Tiskane izdaje
Slika, ki jo objavljamo ob članku, ni navaden zemljevid našega planeta, pač pa pravzaprav pogled v (verjetno) prihodnost. Ta bo po podatkih iz 21 podnebnih modelov julija 2099 marsikje zelo topla (taka območja označuje rumeno-oranžna), na velikem delu planeta pa zelo vroča (rdeča do temno rdeča območja). Takrat bo koncentracija toplogrednega ogljikovega dioksida po črnih scenarijih presegla 900 delcev na milijon in predstavljala skoraj 0,1 odstotka ozračja. To so več kot podvojene današnje vrednosti. Nedavno smo namreč presegli koncentracijo 400 delcev ogljikovega dioksida na milijon.
Od kod taka napoved? Iz velike podatkovne baze Nase, ki vsebuje dejansko izmerjene temperature na planetu od leta 1950 in napovedi najvišjih in najnižjih temperatur kjerkoli na Zemlji do leta 2100 na podlagi najboljših modelov. Pred dnevi jo je ta ameriška agencija prek Amazonovega spletnega servisa odprla javnosti in omogočila, da si lahko s temi podatki kjerkoli po svetu, zlasti pa v državah v razvoju, pomagajo pri načrtovanju, kaj in kako v prihodnosti.
Pogled v prihodnost
Pred dvema letoma so podobne podatke pripravili za ozemlje ZDA in omogočili dostop do njih za kvantificiranje podnebnih tveganj v kmetijstvu, gozdarstvu, pri upravljanju voda in urbanističnem razvoju mest na celinskem delu ZDA. Podatki, odslej prosto dostopni tudi za preostali svet, naj bi pomagali znanstvenikom in načrtovalcem bolje oceniti podnebna tveganja in razumeti, kakšne utegnejo biti posledice globalnega segrevanja na izbranem lokalnem območju.
Podatki so kombinacija izmerjenih temperatur in simulacij podnebnega dogajanja, pripravljenih v okviru mednarodnega projekta. Slednji upošteva podnebne simulacije iz trenutno najboljših fizikalnih modelov podnebnega sistema in omogoča napovedovanje vpliva podnebnih sprememb v prihodnje po dveh scenarijih izpustov toplogrednih plinov: po takem, ki se bo odvijal, če se bodo izpusti nadaljevali kot doslej, in po črnem scenariju, če se bodo celo povečevali. Zainteresirane ustanove lahko dodatne informacije dobijo na povezavi https://nex.nasa.gov/nex/projects/1356/, sami podatki pa so dosegljivi na povezavi Advancing Research and Applications with NASA Climate Model Data.
Srhljivo približevanje
Črna različica scenarija, ki bi ji bili priča, če bo mednarodna skupnost še naprej omahovala pri sprejetju ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, je v teh napovedih še kako otipljiva tako za velemesta v ZDA ali Južni Ameriki kot za odročne vasi v alpskih dolinah po Evropi in za otoke sredi Tihega oceana. S srhljivo natančnostjo tudi kažejo, kako hitro drvimo k tako imenovanim točkam preobrata. Ko jih bomo dosegli, nič ne bo več tako, kot je bilo doslej, svarijo klimatologi.
Katere so te točke? Večina klimatologov jih navaja šest, skupno pa jim je dejstvo, da ko bi jih dosegli, bi posledice preobrata občutili na vsem planetu. Utegnile bi povzročiti množično izginotje številnih rastlinskih in živalskih vrst, dramatičen dvig morske gladine, obsežne suše in izginjanje gozdov in s tem temeljito spremeniti okolje.
Šest kritičnih točk
Prva točka preobrata bi lahko nastala zaradi taljenja arktičnega morskega ledu, opozarjajo klimatologi. Prav taljenje arktičnega poletnega ledu je po mnenju večine največja nevarnost preobrata. Nekateri klimatologi celo menijo, da smo to točko že dosegli. Ko se morski led tali in se Arktika ogreva, se namreč bele ledene površine manjšajo in nadomešča jih temna morska gladina. Ta sončnega sevanja v nasprotju z belimi površinami ne odbija nazaj v vesolje, pač pa ga absorbira in s tem še krepi segrevanje.
Klimatologi opozarjajo, da utegnemo že kmalu – v nekaj desetletjih – imeti na Arktiki poletja brez ledu. Apetiti po njenih naravnih virih bi se pri tem še povečali, pogoltnost zlasti po nafti, ki bi brez poletnega ledu bila lažje dosegljiva in njeno izkoriščanje donosnejše, pa bi Arktiko in ves njen ekosistem še dodatno ogrozila.
Druga točka preobrata nas utegne doleteti, če ali ko bi Grenlandija izgubila pretežni del ledenikov. Klimatologi predvidevajo, da bomo točko, ko izginjanja ledenikov ne bomo mogli več preprečiti, verjetno dosegli še v tem stoletju, povsem brez ledu pa Grenlandija ne bo vsaj še nekaj stoletij. Izguba njenega ledu bi povišala gladino morij za kakih sedem metrov. Tolikšno povišanje pomeni, da bi se polovica od desetih največjih velemest na svetu znašla pod vodo, tudi New York, ogroženih pa bi bila tretjina od 30 največjih mest, v katerih danes biva 1,8 milijarde ljudi.
Tveganje tudi na južni polobli
Na drugi strani Zemlje vzbuja skrb razgrajevanje zahodnoantarktične ledene plošče. Ker osnova tega orjaškega ledenika leži pod morjem, je še posebej ranljiv za segrevanje morske vode. Ta z zajedanjem vanj pospešuje njegovo tanjšanje in povečuje tveganje za hiter razpad. Znanstveniki domnevajo, da bo točka preobrata zajela zahodnoantarktično ledeno ploščo še v tem stoletju. Opazovanja in meritve sicer kažejo, da se je preobrat začel že lani. Popolnemu razpadu ledenika, ki bi dvignil gladino svetovnih morij za skoraj pet metrov, pa bi utegnili biti priča v nekaj stoletjih.
Oceani sicer vsrkajo kar devet desetin dodatne toplote, ki se ujame v Zemljin sistem zaradi izpustov toplogrednih plinov, toda to vsrkavanje toplote utegne imeti tudi povratni vpliv. Segrevanje namreč učinkuje na oceansko dinamiko, ki uravnava učinek El Niña. Obstaja sicer več teorij, kako utegne globalno segrevanje vplivati na naravni klimatski pojav, a večina klimatologov meni, da bi El Niño zaradi povečanega segrevanja lahko iz občasnega postal stalni pojav. To pa bi povzročilo hude suše v Jugovzhodni Aziji in tudi drugje, medtem ko bi nekatera danes sušna območja, na primer Kalifornija, dobila več vlage. Klimatologi domnevajo, da bo prehod v čas s pogostejšimi El Niñi postopen in lahko traja celo stoletje, začeti pa se utegne še v tem stoletju.
Umiranje gozdov
Krčenje gozdov, daljše suše in višje poletne temperature bodo bistveno vplivali na zmanjšanje količine dežja v Amazoniji. Vsaj polovico amazonskega pragozda se zato utegne spremeniti v savane in travnike. Ko se ta proces enkrat začne, bi se opisane spremembe odvile v zgolj nekaj desetletjih. Pragozd bi se težko obnavljal, njegovo zmanjševanje pa bi sprožilo bistven upad v biotski pestrosti. Za koliko bi se tropski pragozd zmanjšal, je razen človekovih dejavnosti precej odvisno tudi od tega, kaj se bo dogajalo z El Niñom.
Na udaru pa ni le tropski pragozd, marveč tudi severni gozdovi v Kanadi, Rusiji in drugod na severni polobli. Spremembe v padavinah in višje temperature že zdaj v teh gozdovih povzročajo precej škode. Načenjajo jih zlasti obširni požari, pa tudi bolezni, ki jih s selitvijo v severnejša območja prinašajo razni škodljivci. Gozdarji menijo, da je ogroženih kar polovica severnih gozdov, ki si morda nikoli ne bodo opomogli.
Stroka domneva, da bo ta gozd v nekaj desetletjih postopoma prešel v dobrave in pašnike. To bi močno vplivalo na svetovno ravnovesje ogljika, saj gozdovi vsrkajo bistveno več ogljikovega dioksida, kot ga zmorejo travniki in pašniki. Zmanjševanje gozdnatih površin bo zato vplivalo na podnebje. Natančno kako, je zdaj še težko odgovoriti, saj zapletenega medsebojnega vplivanja fiziologije dreves, permafrosta in požarov še vedno ne razumemo v celoti.
Prav tako danes še ne razumemo nekaterih drugih pojavov, ki tudi utegnejo delovati kot točke preobrata. Med njimi so pojavljanje ozonske luknje nad Arktiko, motnje v indijskem poletnem monsunu ter ozelenitev Sahare in Sahela.
Kako bi se lahko kateremu od teh preobratov izognili? Taki preobrati so se že dogajali, vendar si s podatki iz davnine ne moremo kaj prida pomagati. Danes so razmere bistveno drugačne, saj je za večino segrevanja in zlasti za hitrost njegovega povečanja kriv človek s svojimi dejavnostmi – to pa pomeni, da je od naših dejanj odvisno, ali se bomo točkam preobrata izognili.
