Od otroštva vedo, da so rojene za znanost

Minuli četrtek je bila v prostorih ZRC SAZU v Ljubljani slovesna podelitev treh štipendij L'Oreal-Unesco programa Za ženske v znanosti, ki so namenjene obetavnim mladim raziskovalkam na začetku kariere. Štipendije, ki so omejene na naravoslovje in medicino, so pri nas podelili že dvanajsto leto zapored.

Med te znanstvene profile sodijo tudi tri mlade raziskovalke, ki so dobile po 5000 evrov štipendije. Nacionalni odbor, ki jih je izbral, je vodila prof. dr. Alenka Malej, morska biologinja.

Kemijska tehnologinja, 28-letna Gabrijela Horvat, mati enega otroka, je končala študij kemijske tehnologije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT) Univerze v Mariboru (UM). Za diplomo je leta 2013 prejela zlato dekanovo nagrado, njeno diplomsko delo pa je bilo nagrajeno tudi s Pomursko raziskovalno nagrado za najboljše diplomsko delo iz naravoslovja. Kot mlada raziskovalka in asistentka na FKKT je objavila znanstvene članke v revijah RSC Advances, Carbohydrate polymers in Microporous and Mesoporous Materials. V svoji doktorski nalogi (mentor je prof. dr. Željko Knez) se ukvarja s proučevanjem aerogelov, ki se že uporabljajo v industriji, v zadnjem času pa se njihova uporaba raziskuje tudi na področju farmacije, živilske industrije in medicine. Aerogel je namreč lahko pomožna snov za zdravila.

Pedologinja, 32-letna Erika Jež, mati dveh otrok, je leta 2011 diplomirala na Fakulteti za znanost o okolju Univerze v Novi Gorici (UNG). Kot mlada raziskovalka na Centru za pedologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti (BF) Univerze v Ljubljani (UL) je na tej fakulteti vpisala interdisciplinarni doktorski študij varstvo okolja. Ob doktorskem študiju na BF in Agronomski fakulteti UL je zmogla še delo asistentke na UNG in UL. V svoji doktorski nalogi (mentor je prof. dr. Domen Leštan z BF UL) se ukvarja z ovrednotenjem čiščenja onesnažene zemlje v Mežiški dolini s kelatnim liganidom in ocenami tveganja takšnega čiščenja za okolje. Objavila je znanstvene članke v revijah Geoderma, Journal of Hazardous Materials in Chemosphere.

Biokemičarka sedemindvajsetletna Tea Lenarčič, s katero ste se v naši prilogi že srečali zaradi njenega soavtorstva članka v prestižni reviji Science, je leta 2013 diplomirala iz študija biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo UL. Za diplomo je prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Nato je na medicinski fakulteti vpisala interdisciplinarni doktorski študij biomedicine. Njegov raziskovalni del je opravila na Kemijskem inštitutu (KI), kjer je mlada raziskovalka. V svojem doktoratu (mentor je prof. dr. Gregor Anderluh) proučuje molekularno evolucijo proteinske domene za vezavo na površino celic, s poudarkom na proučevanje proteinov NLP za racionalno načrtovanje fitofarmacevtskih sredstev.

Na podelitvi štipendij, kjer smo opravili tudi skupni pogovor z vsemi tremi štipendistkami, so te že na odru povedale marsikaj zanimivega o sebi in o svojem delu. Erika Jež je razkrila, da je za nekaj časa prekinila raziskovalno pot in se podala v podjetništvo, a je hitro ugotovila, da sodi v znanost. Gabrijela Horvat je povedala, da je njena strast tudi fotografija, svojim naslednicam pa je sporočila, da nikoli ne smejo odnehati, tudi če eksperiment več mesecev ne napreduje. Odlično športnico Teo Lenarčič pa, po njenih besedah, najbolj navdušuje akcija. Na vseh področjih.

Kdaj ste se zaljubile v znanost?

Jež: Za znanost me je navdušil že biološki raziskovalni tabor v osnovni šoli. Od takrat sem se redno udeleževala tekmovanj in taborov, ki jih organizira Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije. Nadaljevanje je bilo nekako samoumevno.

Horvat: Tudi pri meni se je to zgodilo že v osnovni šoli, predvsem me je pritegnila kemija. To se je nadaljevalo s tekmovanji, ki sem se jih udeleževala v osnovni šoli in tudi vso srednjo šolo.

Lenarčič: Z menoj je bilo zelo podobno. Le da je mene od nekdaj zanimala biokemija. Vse, kar je povezano s celico.

Kdo so bili ali so še vaši znanstveni vzorniki?

Jež: Vedno so me inspirirali ljudje, s katerimi sem delala in ki so me spodbujali. Torej moji učitelji in mentorji.

Horvat: Tudi moji vzorniki so bili učitelji v osnovni šoli, učiteljica kemije v srednji šoli in mentor na fakulteti.

Lenarčič: Zame je bilo pomembno predavanje o strukturi liposoma, ki ga je na naši fakulteti imel profesor Nenad Ban, profesor strukturne molekularne biologije z ETH (Švicarski zvezni tehnološki inštitut op. p.) Zürich. Ko sem ga poslušala in gledala lepe slike teh struktur, s katerimi je mogoče podrobno pojasniti neki mehanizem, sem vedela, da je to nekaj, s čimer bi se v prihodnosti tudi jaz želela ukvarjati.

Kako bi najkrajše označili znanost in njen odnos z drugimi področji, ki so vam pri srcu?

Jež: Znanost je zame vsakodnevni izziv, vedno nekaj novega. Vsak dan, ko dobim odgovor na nekaj, si postavim tri nova vprašanja. To se dogaja takrat, ko si vpet v znanstveno delo in tudi doma z otrokom.

Horvat: Zame je znanost nekaj, kar me osrečuje, zato zame tudi ni mejnika med delom in prostim časom.

Lenarčič: Znanost je neomejena, tako kot je neomejena tudi umetnost. To je tisto, kar nas žene naprej.

Kako ste vaše delo v znanosti združili z družino, če jo že imate, oziroma z načrti za družino? Znano je, da imajo nekatere znanstvenice s tem velike težave in da nekatere po doktoratu zato celo spremenijo delovno področje tako, da znanost zamenjajo s preprostejšim delom, postanejo uradnice in podobno.

Jež: Imam srečo, da imam podporo tako pri možu kot pri starših ter tašči in tastu. Moram priznati, da mi ni lahko. Če se primerjam z nekom, ki nima družine, vidim, da zanj ni problem oditi na znanstvene konference v tujini, na znanstvene izmenjave in podobno. Jaz pa imam družino in si to težje privoščim.

Horvat: Moram se strinjati s kolegico. Čeprav sem še zelo mlada mamica, ki se je komaj vrnila v službo, vidim, da je potrebno res veliko prilagajanja. Tudi meni zelo pomagajo moji in moževi starši. Toda res je, kot je rekla Erika, težko pustiti družino in oditi v tujino, čeprav le za kratek čas.

Lenarčič: Jaz še nimam otrok, imam pa zelo razumevajočega partnerja, s katerim bi nekoč rada imela družino. S tem imam tudi že nekaj izkušenj. Oba moja starša sta v znanosti in, kolikor vem, nista imela nobenih problemov pri usklajevanju obveznosti, ne v znanosti in ne doma. Torej se da.

Vse tri ste blizu doktorata. Kdaj vas čaka zagovor?

Jež: Zagovor bom imela maja letos.

Horvat: Moj zagovor bo prihodnji petek, 24. marca.

Lenarčič: Moj zagovor doktorata bo 27. marca, ravno na mamin rojstni dan.

Kot skorajšnje doktorice znanosti lahko neobremenjeno ocenite program mladih raziskovalcev, v katerega ste bile ali ste še vključene.

Jež: Ta program podpiram in o njem ne morem reči nič slabega. Daje nam dovolj denarja za normalno življenje, delo in tudi za kakšno potovanje.

Horvat: Tudi jaz imam s programom mladih raziskovalcev same pozitivne izkušnje. Rada bi poudarila, da mladim mamicam omogoča, da lahko za eno leto podaljšamo doktorski študij. Brez tega bi v tem času težko imela otroka.

Lenarčič: Mislim, da je ta program pozitiven korak naprej. Žal pa se po programu nenadoma znajdemo brez podpore. Od mladega raziskovalca na poti do seniorja raziskovalca ni nič. Pa bi se morali zavedati, da so prav ti raziskovalci najboljša delovna sila. Na tej vmesni stopnji so raziskovalci zelo vedoželjni in delovni.

Kakšni so vaši načrti po doktoratu? Vas že čaka delovno mesto?

Jež: Mene žal ne čaka. Upam pa, da mi bo tudi ta štipendija pomagala pri pridobivanju priložnosti in sredstev za nadaljnje delo.

Kje pa bi najraje delali?

Jež: Dogovarjamo se že, da bi šla v Italijo, kjer imajo zelo podobne raziskovalne programe, kot jih imamo tu.

Beg možganov ali samo izpopolnjevanje?

Jež: Izpopolnjevanje.

Horvat: Jaz za zdaj ostajam na fakulteti, kjer sem delala doktorat, vendar na drugem raziskovalnem področju, neposredno povezanim s farmacevtskim podjetjem. Upam, da bo še kakšna priložnost, da bom nadaljevala raziskave iz mojega doktorata.

Lenarčič: Tudi jaz bom še ostala v Sloveniji, vsaj do konca tega leta. Želim pa si, da bi šla na izpopolnjevanje v tujino.

Ne za stalno?

Lenarčič: Za zdaj še ne. A nikoli ne veš, kako se bo kaj odvijalo ...

Ne vem, ali spremljate tudi slovensko znanstveno politiko. Denimo razprave o raziskovalnem zakonu in pomanjkanju denarja. Kaj si kot mlade raziskovalke želite, da bi se spremenilo?

Jež: Pri svojem mentorju sem videla, da porabi zelo veliko časa za to, da pridobi sredstva za raziskave. Zdi se mi škoda tega časa. Morali bi poenostaviti te postopke, da bi lahko dobili sredstva in se več ukvarjali z raziskovanjem.

Horvat: Želim si predvsem stabilnejše financiranje. Tako univerz kot programov oziroma programskih skupin. Tako kot Erika menim, da potrebujemo prijaznejše prijavljanje programov in projektov. Prav tako si želim manjše razlike med univerzami, saj se zdaj zdi, da je ljubljanska univerza še vedno v boljšem položaju.

Lenarčič: Mislim, da se tudi naši politiki zavedajo, da vložek v znanost sovpada z gospodarsko rastjo. To se vidi v drugih državah, ki nas v podpori znanosti prehitevajo. Celo Češka. Morali bi se potruditi, da bi pomembnost znanosti dojela tudi široka javnost. Da bi vsakdo razumel, zakaj je treba več vlagati v znanost, da se s tem izboljšuje kakovost življenja, standard in tako naprej.

Za kaj boste porabili štipendije?

Jež: Predvsem za to vmesno obdobje, o katerem smo govorili. Pomagala mi bo, da bom preživela do naslednjega delovnega mesta.

Horvat: Verjetno bom nekaj porabila za potovanje z družino, da se jim s tem vsaj malo zahvalim za njihovo podporo. Nekaj pa seveda za kakšno konferenco in znanstveno literaturo.

Lenarčič: Nimam še načrtov. Vendar pa se ukvarjam s takšnimi športi, za katere oprema kar veliko stane, zato je jasno, kam bo šel ta denar.