December je poleg meseca obdarovanja in radosti tudi mesec božičnih in novoletnih zabav, na katerih od nas vsi pričakujejo, da bomo blesteli v vseh pogledih: da bomo najboljši gostitelji, skuhali najboljšo večerjo, podarili najboljša darila in da bomo najlepši. Ob praznikih, kakršna sta božič in novo leto, ko je vse okrog nas magično, so naša pričakovanja še višja. Nekatere ženske začnejo hujšati že nekaj mesecev prej, da bi lahko zablestele v tisti seksi črni obleki. Za marsikaterim na videz nedolžnim hujšanjem pa se lahko skriva bolezen.
Motnje hranjenja so ene izmed najpogostejših in najnevarnejših bolezni sodobnega časa in prizadenejo čedalje več ljudi, večinoma žensk, vendar se bolezen širi tudi na moški del populacije. In kaj sploh so?
Motnje hranjenja so zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter nesprejemanja sebe. Prizadeti izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano skriva v globini trpljenje, ki je nastalo zaradi različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih bolečih in neprepoznanih čustev. Pogosti vzroki so lepotni ideali, ki nam jih prikazujejo različni popularno-kulturni teksti in s katerimi se veliko najstnic poenači. Ena izmed oddaj, ki preplavljajo televizijske zaslone, so prav gotovo resničnostni šovi o odkrivanju novega top modela, kjer imajo možnost le najlepše, najbolj vitke, najbolj popolne. Kar je strašljivo, je tudi dejstvo, da se s takimi ideali ne srečujejo le najstnice, ampak že majhne deklice. Vzemimo za primer slavno barbiko, ki ima »popolno« postavo: lepe dolge noge, svetle lase, ozke boke in lepo izoblikovane prsi. In žalostno je, ko že petletne punčke slišim govoriti, da niso dovolj lepe in da nimajo tako lepe postave kot barbika. Veliko odraslim se zdi ljubko in smešno, vendar pa so to pogosto prvi znaki, ki lahko pozneje vodijo v različne oblike motenj hranjenja.
Težave že pri dojenčkih
Še več, študije so pokazale, da lahko težave izvirajo že pri dojenčkih. Zdi se, da je dojenček še povsem obrnjen vase in da se ne zaveda sveta okoli sebe, a sodobni znanstveniki ugotavljajo, da lahko otrok že v tej fazi komunicira z okolico. Če starši na vsak njegov jok odgovorijo tako, da ga nahranijo, ne glede na to, kakšne so njegove dejanske potrebe, je velika verjetnost, da bo kot otrok ali najstnik odgovarjal na vse težave s prenajedanjem ali stradanjem.
Kažejo se lahko kot mehanizem izogibanja, ko človek osredotoči vso svojo energijo na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom. Lahko so način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo nerešljivi, ali pa gre za prizadevanje nadzirati lastno telo in življenje v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga nadzirajo drugi. Lahko pa so tudi odziv na dolgotrajno, leta trajajočo nerazrešeno stresno situacijo.
Različne oblike motenj
Med motnje hranjenja uvrščamo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje. Za anoreksijo nervozo je značilno zavračanje minimalne normalne telesne teže (glede na starost in višino) in je povezana s strahom pred debelostjo, za bulimijo nervozo pa so značilne ponavljajoče se epizode basanja s hrano, katerim sledi neustrezno kompenzacijsko vedenje, kot je samopovzročeno bruhanje, stradanje ali pretirana telesna aktivnost. Za obe motnji je značilno moteno zaznavanje oblike telesa in telesne teže. Med čedalje pogostejše in prepoznane motnje hranjenja spada tudi kompulzivno prenajedanje, kar pomeni nenadzirano hranjenje, posledica pa je navadno čezmerna telesna teža, a ne nujno. Epizode basanja s hrano niso tako izrazite kot pri bulimiji nervozi in imajo manj jasen začetek in konec.
Obsedenost s postavo
Anoreksija nervoza se najpogosteje pojavi v zgodnjih najstniških letih. Pri tej vrsti motnje ne gre za pomanjkanje teka, temveč za kontroliran in omejen vnos hrane, ki je posledica obsedenosti z vitko postavo. Anoreksično dekle pogosto misli na hrano, obsedena je s seštevanjem kalorij, nakupuje in kuha za druge, vendar sama hrano odklanja. To vodi v majhno telesno težo, ki je poleg odklanjanja hrane posledica velike telesne aktivnosti in uporabe različnih zdravil za odvajanje. Za anoreksična dekleta je značilno še, da se pogosto gledajo v ogledalu in se zdijo same sebi debele, medtem ko jih okolica označuje za suhe.
Bulimija nervoza je bolezen, ki je teže prepoznavna kot anoreksija, saj pri tej že na videz izstopa podoba »okostnjaka«, medtem ko lahko ženske skrivajo bulimijo tudi več let. Prenajedanje namreč ne poteka v navzočnosti drugih, temveč skrivaj. Najpogosteje sledi samopovzročeno bruhanje. Neposredna učinka sta olajšanje fizičnega neugodja in zmanjšanje strahu pred povečanjem telesne teže.
Poznate bigoreksijo?
Motnje hranjenja lahko označimo kot problem žensk, saj te veliko pogosteje kot moški najdejo izhod iz težav v tej obliki patologije. Pretirana težnja za suhostjo in strah pred debelostjo sta nedvomno odsev tudi socialnega in kulturnega pritiska. V zadnjih nekaj letih pa se pojavlja tudi tako imenovana moška anoreksija ali bigoreksija, ki pa še ni uvrščena na mednarodni seznam bolezni. Pri tej motnji hranjenja gre za preobremenjenost z razvitostjo mišic. Nekateri simptomi bigoreksije so: večurno razmišljanje o tem, da telo ni razvito, čezmerno treniranje za pridobitev mišične mase, strah in zaskrbljenost nad količino telesne maščobe ipd.
Pri vseh obolelih, pa naj bodo ženske ali moški, je zelo pomembno zdravljenje s psihiatri, zdravniki in najožjimi družinskimi člani. Zavedati se moramo, da so to bolezni, za katere res ni drugega zdravila kot čas, potrpljenje in pogovori.
Za preprečevanje motenj hranjenja pri drugih generacijah pa imajo pomembno vlogo tudi mediji, ki bi morali bolj opozarjati na nevarnosti, predvsem pa ne predstavljati suhih deklet kot ideala, saj se najstnice v času socializacije zgledujejo predvsem po svojih idolih in idealih. Možnosti preprečevanja teh bolezni je veliko, pomembna sta le pravilen pristop in množično ozaveščanje ljudi.
(Tamara Pocak je študentka 3. letnika novinarstva na FDV)
Iz Delove priloge Ona!