacijo pri vnovičnem vstopu v atmosfero.

V letu 1960 so to vesoljsko plovilo intenzivno testirali. Opravili so kar 50 preizkusov tesnila vstopne lopute, ločevanje vesoljskega plovila od zadnje raketne stopnje pa so preizkusili petnajstkrat. Kapsulo so odvrgli z višine od 9 do 12 tisoč metrov, da so preizkusili padala in katapultni sedež. Sistem za vzdrževanje življenjskih funkcij so preizkusili na veliki višini in v toplotnih komorah. Za take namene so zgradili in porabili sedem vesoljskih ladij.

Prvi vstop človeka v vesoljski prostor

Vostok 1 je bil torej prva vesoljska ladja iz programa Vostok, ki je imela na krovu potnika, pilota ali kozmonavta, in je v vesoljski prostor poletela 12. aprila 1961. Na krovu je bil takrat 27-letni vojaški pilot Jurij Gagarin. S tem poletom je prvič v človekovi zgodovini človeško bitje vstopilo v vesoljski prostor. Hkrati je bil prvi orbitalni vesoljski polet s človeško posadko.

Med poletom je Gagarin enkrat obkrožil naš planet v orbiti okrog Zemlje. Polet je trajal 108 minut. Vostok 1 se je Zemlji najbolj približal na 169 kilometrov (perigej) in se od nje najbolj oddaljil na 327 kilometrov (apogej). V orbiti je vesoljska ladja tehtala kar 4725 kilogramov (trikrat več kot ameriška kapsula Mercury, ki je imela enake namene in cilje). Tudi sama satelitska nosilna raketa z istim imenom – Vostok, ki ga je ponesla v vesolje, je bila z več kot 281 tonami skoraj trikrat težja od ameriškega Atlasa. Obe omenjeni raketi so razvili iz medcelinskih balističnih raket ali ICBM.

Skrivni izbor prvega kozmonavta

Priprave in izbor prvega kozmonavta in prvega človeka, ki bo poletel v vesolje, so v Sovjetski zvezi potekali v tajnosti. To je bilo sicer značilno za njihov vesoljski program. Danes je znano, da so tudi oni izbirali izmed množice kandidatov ter nato ožili izbor na najboljše in tako ustvarili prvi kader kozmonavtov. Med njimi je imel največjo možnost, da prvi opravi tak polet, prav Jurij Gagarin. Toda za končno odločitev je zvedel šele nekaj dni pred datumom poleta. Takrat sta ga na izstrelišče in izstrelno ploščad spremljala še kozmonavta German Titov in Gregorij Neljubov kot prva in druga rezerva.

Predvideno je bilo, da bo celoten polet nadzoroval samodejni nadzorni sistem z Zemlje. Takrat medicinski strokovnjaki in vesoljski inženirji še niso dobro vedeli, kako se človek odziva na stanje breztežnosti v vesoljskem prostoru. Zato so se odločili za nenavadno potezo, da blokirajo sistem za ročno upravljanje. Za vsak primer so v posebni kuverti na krov le dali šifro za odblokiranje sistema. Ne glede na to pa je Gagarin za šifro vseeno zvedel.

Raketa Vostok je bila izstreljena in začela svojo pot v vesolje 12. aprila 1961 ob 10. uri in sedem minut po lokalnem ali moskovskem času. Deset minut zatem je že prišla v orbito okrog Zemlje. Pri tem je sporočila, da je vse na krovu normalno. Tudi nadaljnje kroženje je potekalo brez posebnih težav.

Ko je Vostok letel nad zahodno obalo Afrike, blizu Angole ali približno 8000 kilometrov od predvidenega cilja pristanka, so se vključile zaviralne ali retro rakete, ki so delovale 42 sekund, nato pa je bilo dano povelje, da se ločita obe enoti vesoljske ladje, to je kroglasta povratna kapsula in servisni modul z opremo.

Nepričakovan zaplet ob vrnitvi

Toda servisni modul je nepričakovano ostal pritrjen s svežnjem žic na povratno kapsulo. Kmalu zatem sta obe enoti vstopili v atmosfero, Vostok 1 je takrat potoval nad Egiptom. Vesoljska ladja se je začela močno sukati in vrteti. Končno so žice popustile in modula sta se ločila. Pristajalni modul se je nato postavil v pravilen položaj za nadaljevanje vstopa v atmosfero. Ko se je Gagarin tako spuščal, je bil izpostavljen pospešku 8 g.

Ko je bil Vostok še sedem tisoč metrov nad tlemi, se je sprostila loputa, dve sekundi zatem je Gagarin izskočil in razvil padalo. Na višini 2500 metrov se je razvilo tudi padalo kapsule Vostok, spustila se je na površino, se odbila od tal, nato ponovno padla na tla in se umirila. Tako se je končal prvi polet človeka v vesolje.

Ko je novica prišla v javnost, je dogodek kajpada postal prava senzacija, sam Gagarin pa takojšen nacionalni junak in seveda tako ali drugače medijska zvezda.

Gagarin po vrnitvi na Zemljo

V naslednjih letih se je Jurij Gagarin pripravljal na nove vesoljske polete. Med drugim je bil rezerva za polet Sojuza1, ki se je tragično končal za kozmonavta Vladimirja Komarova. Bil je tudi v ekipi, ki se je pripravljala za polet prvih sovjetskih kozmonavtov na Luno. Žal pa je 27. marca 1967 med rutinskim trenažnim poletom skupaj z inštruktorjem letenja Vladimirom Serjoginom umrl v nesreči miga 15. Oba so po smrti upepelili in žari pokopali v kremeljske zidove na Rdečem trgu v Moskvi.

Vse do razpada Sovjetske zveze je bil njihov vesoljski program zavit v plašč skrivnosti. Potem ko je ponovno nastala Rusija, so se številne takšne in drugačne skrivnosti začele razkrivati zainteresirani javnosti. Prav v sovjetskem vesoljskem programu jih je bilo kar nekaj.

Raketa Vostok se danes ne uporablja več. V razvoju je šla skozi celo serijo modifikacij in nadgradenj. Njena najbolj znana in uporabna nadgradnja je zdaj znana kot Sojuz.

Kroglasto kapsulo so prav tako še leta uporabljali pri programih vohunskih in obveščevalnih satelitov vrste Zenit, več let pa tudi pri znanstvenem programu Foton.

Aprila 1961, ko vesoljska doba ni štela še niti štiri leta in smo jo nekateri (takrat navdušeni osnovnošolci) aktivno spremljali, je bil prvi polet človeka v vesolje taka senzacija, kot bi bila verjetno danes odprava človeka na Mars, njegov pristanek na rdečem planetu in celo začetek gradnje stalne naselbine ali oporišča ...