Največji, najmanjši, vsi pa doslej neznani

Začetek letošnjega julija je bil nenavadno bogat za svet paleontologije. V Južni Karolini so identificirali že davno najdeni fosil največjega ptiča, kar jih je kdaj preletavalo naš planet, v deževnem gozdu na severu Britanske Kolumbije v Kanadi pa so odkrili fosilne ostanke doslej najmanjšega najdenega ježa, kar jih je kdaj lazilo po Zemlji. Za dobro mero so paleontologi dodali še znanstveni opis malega tapirja, najdenega na istem območju.

Fosilizirani ostanki največjega doslej odkritega ptiča pričajo o tem, da je bil po videzu sodeč nekakšen »orjaški galeb na steroidih«, kakor se je izrazil dr. Daniel Ksepka, znanstveni kurator v muzeju Bruce v ameriški zvezni državi Connecticut. »Fosil je namreč izjemen tako po velikosti, o kateri smo lahko doslej le ugibali, kot po izjemni ohranjenosti, zlasti glave.«

Pri tem je zanimivo, da so 25 milijonov let stare fosilne ostanke orjaškega prazgodovinskega letalca – lobanjo, lopatico ter votle kosti noge in kril – odkrili že pred tremi desetletji, ko so začeli širiti letališče pri Charlestonu v Južni Karolini, vendar jih vse do zdaj niso prepoznali kot ostanke nove, doslej neznane vrste. Paleontologi so svoje ugotovitve opisali v najnovejši številki revije Proceedings of the National Academy of Sciences.

Vsekakor je bil novoidentificirani ptič Pelagornis sandersi, kakor so ga poimenovali (po kuratorju charlestonskega muzeja Albertu Sandersu, ki je vodil izkopavanja), precej grozljivo bitje – »kot da bi priletel iz Igre prestolov«, se je pošalil dr. Ksepka. Z vrsto ostrih koščenih osti v kljunu je bil res precej podoben pravljičnemu zmaju.

Predvsem pa je bil pravi orjak: premer njegovih kril je znašal od 6,1 do 7,4 metra. Prekašal je torej celo dosedanjega prazgodovinskega rekorderja, kondorju podobnega Argentavis magnificiens iz Južne Amerike, ki je živel pred približno šestimi milijoni let, premer njegovih kril pa je dosegal od 5,7 do 6,1 metra. Vsekakor je bil razpon kril novoidentificiranega ptiča dvakrat daljši od razpona največjega še živečega ptiča – klateškega albatrosa.

Podobno kakor današnji albatros je bil tudi prazgodovinski orjak morski ptič, ki je, opremljen s številnimi ostrimi »zobmi« jadral nad oceani in prežal na plen – ribe, rake in mehkužce.

Gospodar višav

Po prepričanju strokovnjakov je bil eleganten letalec: teoretični izračuni in modeli so pokazali, da bi tako velik ptič težko dolgo ostal v zraku zgolj z zamahi kril, zato je precej verjetneje, da je za križarjenje nad morskimi prostranstvi izkoriščal predvsem zračne tokove.

O tem pričajo tudi njegova dolga tanka krila in lahke votle kosti: »Bil je hiter in učinkovit letalec,« je prepričan dr. Ksepka. »Jadral je s hitrostjo več kot 10 metrov na sekundo – hitreje od veljavnega človeškega rekorda v šprintu na 100 metrov – in pri tem z minimalno porabo energije zlahka premagoval zelo dolge razdalje. Celo za pristanek mu skorajda ni bilo treba zamahniti s krili.« Na kopnem pa je bil najverjetneje precej manj eleganten. »Dolga krila so bila vse prej kot pripravna za hojo s kratkimi čokatimi nogami, zato je Pelagornis sandersi najverjetneje večino časa prebil v zraku,« je prepričan dr. Ksepka. Sploh ker je bilo tudi vzletanje takšnega orjaka vse prej kot preprosto. Računalniški modeli so pokazali, da ni mogel vzleteti kakor večina današnjih ptičev – da bi v mirovanju zaplahutal s krili. Precej verjetneje je, da je odracal do roba previsa in med »padcem« v globino ujel primeren tok zraka.

Prazgodovinski orjaški letalec iz Charlestona je po vsej verjetnosti poginil na morju. Našli so ga namreč na kraju, ki je bil v pradavnini morsko dno; tam so doslej odkrili že fosilizirane ostanke nekdanjih mant, skatov in celo zobatega kita. Znanstveniki so izključili možnost, da bi bil orjaški ptič poginil nasilne smrti. »Vsekakor je precejšnja uganka, zakaj se ga po smrti niso lotili plenilci, ampak nas je presenetljivo dobro ohranjen toliko milijonov let počakal zakopan v skali.«

Tako veliki ptiči so bili po prepričanju strokovnjakov nekoč običajni prebivalci našega planeta, pred približno tremi milijoni let pa so izumrli – iz doslej še neznanega razloga. Zato dr. Ksepka ne bo presenečen, če bodo v prihodnje našli fosilne ostanke morda še večjega ptiča. »Ne ravno z desetmetrskim razponom kril, a vsekakor še večjega od tokrat identificiranega orjaka.«

Drobni prebivalci kopnega

Kanadski znanstveniki pa so ta mesec v reviji Journal of Vertebrate Paleontology opisali najdeni fosilni ostanek miniaturnega ježa, s petimi centimetri dolžine po velikosti primerljivega z današnjo rovko. Živel je pred približno 52 milijoni let v deževnem gozdu Britanske Kolumbije, ko je na Zemlji prevladovalo posebno toplo obdobje.

Ježek, poimenovan Silvacola acares (drobceni gozdni prebivalec), je torej živel približno 13 milijonov let po izumrtju dinozavrov, ko so na kopnem začeli prevladovati sesalci. Ne večji od človeškega palca se je po mnenju strokovnjakov prehranjeval z žuželkami, rastlinjem in morda s semeni.

»Presenetila nas je njegova majhnost, zaradi katere smo se kar precej namučili z njegovo identifikacijo,« je povedala ena izmed udeleženk raziskave, paleontologinja Jaelyn Eberle z Univerze v Koloradu. »Današnji ježi, sploh tisti, ki jih imajo ljudje za hišne ljubljence, so namreč precej večji. Najmanjši še živeči jež v dolžino meri od 10 do 15 centimetrov, ne računajoč repa.«

Fosilni ostanki malega gozdnega prebivalca so premajhni in premalo dobro ohranjeni, da bi strokovnjaki lahko ugotovili, ali je imel prazgodovinski ježek tudi bodice. Po besedah dr. Eberle so imeli ježki, ki so živeli v približno enakem času, sršato ščetinasto dlako, zato zgolj domnevajo, da jo je imel tudi Silvacola acares. Tudi njegove drobcene čeljusti niso odstranili iz skale, da je ne bi poškodovali, ampak so jo le preiskali z visokoresolucijskim računalniškim tomografskim skenerjem na Univerzi Penn State.

Prvi znani pripadniki družine, v katero sodijo tudi ježi, so Zemljo naseljevali pred približno 58 milijoni let. Današnji ježi in njihovi sorodniki živijo v Evropi, Aziji in Afriki.

Okno v izginuli svet

Za dobro mero so kanadski paleontologi opisali še enega zanimivega sesalca, prav tako najdenega v istem krajinskem parku Driftwood Canyon Provincial – tapirju podobnega heptodona, velikega kot srednje velik pes. Rastlinojedi heptodon je bil za polovico manjši od današnjih tapirjev, a brez njihovega značilnega kratkega trupa.

Oba, miniaturni ježek in heptodon, sta živela v deževnem gozdu na obalah jezera. Toda takratni deževni gozd ni bil tropski, so prepričani raziskovalci, temveč hladnejši, s približno takšnim podnebjem, kakršno danes vlada v Portlandu v ameriški zvezni državi Oregon, 1100 kilometrov južneje od prazgodovinskega najdišča.

»Park Driftwood Canyon je zagotovo okno v nekdanji svet, svojevrsten evolucijski eksperiment, v katerem so pod jelkami uspevale palme, med žuželkami pa je bilo najti primerke, kakršni danes živijo tako v Kanadi kot v Avstraliji,« pravi član raziskave dr. David Greenwood z Univerze v Brandonu v kanadski provinci Manitoba. »Odkrivanje novih in novih sesalcev nam seveda omogoča sestavljati čedalje bolj celovito podobo izgubljenega.«