Tiskane izdaje
Claudii Castillo, ki ji je tuberkuloza prizadela pljuča, tako da ni mogla dihati, so z operacijo zamenjali sapnik. Organ, ki so ga vzgojili z bioinženiringom v laboratoriju, so ji presadili 12. junija letos na kliniki v Barceloni. Štiri mesece pozneje se je že bila sposobna povzpeti dve nadstropji po stopnicah, plesati in paziti na otroka, česar pred operacijo ni zmogla. Imunsko reakcijo so zdravniki preprečili z uporabo njenih lastnih izvornih celic. Iz njih so vzgojili nadomestni organ, za mehanični okvir pa uporabili darovalčevo trahejo, ki so ji odstranili celični material, tako da je bolničino telo novi organ prepoznalo kot svoj. Krvni testi še mesece po operaciji niso pokazali nobenega znamenja zavračanja.
Standardna rešitev za takšnega bolnika, kakršna je bila Claudia Castillo, bi bila odstranitev levega pljučnega krila. Ta operacija bi ji sicer vrnila zdravje, a bi ji verjetno skrajšala življenje. Profesor Macchiarini z barcelonske klinike ji je zato ponudil možnost, ki na ljudeh še ni bila preskušena: inženiring tkiva. Prizna, da je imel silno tremo: če bi operacija spodletela, bi bilo bolnici treba odstraniti pljučno krilo.
Profesor Martin Birchall, otorinolaringolog z univerze Bristol, ki je opravil postopek inženiringa izvorne celice, je na tiskovni konferenci v Londonu povedal, da je »čudež v Barceloni« šele začetek. Prepričan je, da se bo kirurgija v prihodnosti popolnoma spremenila. Čez dvajset let, pravi, bodo regeneracijski postopki z zamenjavo organov in tkiv, poškodovanih zaradi bolezni, z avtolognimi (vzgojenimi iz bolnikovega tkiva v laboratoriju) nekaj najbolj običajnega. To tehniko bi po njegovem lahko razširili na vzgajanje votlih organov, kakršni so črevesje, mehur in reprodukcijski organi, pozneje pa še na čvrste, kakršni so srce, jetra in ledvice. »Vsi ti organi imajo naravni okvir, na katerem je mogoče vzgajati nove celice,« je dejal. »Poleg bolnišnic bomo potrebovali posebne enote za vzgajanje teh celic, kajti če naj tako zdravimo na tisoče bolnikov, bo treba postopek avtomatizirati.« Nadomestni organ vzgojijo v laboratoriju v dveh do treh mesecih, je povedal Macchiarini, ki je vodil operacijo Claudie Castillo. Pomagale so mu štiri skupine raziskovalcev iz akademskih centrov v Španiji, Italiji in Veliki Britaniji. Rezultate so objavili v spletni izdaji angleške medicinske revije The Lancet.
V barcelonski bolnišnici čakata na presaditev sapnika še dva bolnika: Nemec in Američan. Oba imata poškodovan sapnik zaradi raka. Takšna operacija bi bila primerna za 3000 bolnikov v Evropi s podobno poškodovanim sapnikom in bronhiji in za desettisoče, če bi jo razširili še na grlo. Je pomemben korak k cilju: zamenjavanju poškodovanih oziroma odsluženih organov z delujočimi nadomestki, ki jih telo ne zavrne. Bolj ko se daljša življenjska doba, več takih posegov bo potrebno. Konvencionalna transplantacijska kirurgija s podarjenimi organi živih ali umrlih darovalcev namreč obvezuje prejemnike, da do smrti jemljejo zelo močna zdravila proti odzivanju imunskega sistema. To pa jih spravlja v nevarnost, da se okužijo in zbolijo za rakom in drugimi boleznimi.
Pred dvema letoma so ameriški zdravniki prvi presadili sedmim bolnikom ledvice, vzgojene v laboratoriju. Britanski raziskovalci, ki so sodelovali pri transplantaciji v Barceloni, pa trdijo, da je bil takratni dosežek pomemben za nadaljnji prodor nove tehnike, vendar Američani niso presadili celotnega organa, temveč so ga le »pokrpali z zaplato celic«.
Iz četrtkove tiskane izdaje.
