Kršenje etičnih norm zahteva takojšnje ukrepanje

Leto 2017 je v slovenski medicinsko-zdravstveni prostor prineslo novo asociacijo, Slovensko akademijo zdravnikov in zobozdravnikov. Vodi jo prof. dr. Pavel Poredoš, klinik in predstojnik katedre za interno medicino na ljubljanski medicinski fakulteti, ki je do nedavnega, več kot dvajset let, vodil zdravniško društvo.

Zakaj ste se odločili za ustanovitev tega instituta, kakšno bo njegovo poslanstvo?

Slovenija je po tej plati zaostajala za drugimi evropskimi državami, kajti večina jih že ima medicinsko akademijo, najvišje strokovno telo, ki poleg državne komisije za medicinsko etiko predstavlja tudi etični vrh medicine v državi. Sicer je res, da imamo zdravniki številna strokovna združenja in organizacije, ki praviloma pokrivajo določeno področje medicine. Po drugi strani pa imamo malo integralnih strokovnih teles; izjema je glavni strokovni svet zdravniškega društva. Ni instituta, ki bi na strokovni ravni povezoval različne medicinske veje.

Kakšna pa je sestava medicinske akademije?

V njej bodo najuglednejši predstavniki posameznih medicinskih strok, ki se bodo opredeljevali do najaktualnejših problemov slovenskega zdravstva, tako strokovnih kot tudi drugih, organizacijskih ali znanstvenih. Odzivali se bodo na aktualne dileme, se vključevali v polemike; opozarjali bodo na najboljše možne rešitve, vendar »le« na načelni ravni.

Kaj konkretno to pomeni?

Vključili se bomo takrat, ko bo treba odločiti, presoditi, ali so predlagane rešitve nosilcev stroke in zdravstvene politike zastavljene pravilno. Ko se bomo pogovarjali o razvoju zdravstvenega varstva, o prednostnih ciljih v našem zdravstvu, je politiki treba dati protiutež. Le tako se bo strokovna misel tudi v praksi lažje uveljavila, le tako bo upoštevano, kar medicinska stroka zna, ve in zagovarja.

Bo akademija delovala kot dopolnitev, kot nadgradnja koordinacije zdravniških organizacij, ki vse našteto počne že zdaj? Boste delovali na drugačni, akademski ravni – ali pa boste tudi ažurni in kritični?

Akademija je popolnoma samostojen organ znotraj zdravniškega društva, naše delovanje bo povsem neodvisno. Nikakor ne bomo skupaj s politiko reševali odprtih vprašanj, ampak se bomo odzivali na dogodke in se o njih izrekali strokovno in etično – pa naj gre za stavko, ustanavljanje urgentnih centrov ali za financiranje zdravstvenega varstva. Posvečali se bomo temeljnim vprašanjem medicinske znanosti in pospeševali njen razvoj, predvsem na področjih, ki so najbolj podhranjena.

Po poslovniku se boste člani akademije srečali najmanj štirikrat na leto. Predvidevam, da se bo to vendarle dogajalo pogosteje, verjetno bodo sprotna usklajevanja, ki jih bo zahtevalo odzivanje na aktualno dogajanje v družbi in v medicini, tudi dopisna?

Zagotovo, tak je naš načrt, kajti ne bomo bedeli le nad raziskovalnim delom v medicini v smislu dajanja ocen, predlogov in mnenj, čeprav bo to pomemben del našega poslanstva, ampak bomo tudi sami pripravljali predloge. V sklopu opredeljevanja do širših medicinskih in družbenih vprašanj bomo prav tako ažurni in dosledni.

In kateri temi se boste prednostno posvetili?

Brez dvoma so to etični problemi, ki se, vezani na obravnavo bolnikov, pojavljajo občasno. Prav tako se bomo posvečali reševanju in odpravi nasprotij interesov, ki se lahko dogajajo, in tudi se, pri sponzoriranju udeležbe zdravnikov na strokovnih dogodkih. Upam si trditi, da je to nasprotje v glavnem odpravljeno – z veljavno ureditvijo, tudi s pravkar dopolnjenim pravilnikom o financiranju stalnega izobraževanja in izpopolnjevanja, ki ga je sprejelo zdravniško društvo – vendar ne vedno in povsod. V posameznih, sicer redkih primerih se še vedno sklepajo dogovori neposredno med prejemnikom donacijskih sredstev, torej zdravnikom, in donatorjem, farmacevtskim podjetjem, čeprav pravila to prepovedujejo. In kadar se zgodi tako nasprotje interesov ali nenamenska poraba sredstev, ki so namenjena samo izobraževanju in ničemur drugemu, gre za kršenje osnovnih etičnih norm. In takrat je ukrepanje nujno.

Zdravniki ste nedavno dobili tudi prenovljeni, dopolnjeni kodeks medicinske etike in deontologije …

Tako je. Pravila obstajajo, veljavna, celovita, nedvoumna. Zato je naša prva naloga, da poskrbimo za pravično porazdelitev storitev ljudem, ki nas potrebujejo – bolnikom. Njihove koristi moramo vedno in povsod postavljati na prvo mesto, zagotoviti jim moramo dobro in enako dostopnost do zdravstvenih storitev, brez preskakovanja čakalnih vrst, brez prijateljskih uslug, ki omogočajo neutemeljeno hitrejši dostop do zdravstvenih storitev. Tu je še vedno kar nekaj težav, ki jih bo treba odpraviti.

Kaj pa korupcija?

Ta po moji oceni v zdravniških krogih ni več tolikšen problem, kot je bila morda včasih, seveda pa bomo vztrajali pri ničelni toleranci do kakršnekoli oblike korupcije, tako v zdravniških krogih kot pri medicinskemu osebju, ki je vključeno v delovanje zdravstvenega sistema.

In komunikacija? Ne le tista med različnimi ravnmi zdravstvenega varstva ali med zdravniki in predstavniki drugih strok, ki delajo v zdravstvu in sodelujejo v zdravstvenem timu, ampak tudi komunikacija med zdravniki in pacienti, med zdravniki oziroma zdravstvom in mediji. Ko uide duh iz steklenice, se je treba odzvati takoj, in ne čakati, prikrivati … Bo akademija naredila konec pometanju nevšečnih stvari pod preprogo?

Vsekakor. Zagotavljanje preglednosti je ena temeljnih nalog akademije, navsezadnje sem tudi sam to vedno zagovarjal. Takojšnje razčiščenje zapleta, ki se mu vedno, žal, ni mogoče izogniti, je oziroma bi bilo vselej nujno. Če se ugotovi, da je prišlo do strokovne napake, je to treba priznati, se oškodovanemu ali njegovim svojcem najprej opravičiti, potem pa izpeljati vse ukrepe. Z ukrepi ne mislim toliko na kazen, ampak predvsem na zavarovanje bolnikovega interesa – zagotovo pa tudi na dodatno strokovno izobraževanje tistega, ki je napako povzročil. Komunikacija mora biti takojšnja, odkrita in neposredna, sicer se suma, da smo v slovenskem zdravstvu spet nekaj pometli pod preprogo, ne bomo znebili.

Trenutno je v zdravstvu kopica aktualnih tem, vključno z novo zakonodajo, ki naj bi po korakih prinesla dolgo pričakovano zdravstveno reformo. Bo akademija v to polje »vstopala« le izjemoma?

Pri tej problematiki nas bo zanimalo, ali nastajajoča zakonodaja omogoča ustrezno dostopnost do zdravstvenih storitev glede na strokovne prioritete; ali zagotavlja takšno organizacijo dela, da bomo lahko bolj učinkoviti; ali osnovno zavarovanje v resnici pokriva vse zdravstvene storitve, ki jih potrebujejo pacienti – če ne takoj, pa v strokovno še dopustnem času. Zahtevali bomo zagotovitev finančnih sredstev za nemoteno izvajanje zdravstvene dejavnosti, kar bo pomagalo tudi pri obvladovanju čakalnih dob, ki ne smejo biti predolge, tako kot so danes.

Čakalnih dob v resnici nikoli ni mogoče odpraviti, vsaj ne povsem …

Prav zato je treba natančno opredeliti, pri katerih boleznih in stanjih je čakalna doba dopustna in kolikšna ta sploh sme biti – po drugi strani pa je treba določiti tudi stanja in bolezni, pri katerih čakanja preprosto ne sme biti.

Bodo čakalne dobe prva tema, s katero se bo akademija javno izpostavila?

Tudi, kajti zdajšnje napovedovanje odprave čakalnih dob ni nič drugega kot sejanje floskul. Teh problemov ne rešujejo ne pravilniki in ne zakoni – treba je vzpostaviti pogoje za njihovo reševanje, izboljšati organizacijo dela in zagotoviti zmogljivosti, prostorske, predvsem pa kadrovske. Šele tako bo obvladovanje čakalnih dob izvedljivo. Predvsem pa je treba priskrbeti denar za to. V našem zdravstvu bi že zdaj lahko opravili bistveno več storitev, čakalne dobe bi bile precej krajše – če bi bila zagotovljena finančna sredstva. Teh pa ni. Tako smo po zdaj veljavni ureditvi okarani, da ne rečem kaznovani, če naredimo več, kot je načrtovano, če pomagamo več bolnikom, ki potrebujejo našo pomoč. Na koncu je očitno pomembno le to, da s takim delom, ki po etični plati nikakor ni oporečno, ampak je edino sprejemljivo, v sistemu povzročamo izgubo.

Opozarjate na pomanjkanje kadra, tudi materiala, na neoptimalno organizacijo dela – kaj pa rezerve? Je teh v našem zdravstvu še kaj?

Z enakomernejšo razporeditvijo delovnih obremenitev bi bilo mogoče doseči izboljšave, brez dvoma. Prav tako z uvedbo nadzora nad učinkovitostjo našega dela; tak nadzor bo omogočila uveljavitev standardov in normativov, ki smo jih zdravniška združenja pripravila že pred leti, a še vedno čakajo na zeleno luč ministrstva za zdravje. Standardi in normativi jasno povedo, koliko mora nekdo narediti v sklopu delovnika, koliko na mesečni ravni. Na tej podlagi bo vsak predstojnik imel natančno – in navsezadnje tudi zelo konkretno merljivo – predstavo, koliko je kateri od zdravnikov v resnici naredil. Na tem mora temeljiti tudi nagrajevanje, česar pa pri nas, po dosedanjih izkušnjah sodeč, verjetno še dolgo ne bomo doživeli.