Množično financiranje lahko poganja inovacije

Alexander G. Welzl Razvili smo napreden model vrednotenja intelektualne lastnine v srednje velikih in malih podjetij

Objavljeno
24. september 2014 19.07
Alexander G. Welzl
Lidija Pavlovčič, Znanost
Lidija Pavlovčič, Znanost
»Evropi v primerjavi z ZDA in celo s Kitajsko manjka malo več hitrosti pri prepoznavanju dobrih idej za inovacije in njihovo tržno uveljavitev. Ovira nas tradicionalna miselnost, ki ni naklonjena tveganjem,« je v pogovoru za Delo povedal ekonomist Alexander G. Welzl z avstrijskega inštituta Economica.


Na nedavni mednarodni konferenci o prenosu tehnologij na Brdu pri Kranju, ki jo je organiziral Center za prenos tehnologij na Institutu Jožef Stefan (IJS) v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije, je približno 150 udeležencem predstavil projekt EVLIA in vrednotenje intelektualne lastnine v podjetjih in v poslovnih transakcijah. Konferenca je bila skupaj z dogodkom Dan inovativnosti 2014 namenjena inovatorjem, raziskovalnim ustanovam, podjetnikom in investitorjem. Zasebni inštitut za ekonomske raziskave Economica je, kot je povedal Alexander G. Welzl, pred desetimi leti na Dunaju ustanovil Christian Helmenstein, glavni ekonomist avstrijskega združenja industrijalcev. Economica je neprofitna raziskovalna družba z 20 do 25 zaposlenimi, deluje pa pod dežnikom krovne raziskovalne skupine Cognion, ki povezuje številne manjše zasebne inštitute.

S kakšnimi raziskavami se ukvarja Economica?

Svetovne ekonomske in družbene spremembe so strateški okvir, znotraj katerega potekajo naše raziskave. Namenjene so razumevanju specifičnih procesov in strukturnih sprememb na primer v gospodarstvu, ki temelji na znanju, regionalnem razvoju ali finančnih in družbenih inovacijah. Znotraj tega skušamo razumeti delovanje crowdfundinga oziroma množičnega financiranja kot gonila inovacij. V Avstriji zdaj preučujemo integracijo med malimi proizvajalci elektrike na platformi množičnega financiranja in državljani. Inovacije in razvoj so namreč kombinacija med neoprijemljivimi sredstvi oziroma premoženjem in družbenimi spremembami.

Ker namenjamo veliko pozornost crowdfundingu, opazujemo tudi, kaj se dogaja drugje po svetu. V ZDA, denimo, je množično financiranje postalo del političnega sistema. To se je pokazalo v zadnji predsedniški kampanji Obame, ki je zbral več kot 60 odstotkov sredstev za politično kampanjo od malih donatorjev. Posamezniki so prispevali samo po sto dolarjev, organizirani pa so bili prek interneta. To je primer, kako se družba spreminja in kako nove ideje spreminjajo proces organiziranja. Economica preučuje te procese, njeni naročniki pa so avstrijska vlada, ministrstvo za znanost, avstrijske deželne vlade in velika avstrijska podjetja, ki kotirajo na dunajski borzi, kot so OMV, Telekom in druga.

Vključeni ste v projekt EVLIA, ki povezuje osem jugovzhodnih držav, med njimi tudi Slovenijo. Kakšno nalogo ima projekt?

EVLIA je eden od številnih projektov v jugovzhodni Evropi, sestavlja ga konzorcij osmih držav: Slovenije, Italije, Hrvaške, Bolgarije, Romunije, Grčije, Srbije in Avstrije. Naša naloga je priprava osnutka vrednotenja intelektualne lastnine in neoprijemljivih sredstev oziroma premoženja za evropsko komisijo. V pripravo osnutka so zajete tudi finančne institucije in banke. Razvili smo napreden model vrednotenja intelektualne lastnine in neoprijemljivega premoženja v srednje velikih in malih podjetij. Vse skupaj je povezano z odločitvijo evropske komisije izpred treh let, ko so napovedali, da bi uvedli trg za poslovne transakcije, ki bi temeljil na intelektualni lastnini in neoprijemljivem premoženju v EU, in sicer tako, da bi bil primerljiv s trgi v ZDA in na Kitajskem. Vse to je povezano tudi s posebno finančno regulacijo za banke v EU po standardih basel 2 in basel 3, pri čemer je med drugim pomembno vprašanje manevrskega prostora bank, ko gre za prevzemanje tveganj. Deutsche bank, denimo, je pred leti ustanovila kar tri svoje sklade za intelektualno lastnino in vsi trije so propadli zato, ker niso izpolnili pričakovanj.

Zakaj se je to zgodilo?

Ker v Evropi nimamo take kulture podjetništva, ki bi bila primerljiva z ameriško. V ZDA za potrebe intelektualne lastnine deluje veliko organizacij, skladov tveganega kapitala, različnih platform in organizacij za pravno svetovanje. Veliko je tudi močnih uradov za prenos tehnologij na univerzah, kot je na primer MIT. Vse opisano predstavlja v ZDA prijazno okolje za nove posle in podjetništvo, ki temelji na intelektualni lastnini in inovacijah.

To pomeni, da Evropa močno zaostaja?

Celo Kitajska se hitreje vzpenja kot mi. Kitajska vlada je sprožila idejo o novem razvoju, ki premika stari pogon od Made in China na novega, Create in China . Gre za preklop v družbeni kulturi, in sicer h kreativnosti. Kitajska ima do tega cilja pred sabo še dolgo pot, na kateri se lahko zgodi marsikaj. Vemo namreč, da imajo kreativni ljudje močna lastna stališča in da hočejo imeti besedo tudi v političnem življenju, kar je lahko nevarno za kitajski politični sistem. Evropa je v primerjavi s Kitajsko v prednosti, ker ima ogromno kreativnih ljudi in demokratični politični sistem.

Kaj pa manjka Evropi v primerjavi s Kitajsko in ZDA?

Evropi v primerjavi z Ameriko in celo s Kitajsko manjka malo več hitrosti pri prepoznavanju dobrih idej in njihovi tržni uveljavitvi. Dodatno nam manjka še malo več osebne drznosti pri prevzemanju tveganj. Ovira nas tradicionalna miselnost, ki ni naklonjena tveganjem. V evropskih družbah velja, da če se napačno odločiš ali če ti v nekem poslu spodleti, je ta profesionalni neuspeh zapisan v tvoji biografiji vse življenje. Drugače je v ZDA, denimo predsednik Obama je v inavguracijskem nagovoru dejal, da naj se zgledujemo po majhnih otrocih: če padejo, se zopet postavijo na noge. Šele ko bomo Evropejci spremenili razumevanje podjetništva in poglede na to, kako inovativne ideje pripeljati na trg, bomo spet postali vodilni v svetu.

Patenti, inovacije in sploh intelektualna lastnina so središče vaših raziskav s poudarkom na financah. Kaj uvrščate med neoprijemljivo premoženje?

Intelektualna lastnina je samo en del portfelja neoprijemljivega premoženja. Za podjetje so premoženje tudi zaposleni, torej človeški kapital. Potem so tu še investicije v raziskave in razvoj, inovacije, mreženja, organizacija upravljanja in seveda intelektualna lastnina kot specifika. Blagovne znamke, dizajn in druge zadeve, povezane s kreativnostjo, prav tako sodijo v širše razumevanje intelektualne lastnine.

Zanimivo je, da se gledanje in vrednotenje neoprijemljivega premoženja spreminja tudi na makroekonomski ravni. ZDA že gledajo na raziskave in razvoj kot na investicije v nacionalnem računu. Prej so bile namreč raziskave in razvoj obravnavane samo kot stroški. Tudi v Evropi se spreminja pogled na raziskave in razvoj ter na človeški kapital tako, da to ni strošek, ampak investicija. V evropskih državah se pri izračunu nacionalnega BDP po novem obravnava raziskave in razvoj kot investicijo za prihodnost. V Avstriji na primer se bo letos zaradi integracije raziskav in razvoja v izračun povečal BDP za 2,5 do 3 odstotke. Avstrija namreč namenja približno 9,3 milijarde evrov na leto za raziskave in razvoj. Sprememba v izračunu BDP pomeni, da bodo morali vsi politiki v prihodnjih letih povsod usvojiti nov jezik in nove poglede na raziskave in razvoj. Prav tako se krepijo razmišljanja, da bi morali vrednotenje človeškega kapitala upoštevati kot investicijo v nacionalnem izračunu.

Ali ni vrednotenje človeškega kapitala pretežka naloga?

Res ga je težko vrednotiti, gre pa dejansko najprej za vprašanje, ali želimo to ovrednotiti ali ne. Pomembno je, da se čim več podjetij in organizacij odloči, da mora biti ovrednoten tudi človeški kapital. Sistem vrednotenja je namreč umeten, temelji samo na ocenah in izračunih.

Banke še vedno niso zainteresirane za financiranje inovacij. Zakaj?

Zadržanost bank je posledica tega, da še vedno ne razumejo dovolj procesov, ki so povezani z inovacijami. Bančniki nimajo izkušenj z inovacijami, zato bi jim morali pri razumevanju pomagati inštituti, v Sloveniji denimo Institut Jožef Stefan. Inštitut pozna tehnologije in razvoj izdelka, ne pozna pa dovolj financiranja, medtem ko banke nimajo znanja o tehnologijah. Banka in inštitut bi morala komunicirati med sabo in ustvariti kulturo zaupanja. ZDA so na tem področju daleč pred Evropo, ker imajo dobro razvito podjetniško kulturo in povezanost z znanostjo. Evropa bi zato morala v prihodnjih letih bolj intenzivno uriti ljudi iz bančnega sektorja, da bi razumeli inovativne procese od ideje do trga.

Pot do razumevanja med bančniki in znanstveniki bi se morala verjetno začeti že na univerzi.

Res je, ekonomska pismenost znanstvenikov je zelo pomembna. Potreba po ekonomski pismenosti se vse od izbruha gospodarske krize močno poudarja, sliši se že kot geslo, ki ga stalno ponavlja ves svet, ne samo Evropa in Amerika. Po drugi strani pa nastaja vprašanje, ali finančne elite sploh želijo, da se poznavanje financ razširi.

Upoštevajoč napoved EU, da namerava v prihodnjih letih vložiti 300 milijard evrov v srednja in mala podjetja ter v inovacije, bo osnovno finančno znanje nujno tudi v raziskovalnih ustanovah.

Sodeč po napovedi finančnih ministrov na nedavnem zasedanju Ecofina v Milanu, da bodo do naslednjega srečanja v Luxembourgu v oktobru bolj razvili idejo o oblikovanju evropskega investicijskega programa, vrednega 300 milijard evrov, bo seveda finančno znanje koristno tudi za ljudi zunaj kroga finančnikov. To znanje bo potrebno predvsem v srednjih in malih podjetjih, pri inovacijah in ustvarjanju kreativnih delovnih mest, torej na vseh tistih področjih, ki jim je namenjen nov investicijski program. Novi in inovativni načini financiranja v EU naj bi postali dopolnitev bančnega sistema financiranja. Napovedi vzbujajo optimizem na evropski ravni. Kitajska na primer je že pred petimi leti v Pekingu uvedla izmenjavo posebnih tehnologij na svojem trgu, prek regionalne banke namenja velikanske vsote javnega denarja za inovacije in za mala in srednja podjetja, z ugodnimi posojili krepi vlaganja v intelektualno lastnino. Tudi v ZDA so razvili pester sistem financiranja inovacij. V Evropi moramo preučiti najboljše prakse po svetu in končno začeti bolj intenzivno vlagati v inovacije.

Zagotovo imamo tudi v Evropi primere dobre prakse, ki uspešno tržijo inovacije in intelektualno lastnino.

Tak dober primer je nemška družba Fraunhofer, ki je leta 2001 ustanovila sklad tveganega kapitala in ponudila ducate zanimivih projektov. Danes Fraunhofer sodeluje s skoraj vsemi skladi tveganega kapitala v Evropi, uspešno deluje celo v ZDA in v Aziji. Nauk iz tega primera dobre prakse je takle: če želimo pospeševati podjetništvo in prenašati ideje na trg, potem moramo delovati v celoti konstantno. Pri tem je pomembna še sprememba v kulturi prevzemanja tveganj, nujno je sodelovanje med različnimi panogami, tudi prek državnih meja. Nemški primer potrjuje dejstvo, da je razen dobrih idej prav tako nujno zagotoviti dovolj finančnega kapitala.