Nagrajeno iskanje varnejših, učinkovitejših pristopov

Mednarodno Medisovo nagrado za izstopajoče raziskovalno delo, ki bo prispevalo k hitrejšemu napredku v diagnostiki in zdravljenju bolezni, so letos prejeli štirje slovenski strokovnjaki: zdravnica Alja Črnej (oftalmologija), biologinja dr. Urška Kamenšek (farmacija), farmacevtka Andreja Emeršič (nevrologija) in doc. dr. Matjaž Homan (pediatrija).

Nagrajenci so mednarodno strokovno žirijo prepričali v konkurenci 135 prijavljenih dosežkov za devet vej medicine – poleg omenjenih še alergologija, anesteziologija, urologija, revmatologija in kardiologija – iz osmih držav, in sicer z območja nekdanje Jugoslavije ter iz Avstrije in Madžarske.

Temeljni pogoj za potegovanje za Medisovo nagrado (bronasta skulptura Prihodnost hrvaško-slovenskega kiparja Jakova Brdarja, častna plaketa in finančna spodbuda za nadaljnje raziskovalno delo, ki bo pripomoglo k napredku v medicini) je objava strokovnega prispevka v minulem letu na mednarodnem strokovnem ali znanstvenem kongresu. In kateri kamenček v mozaiku celovitega uvida v izvor, naravo in posebnost posameznih obolenj in odpiranje novih možnosti za njihovo še učinkovitejše zdravljenje in obvladovanje so slovenski raziskovalci vzeli pod drobnogled?

Prebojni izsledki

Na Pediatrični kliniki Ljubljana je doc. dr. Matjaž Homan s kolegi gastroenterologi izvedel tako imenovano randomizirano študijo – takšno, pri kateri primerjajo učinek dveh ali več načinov zdravljenja, udeleženci pa so naključno razvrščeni v skupine. Dokazal je, da je pri otrocih, pri katerih morajo opraviti kolonoskopijo v diagnostične namene (pri kronični diareji, krvavitvi iz spodnjih prebavil, sumu na kronično vnetno črevesno bolezen in spremljanju uspešnosti zdravljenja te bolezni), pri preiskavi bistveno bolje uporabiti ogljikov dioksid, ne zrak.

Med endoskopsko preiskavo debelega črevesa je uporaba plina, s katerim napihujejo črevesje, nujna za boljšo preglednost. Čeprav za ta namen večinoma uporabljajo zrak, so raziskave na odrasli populaciji že pokazale prednosti ogljikovega dioksida: bolečine med preiskavo in po njej so manjše, prav tako napihnjenost po preiskavi, pri tem pa se ne pojavi čezmerno naraščanje parcialnega tlaka ogljikovega dioksida v krvi. Slovenski raziskovalci so s prvo tovrstno študijo pri otrocih dokazali prednosti uporabe ogljikovega dioksida namesto zraka tudi pri pediatrični kolonoskopiji.

Druga nagrajenka, Andreja Emeršič iz laboratorija za kognitivno nevroznanost Nevrološke klinike UKC Ljubljana, je s sodelavci proučevala z dogodkom povezani potencial P3 – to je oznaka za električno aktivnost možganov pri nekaterih miselnih procesih. Čeprav znanstveniki ta potencial proučujejo že več kot štiri desetletja, so nekatera ključna vprašanja o njegovi naravi in nevrobiološkem izvoru še vedno brez odgovora.

Zato so pri 60 zdravih prostovoljcih z visokoločljivostno elektroencefalografijo preverili lastnosti potencialov P3 – in v nasprotju s pričakovanji ugotovili, da so ti pri nalogi, ki je zahtevala motorični odziv, v maksimalni amplitudi za deset do 35 odstotkov višji kot pri nalogi z miselnim štetjem. Naši raziskovalci tako predvidevajo, da bi lahko P3 »odražal več kognitivnih procesov, kot mu jih trenutno pripisujemo – zato bi morali poleg kategorizacije, spomina in pozornosti na seznam uvrstiti še procesiranje in pripravo k cilju usmerjenega vedenja«.

Genski elektroprenos plazmidnih vektorjev postaja vedno bolj priznana metoda za gensko terapijo raka, ki je že v klinični fazi ocenjevanja. Zato je tretja nagrajenka, dr. Urška Kamenšek z oddelka za eksperimentalno onkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana, želela pripraviti klinično uporabne terapevtske plazmide brez antibiotične rezistence, ki bi lahko služili za imunsko in protižilno terapijo raka.

Za njihovo pripravo so uporabili standardne tehnike molekulskega kloniranja in ustrezno tehnologijo, učinkovitost plazmidov pa so potrdili z restrikcijsko analizo in sekvenciranjem – izkazalo se je, da so ti plazmidi varnejši od konvencionalnih, izolacijski izkoristki pa primerljivi. »Pokazali smo, da lahko endogeni celični promotorji uspešno vodijo izražanje izbranih terapevtskih genov,« pojasnjuje Kamenškova. In opozarja, da bo pred klinično uporabo njihovo terapevtsko učinkovitost treba testirati na živalskih modelih in jih šele potem pripraviti v razmerah dobre proizvodne prakse.

Umetna roženica in zdravje

Četrta nagrajenka, Alja Črnej, pa je s sodelavci s priznane medicinske fakultete Harvard proučevala, kakšen vpliv na oko ima transplantacija umetne roženice. Danes za presaditev najpogosteje uporabijo bostonsko keratoprotezo, za njenega nosilca pa roženico gensko neskladnega darovalca; s tem posegom medicina mnogo bolnikom, ki so zaradi bolezni roženice oslepeli, povrne vid. Polovica jih zelo dobro vidi še sedem let po vsaditvi, toda precej pogosto se pojavijo dolgoročni zapleti – od nastanka membrane za protezo, zelene mrene, sterilnega topljenja roženice, odstopa mrežnice do otekline v rumeni pegi.

Raziskovalci so hoteli dognati, kakšen je lahko vpliv umetne roženice na dogajanje v bolnikovem organizmu, predvsem na pojav dolgotrajnega vnetja roženice in posledičnega poškodovanja mrežnice in očesnega živca. Domnevali so, da roženica darovalca skupaj s keratoprotezo pri prejemniku povzroči vnetje v sprednji očesni kamrici in dolgotrajne spremembe in poškodbe v zadnji očesni kamrici; pri tem gre za imunski odziv, ki ni omejen le na eno tkivo.

Utemeljenost domneve so preizkusili na miših, ki so jim vsadili mini bostonske keratoproteze ter gensko skladne in gensko neskladne roženice. Ugotovili so, da mini bostonska keratoproteza po vsaditvi prispeva k očesnemu vnetju, a manj kot gensko neskladno darovalčevo tkivo. Potrdili so, da presaditev zaradi dolgotrajnega vnetja lahko poškoduje mrežnico in očesni živec. Zato pri tovrstnem zdravljenju bolezni roženice priporočajo uporabo gensko skladne roženice kot nosilca keratoproteze.