Tiskane izdaje
Nobelov lavreat sir Richard J. Roberts je med vodilnimi svetovnimi znanstveniki na področju kemije in molekularne biologije. Leta 1993 je skupaj z ameriškim genetikom in molekularnim biologom Phillipom Allenom Sharpom dobil Nobelovo nagrado, ki jo podeljujejo za odkritja v medicini ali fiziologiji. Čeprav nista sodelovala, so njuna odkritja pomembna za medicinsko usmerjene raziskave pri odkrivanju molekularnih osnov bolezni.
Gre za odkritje prekinjene zgradbe genov višjih organizmov, pri katerih so segmenti, ki kodirajo proteine, ločeni z daljšimi zaporedji DNA, ki ne vsebujejo genske informacije. Tako prof. dr. Radovan Komel, vodja Medicinskega centra za molekularno biologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, pojasnjuje bistvo odkritja dr. Robertsa. Uvrščajo ga tudi med pionirje bioinformatike; z računalniško analizo bioloških informacij se namreč ukvarja že od leta 1979. Njegove raziskave restrikcijskih encimov pa so omogočile nastanek biotehnološke industrije, ki je temelj sodobne farmacevtske industrije.
Lavreat je tudi član Mednarodnega centra za gensko inženirstvo in tehnologijo ICGEB, ki pomaga pri šolanju mladih raziskovalcev na področjih biotehnološke in biomedicinske znanosti. Z omenjenim centrom sodelujejo tudi slovenski raziskovalci, zato je obisk znanstvenika Richarda J. Robertsa v Ljubljani priznanje za uspešno sodelovanje v biomedicini. Doktor molekularne biologije, ki bo septembra dopolnil 72 let, se zavzema za raziskave, ki vodijo k izboljšanju človekovega zdravja in življenja, med njimi za raziskave genetskih vakcin in genskega zdravljenja ter nadomeščanje organov iz matičnih celic.
Sir Richard, nenavadno je, da ste denarni del Nobelove nagrade podarili šoli. Zakaj?
Ne maram denarja, ker pokvari ljudi, zato sem del nagrade podaril univerzi v Sheffieldu. Sem prvi študent te univerze, ki so mu podelili Nobelovo nagrado. Z donacijo sem želel univerzi vrniti vse tisto, kar mi je dala, znanje torej. Če me ne bi profesorji tako odlično izobrazili, ne bi dobil nagrade. Vsako leto zato podarim univerzi del svojega zaslužka. Univerze ne sprašujem, za kaj porabi denar. Z njim lahko počne, kar želi, zaupam presoji in odgovornosti vodilnih.
V ameriškem podjetju New England Biolabs ste znanstveni direktor. Ste morda tudi lastnik podjetja?
Nisem. Podjetje New England Biolabs je leta 1974 ustanovil Donald Comb, ki je bil najprej pridruženi profesor na harvardski medicinski fakulteti. Odločil se je, da tam ne bo nadaljeval kariere, zato je ustanovil svoje, tržno naravnano podjetje za restrikcijske encime, ki dobiček vlaga v raziskave in rast podjetja. Na začetku so v Biolabsu delali samo on, njegova žena in en tehnik, zdaj pa je tam zaposlenih 520 ljudi, od tega 120 raziskovalcev. Z njim sem začel sodelovati leta 1975, ko sem že imel 30 restrikcijskih encimov, on pa samo tri, ki jih je nameraval prodati. Predlagal sem mu pogoje za prodajo encimov, on pa mi je ponudil partnerstvo, kar sem zavrnil. Raje sem postal njegov glavni svetovalec za znanost.
Ste tudi član svetovalnega odbora internetnega portala Patient-Innovation. Komu je namenjen in kakšno vsebino ponuja?
Ideja za spletni portal Patient-Innovation se je porodila portugalskemu profesorju na lizbonski ekonomski fakulteti in povabil me je k sodelovanju. Ker ima veliko prijateljev med zdravniki, so pogosto razpravljali o tem, kako nekateri hudo bolni sami odkrijejo inovativne rešitve za izboljšanje življenja in počutja. Teh rešitev zdravniki po navadi ne poznajo, razen če jim jih pacienti ne razkrijejo. Tako se je porodila ideja, da bi individualne rešitve za nekatere specifične bolezni zbrali in jih objavljali na skupni platformi.
Naj vsebino ponazorim s primerom, kako sta oče in mati pomagala hčeri, ki zaradi hude mišične distrofije ni mogla niti vstati, lahko se je samo plazila. Starša sta ji dala balon, napolnjen s helijem, otrok je segel po njem, se ga oprijel in vstal. Balon ji je pomagal pri vajah za hojo. Rešitev je bila inovativna, poceni in preprosta. Noben zdravnik se je ne bi nikoli domislil, starši pa so se je. Zakaj si takšnih informacij ne bi delili? To je tudi namen in smisel portala, deliti informacije in pomagati ljudem.
Povod za vaš obisk Ljubljane je podelitev naziva častni doktor UL. Za nagovor ste pripravili izzivalno temo o gensko spremenjenih organizmih. Zakaj?
Gensko spremenjeni organizmi vzbujajo v Evropi velik strah in sejejo zmedo, zato je treba o tem govoriti. Zmeda se je začela, ko so stranke Zelenih sprožile kampanje zoper GSO, ker so nasprotovale delovanju multinacionalk na področju kmetijstva. Ameriška multinacionalka Monsanto in druge družbe so konec 90. let nameravale evropskim kmetom vsiliti gensko spremenjena semena, kar so v Evropi razumeli kot namero ameriškega prevzema nadzora nad preskrbo s hrano v Evropi. Ker so Monsanto in druge multinacionalke že dolgo delovale na evropskem trgu, je nastala zadrega med zelenimi aktivisti. Namesto da bi protestirali zoper plenilske prakse multinacionalk, so aktivisti v središče nasprotovanj postavili novo metodo pridelave hrane z gensko spremenjenimi rastlinami in jo razglasili za nevarno.
Gre torej za trk multinacionalk in aktivistov, vmes pa so GSO kot tarča?
Tako je. In če k napačnemu dojemanju na obeh straneh prištejemo še strateške napake, ki so jih naredili tako politiki kot aktivisti, je vse skupaj povzročilo veliko zmedo. Monsanto ni dojel pravega ozadja protestov, namreč da gre za nasprotovanje morebitnemu nadzoru nad preskrbo s hrano, zelenim strankam in nekaterim politikom pa je uspelo prepričati volivce, da nasprotujejo GSO iz skrbi za njihovo zdravje. Sledila je prepoved GSO in stroga regulacija evropskega trga. Toda za Evropo to niti ni tolikšen problem, ker lahko brez GSO pridela dovolj hrane za svoje prebivalstvo. Kaj pa nerazviti deli sveta, kjer ljudje umirajo od lakote?
Medtem ko so nasprotniki GSO na eni in multinacionalke na drugi strani manipulirali z javnostjo, pa glasu znanstvenikov ni bilo slišati.
Najprej naj poudarim, da so zelene stranke ravnale napačno. V bistvu so povzročili, da ljudje zaradi tega zbolevajo in umirajo. Poznate primer zlatega riža? V nerazvitih delih sveta vsako leto zaradi pomanjkanja vitamina A oslepita ali umreta milijon ali celo dva milijona otrok. Problem je, da ti otroci zaradi pomanjkanja hrane ne dobijo vitamina A. V korenju in nekaterih drugih rastlinah je veliko vitamina A, a kaj ko te hrane ni dovolj za vse otroke, njihova glavna hrana je ponekod samo riž. Kako torej pomagati in preprečiti, da otroci ne bi umirali? Izziva sta se lotila dva evropska znanstvenika, ki sta pred približno 13 leti po metodi GSO modificirala riž tako, da zrna producirajo beta karotin. Semena tega riža v tretjem svetu danes rešujejo življenja, ker otroci vsaj iz riža dobijo vitamin A. Zato temu pravimo zlati riž.
Kljub opisanim koristim GSO stranke zelenih še vedno protestirajo.
Res je, ne protestirajo neposredno zoper zlati riž, ampak zoper GSO na splošno. Vse, kar je GSO, je po njihovem nevarno, v resnici pa so nevarni oni. Ne moti me, če so njihovi protesti neposredno usmerjeni zoper slabe prakse multinacionalk, toda pogledajo naj, kaj je dobro in koristno. Pomemben je namreč izdelek, ne pa, kako je bil narejen. Zakaj bi morali ljudje v tretjem svetu stradati zato, ker zelenim v Evropi nekaj ni všeč?
Kaj pa varnost tako pridelane hrane?
Lahko vam pokažem 50 strani dolg seznam znanstvenih akademij in združenj po svetu, verjetno je med njimi tudi slovenska akademija znanosti. Vsi zatrjujemo, da so GSO varni. Rastline, pridelane po metodi GSO, bi morali testirati na enak način kot tradicionalno pridelane. Poglejmo primer zé lene. Če bi jo testirali po strogih pravilih, kakršna veljajo za GSO, potem zélene ne bi bilo na trgu. Zélena, pridelana s križanji, namreč vsebuje kancerogene snovi. A ker jo pridelujejo tradicionalno, je nihče ne razume kot problematične. Vsebnost kancerogenih snovi je sicer nizka, in če jo normalno uživamo, ne povzroča težav, toda ljudje, ki delajo v tovarni vsak dan z zéleno in ne nosijo rokavic, obolevajo. Kljub temu zeleni aktivisti trdijo, da je zélena varna, samo zato, ker je pridelana tradicionalno. Meni se zdi tradicionalna metoda pridelave hrane včasih bolj nevarna zaradi stotine genov, za katere ne vemo, kaj vse počnejo, potem ko rastline zastrupljamo s pesticidi in drugimi strupi med pridelavo. Pri hibridnih rastlinah namreč ne vemo natančno, kakšne gene dobimo po križanju.
Gojenje gensko spremenjenih rastlin vzbuja dvome tudi zato, ker metodo poznamo le dobrih deset let. Ni to prekratka doba, da bi ji lahko zaupali?
Kako dolgo je za vas dovolj, da bi verjeli? Očitno je, da je zelenim strankam in politikom uspelo dovolj prestrašiti javnost. Naj ponazorim z drugim primerom. Po 11. septembru 2001 so na letališčih radikalno okrepili varnost. Veste, koliko zapravijo vsa letališča na svetu za to okrepljeno varnost? Bilijon dolarjev! Tisoč milijard dolarjev! Pa se vi zato počutite kaj bolj varne?
Če menite, da večina ljudi ni dovolj izobraženih, da bi razumela, zakaj so GSO in hrana varni, potem je nujno, da znanstveniki okrepite svoj glas. Kdaj se boste torej bolj angažirali in javno soočili argumente z nasprotniki GSO?
Kmalu se bom tega lotil. Verjetno bom še letos začel veliko javno kampanjo in k njej povabil številne Nobelove lavreate. Upam, da se mi bodo pridružili ali vsaj podpisali peticijo, ki jo pripravljam. Imamo močne znanstvene dokaze o varnosti GSO. Morda bi lahko pripravili celo veliko javno soočenje pod pokroviteljstvom papeža; navsezadnje je prav on velik zagovornik pravic revnih in lačnih povsod po svetu. Pomagati lačnim in revnim je tudi naš cilj. Ko bomo vse pripravili za začetek kampanje, bom poklical še Greenpeace in jih povabil na pogovor.
Kakšno je potem vaše osrednje sporočilo o GSO?
Predvsem sporočam zelenim strankam, da sicer počnejo veliko koristnih stvari, toda naj končno sprevidijo, da se o nekaterih zadevah motijo. Naj ponovno razmislijo, ali tisto, kar deluje v Evropi, velja tudi za ostali svet. Koliko otrok bo še moralo umreti zaradi političnega nasprotovanja GSO? Ljudje v manj razvitih delih sveta imajo pravico, da sami pridelajo dovolj hrane in odpravijo lakoto, pri čemer jim gensko spremenjene rastline, ki rastejo tudi na sušnih območjih, lahko pomagajo. Zaradi teh dejstev je zame nasprotovanje GSO zločin proti človeštvu.
