Najhitrejši optični spominski element

Hitrost računalnikov že od 80. let prejšnjega stoletja omejuje počasnost računalniškega spomina. Po svetu so se zato raziskave v zadnjih letih intenzivno usmerile v iskanje povsem novih vrst računalniških elementov. Pomembne dosežke na tem področju dosega tudi skupina slovenskih raziskovalcev pod vodstvom prof. dr. Dragana Mihailovića v Odseku za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan v Ljubljani.

Pri optičnem spominskem elementu je omenjena raziskovalna skupina že lani dosegla svetovni hitrostni rekord. Njihov dosežek je bil takrat objavljen v ugledni mednarodni reviji Science. Vzbudil je pozornost drugih znanstvenikov po svetu, a ker deluje le pri nizki temperaturi (pri minus 200 �C), je bil do zdaj potencialno zanimiv le za posebne namene, na primer za shranjevanje velike količine podatkov (tako imenovani Big data) v superračunalnikih.

Mihailovićeva raziskovalna skupina je delo nadaljevala tudi v smeri razvijanja materiala, ki bi imel podobne učinke tudi pri sobni temperaturi. Zdaj jim je z raziskavo relaksacijskih procesov uspelo odpreti pot k delovanju optičnega spominskega elementa pri višjih temperaturah, ki obeta širšo uporabnost elektronsko krmiljenih spominskih elementov.

Svoj za zdaj najhitrejši optični spominski element, ki utegne delovati tudi pri višjih temperaturah in biti zato bistveno bolj uporaben, so Mihailovićevi raziskovalci opisali v strokovnem članku, ki je bil pred dnevi objavljen v reviji Science Advances. Avtorji v njem predstavljajo uspešen nadzor tako imenovanih procesov relaksacije v spominskih elementih. Njihov zapis ponuja možnost globljega razumevanja delovanja optičnega spominskega elementa, te nove zvrsti računalniških spominov, ki imajo svetlo prihodnost.

Prof. dr. Dragan Mihailović (na fotografiji) je sicer prvi dobitnik subvencije Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za priznane raziskovalce (ERC Advanced Grant) iz Slovenije. Te subvencije so namenjene spodbujanju izjemnih, že uveljavljenih raziskovalcev katerekoli narodnosti ali starosti, da nadaljujejo prelomne raziskave z visoko stopnjo tveganja, ki odpirajo nove smeri raziskovanja. Konkurenca na razpisih ERC je vedno zelo ostra, saj se nanje prijavljajo tudi tako ugledni posamezniki, kot so Nobelovi nagrajenci. V zadnjih letih pa se je že zgodilo, da je področno Nobelovo nagrado prejel znanstvenik, ki izvaja projekt ERC.

Za vrhunske znanstvene dosežke je Mihailović že leta 2002 dobil Zoisovo nagrado. Po doktoratu na Univerzi Oxford od leta 1983 pretežno dela na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, kjer od leta 2004 poleg odseka za kompleksne snovi vodi tudi Center odličnosti za nanoznanosti in nanotehnologije. Ukvarja se z uporabo nanomaterialov, posebno anorganskih molekularnih nanožic, ter z raziskavami elektronskega urejanja v kompleksnih snoveh na femtosekundni časovni skali.

V Sloveniji je vpeljal nova področja femtosekundne spektroskopije, eksperimentalne raziskave fulerenov in visokotemperaturnih superprevodnikov ter nanoelektroniko in molekularno elektroniko. Leta 1988 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča ter leta 2002 Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke. .