Obetavno novo zdravilo za Alzheimerjevo bolezen

V dolgotrajnem spopadanju z zloglasno Alzheimerjevo boleznijo, ki močno poškoduje možgane in obolelemu dodobra zagreni zadnja leta življenja, so raziskovalci po daljšem zatišju morda spet na pragu pomembnejšega uspeha. Ta mesec so namreč predstavili ugotovitve obsežne študije – in te kažejo, da je novo zdravilo po vsem sodeč upočasnilo napredovanje duševnega pešanja.

Eksperimentalno zdravilo z nenavadnim imenom solanezumab je med več let trajajočo raziskavo pri preiskovancih z milejšo obliko Alzheimerjeve bolezni očitno upočasnilo pešanje spomina. Avtorji raziskave sicer poudarjajo, da so bili ti blagodejni učinki za svojce bolnikov komaj zaznavni, toda širše implikacije dobljenih »nadvse pomembnih« rezultatov jim vzbujajo precejšnje upe. Prvič je bilo namreč ugotovljeno, da je katera od številnih doslej preizkušenih zdravilnih učinkovin upočasnila napredovanje bolezni, ki nazadnje povsem opustoši možgane.

»Vsekakor je to prvi dokaz, da je nekaj dejansko vplivalo na bolezenski proces in ga spremenilo,« je prepričan dr. Eric Karran, vodja raziskav v Britanskem centru za proučevanje Alzheimerjeve bolezni. »Mislim, da smo dosegli pomemben preboj. Zgodovina medicinskih raziskav nas namreč uči, da nam takšna vrata, ko jih enkrat odškrnemo, pogosto omogočijo dostop do precej agresivnejših terapevtskih možnosti. Nenadoma nismo več povsem nemočni.«

Obstoječa zdravila za Alzheimerjevo bolezen predvsem lajšajo simptome, napredovanja bolezni pa ne upočasnijo. Zanimivo je, da so tudi omenjeno eksperimentalno zdravilo, ki so ga razvili v ameriškem farmacevtskem gigantu Eli Lilly, v preteklosti že preizkusili na večji skupini bolnikov z milejšo in srednje razvito demenco, a so preizkus leta 2012 končali, ker ni privedel do vidnejšega izboljšanja.

Ko pa so znanstveniki podrobneje analizirali zbrane podatke, so pri 1300 bolnikih z milejšo obliko demence, ki so med 18-mesečnim preizkusom dobivali eksperimentalni solanezumab, ugotovili za približno 30 odstotkov počasnejše pešanje spomina in usihanje kognitivnih sposobnosti kot pri 1300 bolnikih kontrolne skupine, ki so jim v istem obdobju dajali samo placebo, torej navidezno zdravilo.

To je sicer razmeroma skromna razlika pri bolniku, ki ga še niso prizadele uničujoča izguba spomina in poznejše korenite spremembe osebnosti. Toda ugotovitev kaže na to, da bi se omenjeno zdravilo utegnilo pokazati za še učinkovitejše, če bi ga bolniku predpisali dovolj zgodaj.

Obsežna raziskava

Toda raziskovalci poudarjajo, da za zdaj še ne vedo, ali je zdravilo med preizkusom zgolj lajšalo simptome bolezni – denimo izboljšalo bolnikovo počutje in koncentracijo – ali je zares upočasnjevalo propadanje živčnih celic v možganih, ki povzroča pešanje spomina.

Da bi našli odgovor na to vprašanje, so tudi polovici od 1300 bolnikov, ki so med prvim preizkusom dobivali samo placebo, začeli dajati omenjeno eksperimentalno zdravilo. Obe skupini sta tako še dve leti jemali solanezumab.

Če ta zdravi zgolj simptome, bi morali bolniki iz kontrolne skupine, ki so najprej dobivali samo placebo in šele pozneje tudi eksperimentalno zdravilo, sčasoma »dohiteti« tiste, ki so novo zdravilo dobivali ves čas. Toda rezultati, ki so jih minulo sredo predstavili na mednarodni konferenci Združenja za proučevanje Alzheimerjeve bolezni v Washingtonu, kažejo, da je med obema skupinama bolnikov tudi po dodatnih dveh letih še vedno obstajala sicer nekaj manjša, a statistično nezanemarljiva razlika v napredovanju bolezni. To je dodaten dokaz, da je eksperimentalno zdravilo pri prvi skupini bolnikov dejansko upočasnjevalo napredovanje bolezni.

»Zdravilo je neizpodbitno preusmerilo potek bolezni,« je prepričan dr. Karran, ki je nekoč delal v korporaciji Eli Lilly. V tej farmacevtski multinacionalki so zato sklenili podrobneje preveriti še možnost, ali bi bil solanezumab še učinkovitejši, če bi ga bolnik začel jemati na čim zgodnejši stopnji bolezni. Prav tak rezultat namreč tudi pričakujejo, saj omenjeno eksperimentalno zdravilo pri pacientih z bolj napredovano demenco očitno ni bilo učinkovito. »Vsekakor je vredno preveriti, ali je jemanje novega zdravila toliko učinkovitejše, kolikor prej ga bolnik začne jemati,« je v Washingtonu poudaril dr. Karran.

Zdravljenje s protitelesi

Po prepričanju avtorjev raziskave ugotovljeni rezultati potrjujejo tudi prevladujočo domnevo, da duševno pešanje povzročajo lepljive amiloidne obloge v možganih, ki so tudi najvidnejša znamenja bolezni. Eksperimentalno zdravilo solanezumab je namreč v bistvu protitelo, ki razstavlja gradnike teh oblog in jih tako počasi razgrajuje.

Dosedanja zdravila, ki so napadala te lepljive obloge (imenovane tudi amiloidni plak), po vsem sodeč niso bila učinkovita, zato so se nekateri strokovnjaki že začeli spraševati, ali je temeljni vzrok za nastanek Alzheimerjeve bolezni morda kakšen drug biološki proces.

Po besedah doktorja Douga Browna, predsednika Združenja za proučevanje Alzheimerjeve bolezni, ugotovitve tokratne obsežne raziskave »odločno kažejo v smer, da je tokrat preizkušeno zdravljenje s protitelesi na čim bolj zgodnji stopnji bolezni najučinkovitejši način za njeno upočasnitev ali celo zaustavitev. Tovrstna zdravila namreč lahko zmanjšajo število lepljivih amiloidnih oblog v možganih, tokratna raziskava pa je prvič nakazala možnost, da takšno zdravljenje, če ga začnemo dovolj zgodaj, lahko upočasni napredovanje bolezni.«

Dolga zgodovina neuspehov

Rezultati tokratne raziskave znanstvenikom vlivajo toliko večje upanje, ker so bili doseženi po dolgi vrsti neuspešnih kliničnih preizkusov. Med letoma 2002 in 2012 so bodisi začasno zaustavili bodisi predčasno končali kar 99,6 odstotka študij o zdravilih za preprečevanje, zdravljenje ali lajšanje simptomov Alzheimerjeve bolezni; marsikatera farmacevtska družba, ki je te raziskave financirala, je zaradi visokih stroškov sploh dvignila roke od programov za proučevanje demence.

Nevroznanstvenik Richard Morris z univerze v Edinburgu zato tokratne vzpodbudne rezultate pozdravlja kot »potencialno zelo pomembne«, čeprav bo končno sodbo izrekel šele po objavi in podrobni proučitvi vseh ugotovljenih podatkov. »Sem zmerno optimističen: navsezadnje to ni bila študija na miših, temveč na živih ljudeh!«

Toda celo če bodo podobno vzpodbudne tudi ugotovitve dodatnih raziskav, bo najverjetneje minilo še več let, preden bo morebitno učinkovito zdravilo na voljo vsem, ki ga potrebujejo – sploh v času splošnega razkrajanja sistema javnega zdravstva. Navsezadnje zdravljenje – oziroma lajšanje simptomov – Alzheimerjeve bolezni velja za eno najdražjih. Ugotovitve naslednje, tretje stopnje tokratne obsežne raziskave naj bi bile znane prihodnje leto, nato pa bo moralo potencialno zdravilo uspešno prestati še strogo ocenjevanje pristojnih regulacijskih organov.

Vsekakor pa je odkritje učinkovitega zdravila nujno, saj se delež starejših prebivalcev, predvsem v razvitem svetu, vztrajno povečuje, z njim pa narašča tudi tveganje za razvoj nevrodegenerativnih bolezni, kakršna je demenca. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2010 za Alzheimerjevo boleznijo trpelo od 21 do 35 milijonov Zemljanov. Če v prihodnjih letih ne bo odkrito učinkovito zdravilo zoper njo, utegne do leta 2030 prizadeti več kot 60 milijonov ljudi, do leta 2050 pa že skoraj dvakrat toliko.