Tiskane izdaje
Eden od dobitnikov lanskih Puhovih priznanj – ta v okviru državnih nagrad za raziskovalno-razvojne dosežke podeljujejo tistim, ki novo znanje uspešno spreminjajo v nove izdelke in tehnologije – je dr. Bruno Dujič, 46-letni gradbeni inženir in doktor znanosti s področja gradbeništva, mednarodno uveljavljen strokovnjak za statiko in lesene konstrukcije.
Bruno Dujič je zaposlen v razvojnem centru Intech-les, ob tem pa vodi še podjetje CBD. Puhovo priznanje je dobil za razvoj križno lepljene rebraste plošče, pri kateri je, kot piše v utemeljitvi, »poraba lesa občutno manjša kot pri navadni plošči, ohranjene oziroma izboljšane pa so mehanske lastnosti«. Vsekakor dobra novica za deželo lesa.
Glede na to, za kaj ste dobili Puhovo priznanje, bi o vas najprej pomislili, da ste lesni inženir. Ste sploh kdaj razmišljali o tem študiju?
Po pravici povedano ne. V celjski naravoslovno-tehniški šoli, današnji gimnaziji Lava, sem imel rad fiziko in kemijo in ob izbiri študija sem se odločal med kemijo in gradbeništvom. Izbral sem drugo in se vpisal na ljubljansko fakulteto za gradbeništvo in geodezijo (FGG), na konstrukcijsko smer. Ko sem šel na nekajmesečno študijsko izmenjavo v Neapelj, sem tam odkril visokotrdne betone, in to je bila tudi tema moje diplome. Nato sem se na FGG vpisal na podiplomski študij in postal asistent stažist, veselilo me je tako pedagoško kot raziskovalno delo. Ob tem sem se srečal z lesom kot gradbenim materialom in ugotovil, da je v gradbeništvu premalo izkoriščen, da pa je lahko velika priložnost.
Katere so poglavitne prednosti in slabosti lesa kot gradbenega materiala?
Les, če ga poznaš, nima slabosti, ki jih ne bi mogli premagati. Doslej je veljalo, da je za gradbene in konstrukcijske namene uporaben predvsem mehki les, toda struktura gozdov se spreminja, delež mehkega lesa je čedalje manjši. Zato bomo morali za gradbene konstrukcije uporabljati tudi trdega. Predvsem bukev, ki je je v Sloveniji največ, a ima to slabo lastnost, da je zelo občutljiva na vlago, hkrati pa v vlažnih razmerah hitro propade. Zato so aktualni projekti, kako premostiti te in druge slabosti trdega lesa.
Tu se projektanti in proizvajalci povezujemo z orodjarji, saj je treba za drugačen les razvijati nove tehnologije in orodja, prav tako so potrebna nova lepila, vijaki in podobno. Po drugi strani pa je rešitev pomanjkanja mehkega lesa uporaba najmehkejših vrst, na primer hitro rastočega topola, ki se je doslej uporabljal predvsem v proizvodnji celuloze.
Toda vse omenjeno gotovo ni razlog za krizo slovenskega lesarstva. Kako vi gledate na to?
Lesnopredelovalna industrija, kolikor nam je je še ostalo, že vrsto let zaostaja za tistim, kar bi kot država, bogata z lesom, lahko imeli. Naša naloga je, da jo znova dvignemo na evropsko raven, pri tem pa so nam seveda najbolj v pomoč inovativni izdelki. Tudi tisti, za katerega sem dobil Puhovo priznanje. Ta lahko postane velika slovenska prednost tudi v gradbeništvu, saj smo razvili in zaščitili izdelek za lesene konstrukcije, ki ga drugje ne proizvajajo in bi ga torej lahko ponudili evropskemu trgu.
Sestava križno lepljene rebraste lesene plošče Foto: Arhiv CBD
V CBD ga ne nameravamo proizvajati, zato iščemo ustreznega proizvajalca in najbolj si ga želimo v Sloveniji. Že leto dni se trudimo dokazati, da bi se v domači lesnopredelovalni verigi morali bolj povezati, da bi od hlodovine prek polizdelkov po najkrajši poti prišli do novih izdelkov, v našem primeru do križno lepljenih rebrastih lesenih plošč, ki zagotavljajo optimalno izrabo lesa. To pa je tudi skladno s trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi.
V kakšni navezi si želite biti s podjetjem, ki bo odkupilo vaš patent?
Predvsem si želimo sinergijo. Vsako podjetje ima svoje življenjske interese in svojo vizijo razvoja. To je dobro združiti in iti naprej v isto smer.
Bi to lahko pomenilo kakšno grozdno povezavo vašega podjetja in tistih, ki bi z vami sodelovali?
Dejansko že zdaj delujemo tako. V lesnopredelovalni industriji izredno dobro sodelujemo in se povezujemo z različnimi podjetji, domačimi in tujimi. Na primer projekt IQ Home, ki za prihodnje generacije razvija inteligentni dom, zasnovan na pametnih napravah in naravnih materialih, predvsem lesu, poteka v okviru evropskega programa Obzorje 2020. Ugotavljamo, da bi lahko Slovenija še marsikaj ponudila širšemu prostoru, recimo znanje o protipotresni gradnji, ki postaja z naraščanjem hudih neurij aktualna tudi tam, kjer doslej ni bilo te potrebe.
Kaj pa boste naredili, če doma ne boste našli ustreznega kupca vašega patenta?
Potem ga bomo pač prisiljeni prodati v tujini, potencialni kupec je na Finskem, gotovo bi se našli še drugi. Vzdrževanje takega patenta na ustrezni ravni je precej drago, poleg tega je smiselno, da se čim prej po prijavi patenta na trgu pojavijo izdelki. Naš patent je začel polno veljati decembra 2016, veljaven pa bo skupno deset let.
Kaj je glavni razlog, da še ni zainteresiranih slovenskih gospodarstvenikov?
Saj so, a je kar nekaj ovir. Predvsem to, da bi podjetja rada zelo hitro povrnila vloženi denar, vendar lesnopredelovalna industrija ni IT-tehnologija, naložbe se povrnejo povprečno v kakšnih sedmih letih. Druga velika ovira je nepripravljenost države, da bi izdatneje podprla zagon takšne proizvodnje. Na vseh ravneh manjkajo ljudje, ki bi imeli vizijo in bi si upali tvegati. Nekateri pričakujejo, da bomo kar sami sofinancirali začetek proizvodnje, ampak tega ne moremo, saj investicijsko nismo močni, mi smo močni predvsem v ustvarjanju novih znanj.
Ali razmišljate tudi o svetovnem patentu?
Tu smo malo zamudili, o tem bi morali razmišljati že na začetku. Imamo pa nove ideje, kako z razvojem naprej. A najprej moramo spraviti v življenje patent križno lepljene rebraste plošče in stene.
Štirinajst let ste bili zaposleni na univerzi, nato ste postali podjetnik. Redki se odločijo za tak prehod. Kaj je vas vodilo k temu? Vam je bilo kdaj žal, da ste verjetno bolj udobno akademsko okolje zamenjali za bolj stresno podjetniško?
Vsa leta na fakulteti sem bil asistent, in če bi ostal tam, bi morda sčasoma postal profesor. Študenti so mi za pedagoško delo dali visoke ocene, tudi raziskovalno sem bil uspešen, ob tem pa sem ugotovil, da imam smisel za konstrukcijo novih stvari. Vendar mi ni bilo do čakanja na fakulteti, poiskal sem novo pot, in to so mi verjetno nekateri zamerili. Tako sem zdaj bolj povezan z drugimi fakultetami ljubljanske univerze, predvsem z biotehniško in fakulteto za arhitekturo, v zadnjem času pa tesno sodelujemo tudi s primorsko univerzo, predvsem z njihovim centrom odličnosti InnoRenew CoE, ki ga vodi lesna strokovnjakinja prof. dr. Andreja Kutnar. Nikoli mi ni bilo žal, da sem odšel s fakultete, mi je pa včasih žal, da sem za poklic izbral ravno gradbeništvo, kjer se, kot vsi vemo, dogaja marsikaj, tudi zniževanje cen pod vsako mejo.
Kje pa bi bilo po vašem bolje?
V kemiji se mi stanje vendar zdi bolj normalno.
