Tiskane izdaje
Grenlandija je med najredkeje naseljenimi območji na našem planetu, a nekaj od življenja, ki ga premore, sodi med najstarejše. Tako so morski psi v vodah, ki jo oblivajo, najstarejši živi vretenčarji na Zemlji, po najnovejših ugotovitvah, objavljenih prejšnji teden v reviji Nature, pa se pod njenim ledom skrivajo tudi ostanki najzgodnejših bakterij.
Ti utegnejo biti, če imajo avstralski in britanski paleontologi in geologi prav, najstarejši dokaz obstoja življenja na našem planetu. Stari so domnevno kar 3,7 milijarde let. In če se bo pokazalo, da je to res, pomeni, da se je življenje na Zemlji pojavilo že kmalu po njenem nastanku pred dobrimi štirimi milijardami let, torej mnogo prej, kot smo domnevali.
Odkritje, o katerem poroča revije Nature, še čaka na dokončno znanstveno potrditev. Kljub temu pa je objava med raziskovalci zgodnje zgodovine našega planeta povzročila veliko vznemirjenje, ki se širi tudi med tiste, ki raziskujejo možnosti obstoja življenja zunaj Zemlje, zlasti na našem najbližjem sosedu Marsu.
Toda preden pogledamo, kaj bi odkritje, če bo potrjeno, pomenilo za verjetnost življenja na Marsu v preteklosti, najprej opišimo tega metuzalema med fosili, čeprav ga čaka več preverjanj, preden bo z zanesljivostjo označen za najstarejši dokaz življenja na Zemlji.
Naj najprej povemo, da ga večina med nami sploh ne bi opazila, pa četudi bi nam pokazali kamen, v katerem je ujet. Ta do zdaj neuradno najstarejši fosil bi verjetno spregledal celo marsikateri geolog. Videti je namreč kot del kamna, a njegova komaj nekaj centimetrov velika plastovita struktura spominja na stromatolite, to je ostanke delovanja zelo starih cianobakterij, okamnelih v plasteh.
Posebnost teh, ki so jih našli na jugozahodu Grenlandije leta 2012, ko je po izredno toplem poletju skopnel sneg, pa je njihova starost. Po oceni znanstvenikov, ki so pregledali kose kamnin z njihovimi ostanki, so namreč za kar 220 milijonov let starejši od do zdaj uradno najstarejših najdenih fosilov.
Izjemno odkritje
Odkritje − če bo potrjeno − je izjemno v več pogledih. Najprej zato, ker je pravi čudež, da se je sploh ohranilo skozi vso burno geološko zgodovino našega planeta, ko se je površje zaradi vročine in tektonike plošč silno spreminjalo in sproti brisalo sledi dogajanja. Le majhen del območja Isua na Grenlandiji se je temu silovitemu geološkemu spreminjanju deloma izognil in je ohranil nekaj prvotnih struktur − in v njih morda tudi fosile. Prav tam so geologi leta 1999 odkrili najstarejše kamnine. Z analizami so jim določili starost: 3,8 milijarde let.
Pozneje, leta 2012, ko je zaradi globalnega segrevanja precej snega skopnelo, se je na to območje podala skupina geologov z avstralske univerze Wollongong pod vodstvom Allena Nutmana in v domače laboratorije v Avstraliji prinesla nekaj kosov skal, ki so bile prej milijone let pod debelim ledom. Tam so v njih odkrili ostanke do zdaj najstarejših fosilov, in sicer omenjenih združb mikrobov. Laboratorijske analize so potrdile vsebnost ogljikovega dioksida in sledi nekaterih drugih kemijskih snovi izpred 3,7 milijarde let.
Oranžno-črno-zeleni svet
Sodeč po analizah so torej že zelo zgodaj po nastanku našega planeta, ko je bilo nebo zaradi pomanjkanja kisika v zraku oranžno, morje zaradi obilice železa zeleno, kopno pa črno, saj v strjeni lavi ni bilo ostankov rastlinja, na morskem dnu že živeli drobni mikrobi v strukturah, podobnih današnjim stromatolitom, ki jih najdemo na oceanskem dnu ob Bahamih in v zahodni Avstraliji.
»Samo življenje se je pojavilo še bolj zgodaj, saj so strukture, ki so jih odkrili v kosu kamnin izpod ledu na Grenlandiji, lahko nastale le z delovanjem bakterij. Te pa so se razvile iz predhodnih, bistveno bolj enostavnih oblik življenja,« je v reviji Nature zapisal soavtor članka Martin Van Kranendonk z univerze v Novem Južnem Walesu, direktor avstralskega centra za astrobiologijo.
Namigi o obstoju življenja
Doslej je namreč veljalo, da je po tistem, ko se je Zemlja s tekočimi kamninami začela ohlajati, moralo miniti vsaj še pol milijarde let, preden se je lahko na njej oblikovala kakršnakoli življenjska oblika. Po zdaj odkritem fosilu sodeč pa se je življenje pojavilo veliko prej. Sam fosil namreč kaže ostanke precej kompleksnega življenja, pred katerim se je že davno prej pojavilo bolj enostavno življenje, iz katerega so se nato razvile združbe mikrobov, o katerih priča odkriti fosil.
Fosil z Grenlandije je približno 220 milijonov let starejši od doslej široko priznanega najstarejšega fosila, in sicer skupka stromatolitov z območja Pibara v zahodni Avstraliji, ki ga je odkrila Abigail Allwood, astrobiologinja iz Nasinega laboratorija za reaktivne pogone v Pasadeni. Kaj meni o tem najnovejšem, še starejšem fosilu?
»Dokazov, da gre res za fosil, je pri grenlandskem fosilu bistveno manj, kot jih je bilo pri avstralskem. Kljub temu pa je zelo vznemirljivo že dejstvo, da se je nekaj, kar priča o morebitnem davnem življenju, lahko tako dolgo ohranilo v teh kamninah, ki komajda še spominjajo na to, kaj so nekdaj bile,« pravi Allwoodova.
Dvomi
Dvomi, ali so v kamninah res ostanki davnega življenja, se pojavljajo zato, ker take plastovite strukture lahko nastanejo v postopkih, ki nimajo ničesar opraviti z življenjem. Minerali, ki se nabirajo v usedlinah na morskem dnu, namreč lahko oblikujejo plasti, ki so videti kot stromatoliti, vendar to niso.
»Te strukture zato za zdaj lahko označimo le kot psevdostromatolite,« meni Kathleen Grey, paleontologinja iz Pertha, sicer specialistka za davne stromatolite. »Žal ne vidim dovolj dokazov, da bi lahko z gotovostjo trdili, da gre za stromatolite.«
Tanja Bosak, geobiologinja z Massachusettskega inštituta za tehnologijo, pa dodaja, da bi bili dokazi bolj prepričljivi, če bi kje v bližini odkrili še sledi organskih snovi. Primerjava različnih vrst ogljika v kamnini bi pomagala razkriti, ali gre res za biološke strukture ali ne.
Test za Mars
Po mnenju Allwoodove je najdba v kamninah z Grenlandije, pa naj gre res za fosil ali ne, pomembna za astrobiologe, ko se pripravljajo na analizo prvih vzorcev kamnin z Marsa predvidoma leta 2020. Grenlandsko odkritje je za znanstvenike lahko testni primer pri odločanju, kaj velja za prepričljiv dokaz o sledeh nekdanjega življenja.
Obenem lahko na podlagi teh novih fosilov ponovno ocenijo, kako pogosto, če sploh, se življenje pojavlja zunaj Zemlje, usmeri pa jih lahko celo na neodkrite ostanke življenja na Marsu.
»Naše razumevanje narave življenja v vesolju se je oblikovalo z domnevo, kako dolgo je trajalo, da so se na Zemlji razvile planetarne razmere za življenje,« je v komentarju zapisala Allwoodova. Če se je življenje res pojavilo zelo hitro že med ohlajanjem Zemlje po zadnji dobi obstreljevanja z asteroidi, tudi Mars postane veliko bolj verjeten kraj, kjer je nekoč obstajalo življenje.
Podatki, ki smo jih že dobili z odprav na rdeči planet, namreč kažejo, da se v obdobju, iz katerega izvira grenlandski fosil, Mars z vodo na površini z vidika primernosti za bivanje ni kaj prida razlikoval od Zemlje. Seveda pa je vprašanje, ali je voda na površini Marsa obstajala dovolj dolgo, da se je v njej razvilo življenje.
In če je grenlandski fosil res ostanek hitro razvijajočih se mikrobov, potem bi utegnil biti odgovor na vprašanje, ali se je na Marsu kdaj razvilo življenje, pritrdilen.
