Tiskane izdaje
Sončnik, jez in kroglice
Astronom Roger Angel z arizonske univerze predlaga, da bi med Sonce in Zemljo namestili 16 milijard tankih silicijevih plošč. Z njimi bi za 1,8 odstotka zmanjšali število sončnih žarkov, ki padejo na Zemljo, to pa naj bi bilo dovolj za zaustavitev segrevanja zaradi plinov.
Plošče bi zložili v pakete po milijon kosov in jih z elektromagnetnimi tirnimi topovi izstrelili v vesolje. Tam naj bi se ločile, z radijskim vodenjem pa naj bi jih razvrstili tako, da bi oblikovale nekakšen sončnik, ki bi Zemljo varoval pred žarki. Dvajset topov, ki bi štrleli dobre tri kilometre v nebo, bi moralo v petminutnih presledkih izstreljevati pakete s ploščami polnih deset let. Sicer bi se sprostilo tudi ogromno dioksida, a učinek na ohlajanje planeta bi bil tisočkrat večji. Projekt naj bi stal milijardo ameriških dolarjev.
A ne bo uresničen, ker ima veliko napako: sončnik ne bi prekril polov, ki bi se zaradi tega čezmerno segrevala. Led na Antarktiki bi se še hitreje topil, to pa bi dvignilo morsko gladino.
Tudi ameriškemu fiziku Edwardu Tellerju, znanemu kot očetu vodikove bombe, je prišlo na misel zavarovanje s sončnikom. Bil bi iz aluminija, postavljen med Soncem in Zemljo, razprt bi imel premer tisoč kilometrov.
Planet bi lahko ohlajali tudi s kovinskimi drobci, ki so v stratosferi, in bi sončno svetlobo določene valovne dolžine odbijali v vesolje. Enak učinek bi dosegli z baloni, prevlečenimi s štirimilimetrsko plastjo aluminija. Več milijonov balonov, napolnjenih z vodikom, bi morali spustiti v višje plasti, kjer bi odbijali sončne žarke. A ni upošteval, da bi zvečanje proizvodnje aluminija ozračje onesnažilo z ogromno dioksida, in da bi lahko delci, ki bi padali na Zemljo, porušili ravnovesje več naravnih okolij.
Egipčanska delegacija je na prvi konferenci o podnebju leta 1979 predlagala graditev jezu na Gibraltarju. Ta naj bi prišel prav, ko oziroma če bi se začela dvigovati gladina vode. Dodatna voda zaradi jezu ne bi mogla prodreti v Sredozemsko morje, to pa bi pred poplavljanjem obvarovalo turistična mesta ob njem in delto Nila. Ekologi so načrt zavrnili kot nesmiseln. Čez Gibraltarsko ožino morski tokovi prinašajo površinske vode iz Atlantika v Sredozemlje, nazaj v Atlantik pa odteka težka, slana globinska voda. Jez bi ta pretok preprečil, kako bi to vplivalo na okolje, ni mogoče predvideti.
Zoper čezmerno segrevanje so nekateri ameriški znanstveniki predlagali, da bi v morje natresli kovinske delce, ki bi del sončne svetlobe odbijali nazaj v vesolje. Drugi so omenjali žogice za namizni tenis, kroglice stiroporja in bele plastične ploščice. Kaj bi to pomenilo za življenje v morju, pa niso pomislili, ali se za to niso zmenili. Danes na milijone morskih bitij pogine zaradi plastičnih odpadkov in oljnih madežev.
Gnojenje morja
Konec prejšnjega stoletja so biologi odkrili velike morske puščave, kjer skoraj ni planktona. Po raziskavah organizmom primanjkuje železa. Rešitev so si nekateri zamislili tako, da bi v morje vrgli več železnih opilkov, kar naj bi pospešilo rast planktona. Ko alge, druge rastline in živali poginejo, se ogljikov dioksid iz zraka, ki so ga vgradile vase med rastjo, z njimi vred spusti v globine. Prvi poskus takšnega gnojenja morja, ki so ga opravili leta 2002, je bil zelo uspešen.
Kmalu so nekatera ameriška podjetja v tem zaslutila poslovno idejo. Vključili so ga v trgovanje z emisijami toplogrednih plinov in kompenzacije za letalske polete. Eno od njih je ob galapaških otokih nameravalo začeti gnojiti plankton, a so načrt opustili, ker so odkrili, da ima škodljive stranske učinke.
Postopek povsem poruši morske ekosisteme in še poveča segrevanje planeta, je pokazala raziskava univerz v Stanfordu in Oregonu. Škodljivi plini bi trajno izginili le, če bi se z algami vred potopili na morsko dno in tam ostali. A v usedlinah ga ostane bore malo, večina se ga povrne. Številni organizmi se razkrojijo že na površini vode, pri čemer nastajata metan in dušikov oksid. Povrhu cvetenje alg porablja kisik, kar škoduje drugim morskim organizmom. Ker vsi učinki še niso raziskani, je ustrezna organizacija pri Združenih narodih prepovedala umetno pognojevanje planktona.
Pometanje plinov pod zemeljsko površje
Vse več znanstvenikov se trudi rešiti Zemljo pred podnebno katastrofo s projekti, ki so sprejemljivi tudi politikom. Ne le, da bi z njimi zmanjšali segrevanje, ampak bi omogočali, da potrebe po energiji še naprej zadovoljujemo s fosilnimi gorivi in spuščamo v zrak veliko ogljikovega dioksida. Načrti za zmanjšanje izpusta plinov skoraj ne bi bili več potrebni. Tako imenovani geoinženiring daje vtis, da je naravo mogoče obvladati.
Po enem izmed načrtov naj bi dim, ki se vije iz termoelektrarn, potisnili pod površje, na primer v izčrpana nahajališča zemeljskega plina, s čimer bi se sprostilo manj dioksida. Zamislili si so vetrnice, prevlečene s posebnim materialom, ki bi nase vezal plin. Nemški fizik Klaus Lackner je izumil umetno drevo, prevlečeno s topili, ki ga absorbirajo. Površina, velika kvadratni meter, bi nase vezala toliko ogljikovega dioksida, kolikor ga na leto v ozračje sprosti povprečen Američan.
Oblaki so dobri naravni hladilci Zemlje, težava je le, da je v atmosferi pogosto premalo delcev, ki spodbujajo njihovo nastajanje. S floto posebnih ladij, na katerih bi bile nameščene velike vetrnice, bi lahko razpršili veliko morskih kapljic. Delci soli v njih bi kondenzirali kapljice vode in zagotavljali svetle oblake, ki bi odbijali veliko sončne svetlobe. Zaleglo bi že, če bi za tri odstotke povečali odbojno moč stratokumulusov nad morjem, pa bi izničili učinek globalnega segrevanja, je prepričan fizik John Latham iz Colorada.
Lani so ameriški strokovnjaki predstavili projekt pridobivanja energije v vesolju. Sončne celice naj bi obkrožale Zemljo in pridobivale sončno energijo, ki bi jo v obliki mikrovalov ali laserskih žarkov pošiljali na planet in pridobivali elektriko. Sončni sateliti bi morali imeti zelo stalen položaj nad sprejemnikom, torej bi morali ostati v geostacionarni krožnici, 36.000 kilometrov nad Zemljo. Satelit, ki bi pridelal toliko energije kot termoelektrarna, bi tehtal 3000 ton, desetkrat toliko kot mednarodna vesoljska postaja. Opraviti bi morali kar sto poletov, da bi vse njegove sestavne dele spravili v orbito. Ta proces je torej cenejši kar na zemeljskem površju.
Nobelovec Paul Crutzen je leta 2006 predlagal, da bi po stratosferi raztrosili milijone ton žveplovega aerosola, ki bi svetlobo delno odbijal nazaj v vesolje. Za transport bi morali vsako leto v vesolje spustiti na tisoče balonov. Učinek take sence poznamo pri vulkanskih izbruhih. Simulacije so pokazale, da bi v petih letih lahko spet ustvarili temperaturne razmere, kot so bile pred industrijsko revolucijo. Takšno vrtenje kolesa časa nazaj bi na leto stalo od 25 do 50 milijard ameriških dolarjev.
Kot večina velikih projektov ima tudi ta nezaželene stranske učinke. Sulfati namreč po študijah razkrajajo ozonsko plast. Povrhu žveplovi delci ostanejo v zraku le nekaj let, zato bi jih bilo treba nadomeščati. Posloviti bi se morali od modrega neba, nadomestila bi ga megla.
Tudi bambusove ali evkaliptusove plantaže so za nekatere vizionarje vrsta geoinženiringa. Rastejo hitro in lahko absorbirajo veliko ogljikovega dioksida. Da bi izločili čim več škodljivih plinov, kemik in strokovnjak za atmosfero Ning Zen predlaga, da bi velika bambusova stebla čez čas posekali in jih hermetično zakopali. Težava je v tem, da v bambusovih gozdovih ni veliko drugega življenja, tudi površin, na katerih bi jih lahko zasadili, ni dovolj. Že danes gojenje rastlin za gorivo izpodriva kmetijsko pridelavo živil.
Morda bo planet lahko rešila soja, rastlina, ki je kriva za izsekavanje brazilskega deževnega gozda, pravi kalifornijski geofizik Christopher Doughty. Vendar bi morali biti listi dlakavi, da bi lahko odbijali sončno infrardečo svetlobo nazaj v vesolje. Velikanska sojina polja bi torej Zemljo ohlajala. V tropskih območjih bi lahko temperaturo povprečno znižali za skoraj dve stopinji. Eno sorto dlakave soje že uporabljajo za odganjanje žuželk, odbija pa do pet odstotkov več svetlobe kot običajne rastline.
Ne glede na to, kako drage so tovrstne zamisli, se bomo morali odločiti, kako se znebiti odvečnega dioksida in preprečiti izpuste v ozračje. Ostaja vprašanje, kdo naj bi odločal o takih projektih. »Maldivi bi jih najbrž podprli, saj jim grozi, da bodo izginili, Rusija pa bi bila najbrž proti, saj bi se Sibirija preveč segrela,« meni Roger Pielke z univerze v Coloradu.
Če projekti ne bi izpolnili pričakovanj, bi se izpusti lahko le še povečali, kopnega, primernega za bivanje pa bi bilo še manj. Nemara pa bi bilo ceneje in bolje, ko bi začeli pridobivati energijo z metodami, ki ozračja ne onesnažujejo s plini.
Iz Slovenskih novic!
