»Na pol prazen kozarec smo sposobni videti kot na pol poln«

Ko je Rok Uršič konec novembra 1998 v taščini sobici na Srebrničevem trgu v Solkanu ustanovil podjetje Instrumentation Technologies, mu najbrž nihče ni napovedoval, da bo desetletje pozneje zaposloval 45 ljudi, med njimi deset magistrov in osem doktorjev znanosti (lani so ustvarili poldrugi milijon evrov dobička oziroma 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega), in da bodo v tem času prodali več kot dva tisoč sistemov Libera, ki jih vgrajujejo v večino novih sinhrotronov. In vendar se je zgodilo prav to, naslovu letošnje zlate slovenske gazele pa se nedavno pridružilo še Puhovo priznanje. Pred kratkim sta se vodstvu podjetja pridružila še dr. Carlo Bocchetta in Allen Weeks.

Bocchetta je na podlagi dolgoletnih izkušenj pri največjih znanstvenih projektih že večkrat pomagal nadgraditi kreiranje in vodenje poslovnih procesov v vrhunskih znanstvenoraziskovalnih inštitutih po vsem svetu, Weeks pa kot strokovnjak za strateški razvoj in menedžment organizacijskih sprememb v podjetju skrbi za razvoj poslovnega modela. Oba sta zato, da sta prišla v Solkan, zapustila tržaški Sinhrotron.

Podjetje Instrumentation Technologies ne dela na meji med industrijo in znanostjo, ampak globoko na obeh področjih. Na zahtevnem trgu, v visokospecializirani tržni niši, pri delu uporablja najnovejše tehnologije in hkrati razvija izzivalne rešitve in instrumente, ki znanstvenikom v pospeševalnikih osnovnih delcev omogočajo optimalno izvedbo raziskav. Pred časom je podjetje predlagalo slovenski vladi, da bi država pristopila k projektu FAIR (Facility for Antiproton and Ion Research), enemu prvih in največjih projektov iniciative Evropske unije ESFRI (European Strategy Forum on Research Infrastructure). Slovenija bi prek omenjene iniciative lahko vzpostavila inovativen model sodelovanja med industrijo in znanostjo. Priložnost je prava, neponovljiva in glede na strokovnjake, inženirje in znanstvenike, ki so v Sloveniji naklonjeni projektu, tudi izvedljiva. Če bi enega od centrov zgradili v Sloveniji, to zagotovo ne bi bila le priložnost za vrhunsko visokotehnološko znanje in znanost, ampak tudi za druge segmente gospodarstva, pravi Uršič.

Ste si pred desetletjem predstavljali, da boste danes tam, kjer ste trenutno v slovenskem in svetovnem merilu?

Rok Uršič: Pred desetimi leti nisem vedel niti za Puhovo priznanje niti za slovenske gazele (smeh). A če sem iskren, želja je bila - in to zelo velika, goreča - narediti nekaj, iz česar bi nastalo visokotehnološko podjetje, ki bi svoje izdelke in storitve prodajalo na svetovnem trgu. Takšen notranji vzgib, strast, če hočete, je izjemno pomemben, pa naj gre za podjetnika, znanstvenika ali umetnika. Verjeti moraš, da bo iz tvojega dela nastala bodisi umetnina bodisi podjetje. To je pomembno, ko si na začetku in nimaš v rokah še nič, pa tudi pozneje, ko stvari ne tečejo tako, kot bi si želel. Ob ustanovitvi si sicer nisem natančno predstavljal, kakšno bo to podjetje, predstavljal pa sem si njegovo dimenzijo in veličino.

Kako pa je na podjetje pogledati »od zunaj« - kaj vaju je pritegnilo, prepričalo?

Allen Weeks: Prvi vtis je seveda »majhno podjetje«. Prej sem delal za laboratorij s 300 zaposlenimi in 300 milijoni evrov proračuna. Ampak od blizu vidiš, da je ta majhnost varljiva. Predvsem je to globalno podjetje, s stoodstotnim izvozom, pri čemer je več kot 90 odstotkov dodane vrednosti slovenske. Prodajamo javnim znanstvenoraziskovalnim ustanovam po vsem svetu, na vse celine, razen v Afriko. S tega zornega kota je to veliko več kot 45 zaposlenih. Pa tudi glede na to, kaj delamo, to ni majhna razvojna skupina. Zaradi specializiranosti smo lahko zelo osredotočeni - 30 ljudi se ukvarja z razvojem te instrumentacije, kar nekaj je zunanjih strokovnjakov. S tega zornega kota je to velika številka. Tudi Libera je kot blagovna znamka zelo prepoznavna. Preden sem prišel sem, se mi je zdelo nenavadno, inovativno, da so jo vzpostavili na tako specializiranem trgu. To je bila res uspešna strategija, morda povsem primerljiva s tehnološkim uspehom.

Carlo Bocchetta: Če pogledaš iz mednarodnega znanstvenega okolja, kjer sem nekoč delal, je Instrumentation Technologies zaznano kot dinamična zasebna raziskovalna skupina visoko usposobljenih strokovnjakov, ki so sposobni razumeti in prispevati k svetovni raziskovalni infrastrukturi. Kar nekaj ljudi se je podjetju pridružilo po delu v laboratorijih in univerzah in s seboj prineslo povezave ter seveda znanje in izkušnje. V Instrumentation Technologies sem videl priložnost, da se mednarodnim projektom pridružijo specialisti, ki se zavedajo njihovih potreb, industrijskih standardov in lahko zagotovijo rešitve v dogovorjenih rokih. To podjetje je zakladnica znanja, ki ga lahko prikrojimo mnogim različnim globalnim projektom. Je idealno okolje, z dostopom do raziskovalnih programov in vrhunskih tehnoloških dosežkov. Delamo z elitno znanstveno skupnostjo, ki je v naslednjih 10 do 15 letih v Evropi pripravljena vložiti več kot 20 milijard evrov za raziskovalno infrastrukturo. Tu tudi vidim veliko priložnosti za rast in nove inovativne izdelke.

O tem, kako se je začela vzpenjati pot vaše družine sistemov Libera, obstaja več zanimivih zgodb. Nam lahko zaupate katero?

Rok Uršič: Do leta 2003 smo delali projekte in izdelke na ključ, a takšnih izdelkov nismo resnično čutili kot naše. Priložnost za razvoj lastnega produkta se je odprla, ko so v Evropi skoraj sočasno začeli graditi dva velika pospeševalnika: Soleil v bližini Pariza in Daimond v okolici Londona. Takrat smo predstavili koncept izdelka z vgrajeno analogno in obenem digitalno elektroniko ter programsko opremo. Bili smo tako prepričani o našem pristopu, da smo ponudili dve rešitvi: prvo, ki je povsem ustrezala njihovim specifikacijam, in našo »all-in-one«, vse v enem. In to za isto ceno. V treh mesecih smo izdelali še prototip in na reviziji dizajna nam je uspelo navdušiti komisijo za našo idejo. Tako je bila rojena Libera. Ko smo v Franciji želeli demonstrirati idejo, smo kar na leseno ploščo pribili 12 enot in jih razvili v Libero. Na poti nazaj so nas na letališču ustavili, saj Alitalia ni dovolila, da bi šli s kartonastimi škatlami z računalniki na letalo. Imeli smo takšne težave, da smo na koncu zamudili letalo (smeh).

Poleg več kot 2000 prodanih Liber ste za tehnologijo, ki je omogočila razvoj izdelka, prejeli patent, registriran v Sloveniji in ZDA. Že nekaj časa gradite tudi t. i. skupnost Libera, ki bi jo lahko označili kot najbolj organsko povezavo posla, industrije in znanosti. Kakšne rezultate lahko takšna skupnost prinaša?

Rok Uršič: Razvoj izdelkov ali vrhunske tehnologije, za katerim stoji izvrstna ekipa, je le del zgodbe. Drugega predstavlja naše poslanstvo biti integratorji ljudi in tehnologije. To pomeni, da smo na eni strani sposobni razviti in proizvajati visoko zmogljivo platformo, ki je odprta in na podlagi katere lahko znanstveniki potem sami nadgrajujejo in soustvarjajo s programsko opremo. To skupnost pa mi moderiramo. Koncept skupnosti Libera je nastal leta 2005, zatem so nastale še delavnice, ki jih v Solkanu organiziramo vsako leto. Če je bila Libera tehnološka inovacija, je način, kako mi stranke z vsega sveta pritegnemo v Solkan, inovacija na področju poslovnega modela. Naše stranke so namreč posebne, in mi smo se odločili, da upravljamo odnos z njimi. Rezultat je zaupanje strank, ki širijo dober glas o nas, s čimer se povečuje tudi število kupcev.

Allen Weeks: Poleg ekonomskih koristi je največji plus skupnosti ta, da vedo, kaj se za ceno skriva - da nas podpirajo in nam omogočajo, da se osredotočamo na izdelek svetovnega formata in da je rezultat najboljša instrumentacija. Znajo biti tudi zelo naporni, in če ne bi bili pri tem, kar delamo, veliko boljši od njih, bi naš posel lahko opravljali tudi sami, nas ignorirali ali nam vsiljevali svoje rešitve. Izhodišče vsega je, da ni modela »mi proti njim«. Nasprotno, vidimo, da moramo privabiti znanstvenike in inženirje svetovnega formata, da skupaj z nami razvijajo ideje.

Carlo Bocchetta: Glede na to, da skupnost sestavljajo različni mednarodni laboratoriji, je izmenjava znanja in izkušenj pri uporabi naših instrumentov in predvsem to, da nam kažejo, kako jih še izboljšati, neprecenljivo. Seveda je nujno, da smo sposobni poslušati, razumeti in si vzeti čas, da njihove ideje vključujemo v naše izdelke. Ta skupnost je dinamična, predvsem pa oblikovana, kot rečeno, na zaupanju, sodelovanju. Tako smo del novih projektov, ki ves čas vznikajo v globalni znanstveni skupnosti.

Je to model, ki bi ga lahko aplicirali v slovenskem gospodarstvu, ali je bolj primeren za visokotehnološka podjetja?

Rok Uršič: Ne verjamem v recepte, ki bi delovali vsevprek, mislim pa, da je tak model primernejši za visokotehnološka podjetja. Ta model zdaj s trženja širimo tudi na področje razvoja. V zadnjih dveh letih smo zelo povečali sodelovanje z ljubljansko fakulteto za elektrotehniko, Inštitutom Jožefa Stefana in drugimi inštituti. Na lanski delavnici Libere so bili pri nas že študentje fakultete za elektrotehniko, tu so prišli v stik s strankami, mi pa smo bili torišče, povezovalna točka, ki je ljudi pripeljala v Solkan, da so si lahko izmenjali izkušnje. To bi lahko bil tudi model povezovanja v drugih industrijah, mislim pa, da je bolj primeren za področja, kjer kupec ne kupuje končnega izdelka kot črno škatlo, ampak izdelek, ki ga kasneje še nadgrajuje.

Allen Weeks: Mislim, da nekatera uspešna slovenska globalna podjetja že delujejo podobno. Orientirani so v specifično globalno nišo, kjer želijo voditi, in so prepričani, da to zmorejo.

Kje pa po vašem mnenju tičijo vzroki za premajhno povezanost znanosti in gospodarstva? Je industrija za raziskovalca res smrt?

Rok Uršič: Premajhna povezanost znanosti in gospodarstva je velik problem, pa ne le v Sloveniji. Razlogov je več. Na eni strani obstajajo razlike v časovnih omejitvah: za znanstvenika so te občutno manjše, zlasti če govorimo o bazičnih znanostih. Pri časovnih rokih so razlike: lahko si vzameš malo več časa, če ti je pomembno, kakšen bo končni izdelek, ali pa imaš postavljen časovni mejnik in narediš vse, da je do takrat delo opravljeno. Res pa je, da znanstvenike pritegnejo drugačne stvari kot nekoga, ki dela v industriji ali razvojnih oddelkih. Nam je z našo razvojno skupino uspelo vzpostaviti model, da se tudi znanstvenoraziskovalne ustanove najdejo v naših projektih, načinu dela in si želijo sodelovanja z nami. Velikokrat se pojavljajo vprašanja, kdo je kriv, da tovrstnega sodelovanja ni več. Morda bi bilo v Sloveniji lahko še več ambicioznih podjetij s programi, ki bi pritegnili tudi raziskovalce in znanstvenike, ker bi to bilo dobro za oboje. Znanje, ki ga industrija potrebuje, na univerzah in inštitutih vsekakor je.

Allen Weeks: Mislim, da te povezanosti ni povsod premalo. Poglejte, na primer, skandinavske države, Veliko Britanijo, Japonsko in tudi ZDA. Delal sem tako v javnem kot zasebnem sektorju, mnogokrat ravno vmes, med znanostjo in industrijo. Mislim, da je temeljni razlog v različnih vrednotah in ciljih. Jezika sta različna. Prepričan sem bil, da se morajo javne ustanove približati industriji. Z izkušnjo »dela vmes« se je moje mišljenje nekoliko spremenilo. Siliti raziskovalce, da se pridružijo industriji, s stališča upravljanja človeških virov ni najbolj ekonomično. Za to niso usposobljeni, poleg tega pa ne bi delali tega, kar družba potrebuje od njih: da delajo v znanosti in izobraževanju. Če pa ima znanstvenik idejo ali vidi poslovno priložnost, bi mu morali omogočiti dostop do ljudi, ki jih potrebuje, da to uresniči. V to pa seveda nikogar ne moreš siliti.

Carlo Bocchetta: Res pomembno vprašanje in mnogo različnih odgovorov. Mislim, da je raven sodelovanja kar dobra, je pa seveda odvisno, kje poteka, in tudi, kako močno je sodelovanje povezano z vladnimi pobudami. Nekatere države imajo izdelan pristop k pospeševanju in promoviranju sodelovanja raziskovalnih ustanov in industrije. EU vzpodbuja to sodelovanje tako v okvirnih programih kot v strukturnih skladih in tu vidim tudi dobro priložnost za Slovenijo. Pogosto je pogoj za javno financiranje v vključevanju industrije. Ta pa ni »smrt za raziskovalce«, ampak raje drug način dela, vprašanje kulture. Sodelovanje lahko okrepimo, če razumemo in upoštevamo kulturne razlike med javnim in zasebnim sektorjem. Pričakovanja do ene in druge strani so različna, a obe morata upravičiti finančne vložke. Družba namreč upravičeno pričakuje povračilo davkoplačevalskega denarja. In prenos tehnologij je naravna pot za to. Industrija se mora z vzdrževanjem strokovnosti pripraviti, da bo znala sprejemati znanje in videla priložnosti, da znanje uporabi.

Bi se strinjali, da je znanja na trgu povsem dovolj in da mora biti direktor le dovolj vizionarski, da predvidi prihodnje trende na trgu?

Carlo Bocchetta: Informacij je veliko, a surova informacija neposredno ni uporabna. Po mojem mnenju je pomembnejše poznavanje vprašanj, ki se pojavljajo v različnih skupinah, med znanstveniki in raziskovalci, ter nato iskanje rešitev na podlagi idej in znanja zunaj teh skupin. Direktorjeva vloga je, da omogoči dostop do relevantnih diskusij, da svojemu timu zagotovi čas, da vse to sprejme, upošteva vse pomembne dejavnike in poišče svojo rešitev. In vedno je premalo ljudi za vse, kar je treba narediti (smeh).

Rok Uršič: Direktor mora biti vizionarski in vedeti, kam hoče podjetje pripeljati. Pri tem mora biti jasen najprej sam pred sabo, nato pa to prenesti tudi na sodelavce. Jaz na trgu znanja ne iščem, stvari se dogajajo v timu ljudi, ki jih navdaš s svojimi idejami. Nam se je pridružilo kar nekaj ljudi, ki so zapustili raziskovalne ustanove in se odrekli akademski karieri. To je bil zanje velik korak, za nas pa velika pridobitev. Na začetku takšnih iniciativ nisem čutil, zdaj prihajajo z obeh strani. Tudi zato, ker sistematično poskušamo graditi prepoznavnost podjetja in s svojimi dejanji kažemo, da je to mogoče.

Allen Weeks: Po mojem mnenju je breme, da se srečata znanje in uporabnik, na strani gospodarstva. Prebiti se mora skozi ideje in naučiti delati z mnogimi ljudmi. Biti mora potrpežljivo, kadar gre za razvoj, in predvsem ciljno usmerjeno. Vloga vodje je, da upravlja razpoložljive vire, finančne in človeške, da ustvarja vrednost na novo. Biti mora izredno prožen in sproščen, da se znajde v tej negotovosti. Situacija nikoli ni le črno-bela, vedno je nekoliko kaotična. Politika pa lahko pospeši interakcije z zmanjševanjem tveganja za oboje, znanost in industrijo. Na splošno menim, da politika po svetu in v Sloveniji to prepoznava.

Ste pravo multikulturno podjetje. Kako poteka usklajevanje?

Allen Weeks: Carlo Bocchetta izhaja iz Velike Britanije, jaz iz ZDA, vendar Carlo že dvajset let živi v Italiji, prav ob meji, jaz pa sem v tem delu Evrope že 14 let. Rok je živel in delal v Italiji, ZDA in Švici skoraj deset let, tako da je preplet teh izkušenj kar močen. Različnost je pri inovacijah nuja, ni izbira. Poenoteno mišljenje in homogenost sta smrt za kreativna podjetja! Bistveno pa je, da razlike spoštujemo in smo sposobni na pol prazen kozarec videti kot na pol poln. Razlike raje izkoristimo, kot da jih poskušamo manjšati.

Rok Uršič: Multikulturnost je za nas velik plus. Omogoča prevetritev pogledov in širšo perspektivo pri problemih, ki se pojavijo. Seveda če jo znaš izkoristiti - to pa je nekaj, kar ne pride samo od sebe. Multikulturnost vidim kot veliko prednost in to, da smo tudi mi, v Solkanu, tako okolje, štejem kot osebni uspeh. Na začetku sicer lahko deluje kot »motnja«, sčasoma pa preraste v neko novo dimenzijo. Zato je tu ključna naloga vodje.

Carlo Bocchetta: Lahko imaš multikulturno skupino znotraj podjetja, lahko pa še multikulturne stranke. Oboje je zelo pomembno: prvo prinaša nove izkušnje, načine razmišljanja, iskanja rešitev. Drugo pa pomeni, da moramo biti sposobni razumeti isti problem z različnih zornih kotov, celo pri tehnoloških vprašanjih.

Najbrž se včasih tudi skregate. Kakšen je pri vas multikulturni »brainstorming«?

Rok Uršič: Seveda se tudi skregamo, to je nujno, sploh pa, ko govorimo o razvoju. Razvoj je zelo nepredvidljiv in kreativen. Naše podjetje se mora držati rokov, po drugi strani pa se kreativnost temu zelo upira. Zato je treba najti takšne odnose in komunikacijo in vzpostaviti sisteme v podjetju, ki omogočajo nadgraditi najboljše, kar je v ljudeh. Mnenja, stališča so plod naših preteklih izkustev in, razumljivo, zelo različna. A na srečo se dopolnjujemo (smeh).

Allen Weeks: Ko se »kregamo«, pretresamo različne poglede in izhodišča. Vsekakor pa naše bistvo ostaja vedno pri osnovni vsebini. Drugačno prepiranje je nekoristno in predvsem škodi zaupanju.

Carlo Bocchetta: Debatiranje je umetnost, prepiranje pa kaotična stran debate. Je lahko razdiralno in zaviralno. Emocionalnost pri tem pa vidim kot del strasti pri delu. Pomembno se mi zdi debatirati, zagovarjati svoje poglede, a obenem ostati odprt za druge zorne kote in kritiko sprejemati zaradi vrednosti, ki jo ima kot del procesa učenja.

Kako pa se kreativnost izraža pri vodenju in usmerjanju podjetja?

Rok Uršič: Ves čas se trudim gledati na stvari od daleč, kaj se dogaja z nami kot celoto, seveda glede na okolje in vse parametre na trgu, tudi gospodarsko in finančno krizo. Hkrati ne smem biti preveč oddaljen od realnosti in moram čutiti, kaj se dogaja. Zato je pomembno, da poznaš sebe in veš, kaj se dogaja tudi s tabo v tej vlogi. To se mi zdi ključno.

Carlo Bocchetta: Kreativnost je pri delu, kot je naše, ključna za uspeh. Hočemo inovacije, uporabo starih idej na novo. Ponujamo rešitve, ne le izdelkov - če to hočemo, moramo biti pri oblikovanju teh rešitev seveda kreativni. Gre torej za upravljanje kreativnosti, pa naj gre za kolektivne ali individualne preboje.

Allen Weeks: Pri nas je kreativnost ključ, vsakdan. In boriti se moramo, da se ne ujame v vsakodnevnih operativnih aktivnostih.

Kakšno vlogo namenjate motivaciji zaposlenih?

Rok Uršič: Motivacija ima več razsežnosti. Prva je ta, da se ljudje, ki jih pri nas zaposlimo, dejansko ukvarjajo z najbolj izzivalnimi problemi današnjega časa. Področje pospeševalnikov osnovnih delcev je zagotovo eno takšnih področij. Druga raven motivacije je, da ima podjetje osebne dohodke, ki so nad povprečjem v regiji, pa tudi v Sloveniji. S tem, ko se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo, bomo v nekaj odstotkih uvedli tudi notranje lastništvo.

Allen Weeks: Vodstvo mora ves čas skrbeti, da je okolje primerno in izzivi definirani. In res je, da je velik izziv, motivacija že dejstvo, da so naše stranke najzahtevnejši znanstveniki in inženirji.

Carlo Bocchetta: Motiviranje zaposlenih je naravni element našega dela, vsakdanja rutina, nujna sestavina. Kreativnosti, ki jo potrebujemo za uspeh, od zaposlenih ne moreš izsiliti, lahko jo le vzpodbujaš, izzoveš. Skupni izzivi, intelektualno zadoščenje, ko rešiš problem, prepoznavnost, nagrajevanje ter zagotavljanje pravega delovnega okolja so dobra motivacija. Upravljamo znanje, a znanje so ljudje.

Krize za zdaj torej ne občutite?

Rok Uršič: Ne tako kot preostalo gospodarstvo, saj so naši trgi povezani s programi vlad, ki so dolgoročni. Sodelujemo pri gradnji velike raziskovalne infrastrukture, ti programi pa so načrtovani dolga leta vnaprej. Naj omenim, da so se projekti znotraj iniciative ESFRI v zadnjih dveh letih povečali s 13,2 milijarde evrov leta 2006 na nekaj več kot 20 milijard evrov v letošnjem letu. Ko sem govoril s profesorjem Rizzutom, ki je predsednik sveta foruma ESFRI in tudi predsednik tržaškega Sinhrotrona, mi je povedal, da bo evropski komisiji izpostavil pospešeno gradnjo velike raziskovalne infrastrukture kot enega od načinov za proaktivno vzpodbudo malim in srednjim podjetjem, ki delajo na področju visokih tehnologij, v času gospodarske krize.

Vlada Janeza Janše je projekt FAIR podprla le načelno, pri tem pa je tudi ostalo.

Rok Uršič: Prejšnja vlada je s pismom o nameri pristopila k projektu, uresničitve pa dejansko še ni. Tak projekt po mojem mnenju zahteva veliko usklajenost med posameznimi ministrstvi. Računam, da ga bo nova vlada podprla, saj je to odličen projekt. Sodelovanje pri tako velikih projektih omogoča stik z najnovejšimi znanstvenimi dognanji, obenem pa krepi tudi nacionalno samozavest. Slovenija pri vključevanjih v takšne mednarodne institucije zaostaja za državami, kot sta, denimo, Češka in Bolgarija. Naša država bi po mojem mnenju dolgoročno morala vstopiti v FAIR, CERN, XFEL in tudi druge podobne projekte. Trenutek krize je za to nadvse primeren. Če se bomo zapirali, bo to za nas slabo. Včasih je vzrok za dolgotrajnost pomanjkanje izkušenj pri tako velikih projektih, ker še ni izdelanega in preverjenega scenarija, kako se vsega skupaj lotiti. Mi lahko, in to z veseljem, ponudimo veliko podpore. Moja želja je, da Slovenija v tem primeru ne bi imela vloge sledilca, ampak bi bili inovatorji vzpostavitve sodelovanja med industrijo, znanstveno sfero in politiko. Zdi se mi, da se vse prevečkrat zadovoljimo s premajhnim.

Kakšen bi bil finančni vložek Slovenije v tem primeru in kaj konkretnega bi si slovenska podjetja lahko obetala od vstopa k temu projektu?

Rok Uršič: Vložek naše države bi bil v naslednjih šestih letih odstotek vrednosti projekta FAIR. Ta vložek bi bil viden v razvoju in izvozu tehnoloških izdelkov in storitev slovenskih podjetij, kar ocenjujem kot zelo pomemben element pri presojanju smiselnosti vstopa v take projekte. Projekt vključuje področja elektronike, celega spektra softverskih tehnologij pa vse do mehanike, vakuumske tehnike, področja močnostne elektronike, na katera bi Slovenija lahko vstopala. Sicer pa bi bilo v FAIR smiselno vstopiti, ko se stvari šele formirajo in ko lahko še izbiraš. To bi se moralo zgoditi do marca 2009, potem bodo stvari že razdeljene. FAIR po eni strani pomeni izvoz za visoke tehnologije, na drugi strani pa predstavlja odprta vrata za naše raziskovalce, ki bi se lahko ukvarjali s tem projektom.

Allen Weeks: Želimo, da ljudje razumejo, da ima vzpostavljanje oziroma gradnja takih projektov velikanske učinke: ni nam treba čakati do konca, da se pokažejo pridobitve. Ti projekti niso pomembni le za znanstvenike, ki jih bodo po gradnji uporabljali. Že vključitev v gradnjo je velika trženjska priložnost in ponuja možnosti podjetjem, ki bi pri njej sodelovala. Predstavljajte si še, da se eden od kompetenčnih centrov zgradi v Sloveniji.

Ali obstaja zavedanje o pomenu vstopa v ta projekt tudi pri širši slovenski javnosti?

Rok Uršič: Seveda, predvsem med ljudmi, ki ta področja poznajo. Vključitev v projekt FAIR je podprla tudi Gospodarska zbornica Slovenije, svoj predlog pa je poslala na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Kot sem seznanjen, je ministrstvo to vprašanje že obravnavalo in ga dalo v postopek za nadaljnje reševanje. Ne nazadnje je to lahko način za zelo kakovostno porabo sredstev strukturnih skladov.

Pa verjamete, da bo nova vlada projekt izpeljala, kar vam je nedavno javno obljubil tudi premier Pahor?

Rok Uršič: Verjamem in računam na to.

Iz Sobotne priloge!