Tiskane izdaje
V študiji, zadnji teden pred novim letom objavljeni v reviji Nature, je skupina profesorja Pääba sporočila, da je drobna koščica nožnega prsta v obratnem sorazmerju s svojo velikostjo dodala izjemno veliko h genetskemu poznavanju naših »bratrancev« – neandertalcev, ki so izumrli pred približno 30.000 leti.
Znanstveniki so primerjali genom neandertalke z gensko sliko dveh drugih skupin človečnjakov, ki so takrat naseljevali naš planet. To so bili tako imenovani denisovci – še ena skrivnostna podskupina, katere ostanke so našli v Denisovi jami v Sibiriji, in Homo sapiens (umni človek), kakor anatomsko poimenujemo modernega človeka. In ta primerjava je znova pokazala na medsebojno mešanje – v znanstvenem jeziku poimenovano »genski pretok« – teh treh skupin, pa čeprav v razmeroma skromnem obsegu.
Konkretno: z raziskavo so ugotovili, da je od 1,5 do 2,1 odstotka genoma današnjih ljudi mogoče pripisati neandertalcem. (Edina izjema med Zemljani so Afričani, ki v svoji genski sliki nimajo nikakršnega prispevka neandertalcev.)
»Ne moremo sicer z gotovostjo reči, ali se je ta genski pretok zgodil enkrat samkrat, ko se je skupina neandertalcev pomešala z našimi predniki, ali sta morda obe skupini živeli druga ob drugi in je to mešanje trajalo dlje časa,« pojasnjuje Montgomery Slatkin, profesor na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. »Toda o tem, da je do tega mešanja prišlo, ni več nikakršnega dvoma.«
S temi besedami je seveda meril tudi na genski prispevek denisovcev. Prejšnje študije so ugotavljale, da približno šest odstotkov genoma avstralskih staroselcev, prebivalcev Nove Gvineje in nekaterih Tihomorskih otokov izvira od te skupine. Tokratna analiza pa je razkrila, da tudi genomi etničnih kitajskih Hanov in drugih prebivalcev celinske Azije ter celo ameriških staroselcev vsebujejo približno 0,2 odstotka genov denisovcev.
Majhne skupine in incest
O medsebojnem mešanju priča še podatek, da so tudi neandertalci k denisovcem prispevali najmanj pol odstotka svoje DNK. Skratka, obe omenjeni skupini imata po ugotovitvah najnovejše študije nadvse zanimivo genetsko preteklost.
Sploh ker okoli pet odstotkov genoma denisovcev izvira od še neznanega pradavnega prednika. Po eni izmed znanstvenih domnev je bil to Homo erectus (pokončni človek); tako meni tudi dr. Kay Prüfer z inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu, ki je vodila tokratno študijo.
Med neandertalci so bili – če uporabimo današnjo terminologijo – očitno pogosti incestuozni odnosi. Podobno kot denisovci so namreč tudi oni živeli v majhnih skupinah. Znanstveniki so na podlagi omenjene koščice nožnega prsta neandertalke simulirali različne scenarije genskega mešanja in ugotovili, da sta bila starša te neandertalke bodisi polbrat in polsestra s skupno materjo, bodisi bratranec in sestrična, bodisi stric in nečakinja ali teta in nečak, bodisi stari oče in vnukinja ali stara mati in vnuk.
Toda z genetskega stališča je seveda najpomembnejše vprašanje, zakaj je Homo sapiens tako drugačen od omenjenih izumrlih vej z našega skupnega družinskega drevesa. Zakaj smo mi preživeli, druge skupine pa so izumrle?
Odgovor je morda skrit v najmanj 87 genih človeškega genoma, kolikor jih je »izrazito drugačnih« od genov neandertalcev in denisovcev, ugotavlja najnovejša študija, ki pa podrobnejših pojasnil še ne daje; omogočile jih bodo nadaljnje raziskave.
»Ni gena, na katerega bi lahko pokazali in rekli: ‘Ta je pristojen za govor ali katero izmed drugih edinstvenih lastnosti modernega človeka,’ « priznava profesor Slatkin. »Toda iz tega seznama genov se bomo zagotovo naučili nekaj novega o spremembah, ki so se zgodile v človeškem razvoju, pa čeprav so bile zelo majhne.«
Poglavitno gradivo za tovrstne primerjave so kosti, najdene v Denisovi jami v gorovju Altaj v južni Sibiriji (na mejah med Mongolijo, Rusijo, Kitajsko in Kazahstanom). Leta 2008 so tam našli koščico mezinca denisovke, in sicer v plasti zemlje, stare približno 40.000 let. Dve leti pozneje so v isti jami našli na začetku omenjeno koščico nožnega prsta neandertalke, a v plasti, stari od 50.000 do 60.000 let.
V jami so našli tudi predmete, ki so delo rok modernega človeka, to pa seveda pomeni, da so Denisovo jamo v različnih obdobjih naseljevale vsaj tri skupine naših prednikov.
So neandertalci govorili
To so predvidevali že od leta 1989, ko so našli fosilizirano hioidno kost iz vratu neandertalca, ki je presenetljivo podobna hioidni kosti modernega človeka. Z računalniško simulacijo njenega delovanja pa so ugotovili, da je imela ta kost pri neandertalcih zelo podobno funkcijo. Študija »zgovorno priča«, da so bili tudi neandertalci zmožni kompleksnega govora.
Hioidna kost – v obliki podkve v vratu nad grlom – podpira koren jezika, zato je ključna za človeški govor. Pri nečloveških primatih namreč ni locirana na takšnem mestu, da bi omogočala govorno sporazumevanje.
Mednarodna skupina raziskovalcev je med analizo fosilizirane hioidne kosti neandertalca uporabila tako tridimenzionalno rentgensko preslikavo kot mehanski model, s katerim so praktično preizkusili njeno delovanje.
»Prepričani smo, da je to pomemben korak naprej,« pravi Stephen Wroe z avstralske univerze Nova Anglija v Armidalu. »Proučevana kost namreč ni samo podobna hioidni kosti pri ljudeh, marveč je bila tudi uporabljana zelo podobno.«
To dognanje pa ne poglablja le našega razumevanja neandertalcev, ampak širi tudi razumevanje nas samih. »Mnogi so prepričani, da nas prav zmožnost govora in tvorjenje jezika dela ljudi. Toda v tem smislu so bili vsaj delno ‘človeški’ tudi neandertalci.«
Po prevladujočih domnevah se kompleksni jezik ni razvil vse do pred približno 100.000 leti, moderni človek pa je edini v živalskem svetu zmožen takšnega govora. A po najdbi neandertalske hioidne kosti leta 1989 v jami Kebara v Izraelu se to utegne spremeniti.
Sploh ker so v Španiji nedavno našli še starejšo hioidno kost, staro več kot 500.000 let; pripisujejo jo sorodniku tako človeka kot neandertalca – tako imenovanemu Homo heidelbergensis (heidelberškemu človeku).
Tudi to kost nameravajo temeljito proučiti, toda profesor Wroe že zdaj utemeljeno domneva, da je zelo podobna hioidni kosti tako modernega človeka kot neandertalca. To pa bi začetek govora seveda potisnilo še dlje v preteklost.
Teorija in praksa
Doktor Wroe sicer priznava, da sama zgradba in funkcijska zmožnost analizirane hioidne kosti še ne pomeni, da so se neandertalci dejansko sporazumevali z govorom. »Tega zgolj z analizo kosti in mehanskim modelom še nismo neizpodbitno dokazali; smo pa zagotovo omogočili razširitev dosedanjih razmišljanj in trditev vodilnih strokovnjakov za govor in jezik.«
Profesor Dan Dediu z Inštituta Maxa Plancka za psiholingvistiko na Nizozemskem je lani že objavil znanstveni članek, v katerem postavlja domnevo, da je neandertalcu in modernemu človeku skupna zmožnost tvorbe jezika. Seveda zaradi hioidne kosti, ki »pri obeh vrstah ni podobna samo po obliki, ampak tudi po mehanskih značilnostih«.
V odzivu na najnovejšo študijo je sicer izrazil razumevanje, da njeni avtorji nočejo izvajati povsem določnih sklepov, a dodal: »Vsekakor pa njihovo delo jasno podpira podmeno, da sta govor in jezik zelo stara značilnost našega rodovnika, saj sega najmanj do zadnjega skupnega prednika, ki smo si ga nesporno delili z neandertalci.«
S temi besedami je dodobra podkrepil pričakovanje profesorja Stephena Wroeja, da bo razširitev raziskav na druge živeče primate razširila in poglobila tudi naše razumevanje neštetih sprememb in variacij v našem razvoju do modernega človeka.
