Odstiranje skrivnosti s čudodelne rastline

Za lepotičenje jo je menda uporabljala že egipčanska kraljica Kleopatra. Govorice, da vladarici, ki je s svojim šarmom zapeljala kar dva velika rimljanska voditelja, pripravljajo kopeli iz osličjega mleka, ki naj bi še poudarilo njeno pregovorno lepoto, je najverjetneje sprožila sovražna rimljanska propaganda, njeno navdušenje nad pomlajevalnim gelom rastline Aloe vera pa naj bi bilo bolj zanesljivo. Če to drži, je bila Kleopatra med prvimi slavnimi častilci proizvoda, trgovanje s katerim dosega že okoli 13 milijard dolarjev na leto.

Toda danes čvrsti prozorni gel aloje uporabljajo že v neprimerno številnejše namene – kot rastlinsko blažilo najraznovrstnejših tegob, od kožnih bolezni in opeklin do prebavnih težav, pa tudi kot pomirjajoči balzam v kozmetiki, tako v losjonih za sončenje in deodorantih kot v proizvodnji detergentov in celo toaletnega papirja. Alojin gel v prahu čedalje pogosteje dodajajo tudi nekaterim živilom, denimo jogurtu, da bi imela še bolj blagodejen vpliv na zdravje. Skratka, gel aloe vere je eden najširše in najbolj množično uporabljanih naravnih proizvodov na zahodu.

Ker je torej zvezdniška aloja s svojimi velikimi mesnatimi in sočnimi listi tako zelo uveljavljena, bi človek pomislil, da je o njej znano že tako rekoč vse. A bi se zmotil. Navsezadnje nihče zagotovo ne ve niti tega, od kod natanko rastlina pravzaprav izvira. V malone vseh toplejših predelih sveta jo gojijo že tako dolgo, da se zdi, kot da od nekdaj uspeva prav tam. Toda v resnici zares divje, nekultivirane populacije aloe vere vse do danes še niso odkrili, zato se množijo domneve, da v svojem prvotnem okolju morda sploh ne raste več.

Še večja uganka je, zakaj ravno vrsta Aloe vera tako zelo prevladuje v svetovni trgovini, ko vendar obstaja več kot 500 vrst aloj z enako sočnimi listi, polnimi dragocenega gela. Kaj je tako posebnega prav na tej vrsti, da se je tako zelo uveljavila po vsem svetu? Odgovore na ti in še več drugih vprašanj je sklenila poiskati skupina uglednih botanikov.

Po davnih sledeh

Nekaj omemb o čudodelni aloji vsebujejo že starodavni dokumenti. Prvi zanesljiv zapis o aloe veri kot zdravilu sega v čas okoli leta 65 našega štetja, torej v stoletje po smrti lepe kraljice Kleopatre. Približno takrat je grški vojaški zdravnik Dioskorid objavil delo De Materia Medica, seznam več kot 650 rastlin, ki uspevajo v Sredozemlju in imajo takšne ali drugačne zdravilne lastnosti. V njem je aloe veri namenil dokaj natančen opis in ga celo opremil z risbo.

Dioskorid je potoval z vojsko cesarja Nerona in s svojim znanjem o zdravilnih rastlinah je lajšal najrazličnejše tegobe vojakov, od vnetega grla do turov, gnojnih genitalij in hemoroidov. V svojem delu je med drugim opisal postopek, kako je alojine liste strl v kašo, jo polagal na rane in tako ustavljal krvavitve.

V Dioskoridovem času je bila »prava« aloja, kar pravzaprav pomeni njen latinski pridevek vera, že dobro poznana tako v Sredozemlju kot v njegovi soseščini. Toda za razlago njene izjemne priljubljenosti se je treba ozreti še dlje v zgodovino. »Gel aloe vere so verjetno začeli uporabljati že stoletja, morda celo tisočletja pred Dioskoridom,« domneva dr. Olwen Grace iz znamenitega londonskega Kraljevega botaničnega vrta v Richmondu. Po njenih besedah je že zelo zgodaj najti navedbe o čudežni rastlini, a pri tem se je pač treba zanašati na starodavne pisave, okorno risbo na grobnici ali na seznam sestavin na receptu, napisanem na papirus.

Zato se je doktorica Grace sklenila problema lotiti drugače – s proučitvijo evolucijske zgodovine aloe vere in njenih številnih sorodnikov.

Za ta osupljivo obsežen projekt se je povezala z dansko strokovnjakinjo za evolucijo zdravilnih rastlin dr. Nino Rønsted iz prirodoslovnega muzeja v Københavnu in skupaj sta sestavili večjo skupino uglednih botanikov iz Evrope in Afrike. Za rekonstrukcijo alojinega življenjskega drevesa so zbrali DNK skoraj 200 vrst aloj, ki uspevajo na proučevanih geografskih območjih. S primerjavo ključnih sekvenc DNK so sestavili skoraj popolno sliko o tem, v kakšnem sorodstvu si je na stotine danes uspevajočih vrst aloj, kako so se razvijale ter od kod in od kdaj izvirajo.

Pradomovina aloj

Ugotovili so, da so prve aloje zrasle na jugu Afrike pred približno 19 milijoni let. Hkrati s prilagajanjem spreminjajočemu se subtropskemu podnebju so se začele med seboj čedalje bolj razlikovati, ob vse bolj vročih in sušnih poletjih na jugu črne celine pa se je začelo njihovo širjenje proti severovzhodu, vse do Somalskega polotoka. Pred približno petimi milijoni let so se od tam razširile na Arabski polotok, na zahod v osrednjo Afriko ter na vzhod na Madagaskar. Razmere v novih okoljih so sprožile nagel evolucijski razvoj številnih novih vrst aloj.

Med tistimi, ki so se razširile na Arabski polotok, je omenjena skupina botanikov odkrila sedem vrst, ki jih z aloe vero družijo številne skupne lastnosti. Primerjava njihove deoksiribonukleinske kisline je z veliko gotovostjo pokazala na njihovo tesno sorodstvo; izsledke te raziskave so objavili v reviji BMC Evolutionary Biology.

»Zdaj torej vemo, da aloe vera izvira z Arabskega polotoka,« je prepričana dr. Grace. »To spoznanje nam je omogočilo, da smo se lotili podrobnejšega proučevanja fenomena izjemne priljubljenosti te vrste aloje.«

S sodelavko Nino Rønsted sta namreč poleg prvotne domovine sklenili odkriti še razloge za tako silovit prodor priljubljene aloje. Navsezadnje ima približno četrtina vseh aloj takšno ali drugačno zdravilno lastnost, toda tovrstne podrobnosti pozna le lokalno prebivalstvo, poleg tega pa so prava malenkost v primerjavi s široko uporabnostjo »prave aloje«. Kaj je torej tako zelo posebnega v gelu aloe vere? Odgovor, ki sta ga našli prizadevni botaničarki, je presenetil obe.

Naključni heroj

Prva podrobna proučitev 30 vrst aloj, objavljena v reviji Phytochemistry, je pokazala, da se njihov gel razlikuje le po maločem. Razlog za to je razkrilo družinsko drevo. »Zgolj s kemijskimi lastnostmi ni mogoče pojasniti popularnosti aloe vere,« je prepričana dr. Rønsted.

Po natančnem pregledu družinskih dreves 120 vrst aloj, ki imajo takšne ali drugačne zdravilne lastnosti, so ugotovili, da izvirajo iz različnih vej družinskega drevesa. Gensko med seboj niso tesno povezane, kljub temu pa jih druži marsikatera skupna značilnost: vse imajo velike mesnate, sočne liste z gostim gelom ter kratko steblo, tako da je liste mogoče dovolj preprosto nabirati, pa tudi gojenje same rastline ni težavno. Ljudje so se torej za vrsto Aloe vera očitno odločili iz praktičnih razlogov, in ne zaradi njenih kemijskih lastnosti.

Še več drugih zbranih dokazov navaja k sklepu, da je tolikšen komercialni uspeh aloe vere posledica naključja v človeški zgodovini. V starodavnih časih je bil Arabski polotok eno najpomembnejših trgovskih središč. Med najbolj iskanim blagom so bila kadila in dišeča smola, ki so jo pridobivali iz tamkaj rastočih dreves. Do 4. stoletja pred našim štetjem je trgovina s kadili že cvetela in čez puščavo je proti severu vodila pot v Egipt in na obale Sredozemlja ter naprej proti Grčiji in Rimu. Trgovalo se je tudi z dišavami, dragim kamenjem in tekstilom, ki so ga v arabska pristanišča dovažale ladje iz Afrike, Indije in še bolj oddaljenih krajev. Grški geograf Strabon je v letih približno na začetku našega štetja zapisal, da je promet po tej »Dišavni cesti« še najbolj spominjal na vojaški pohod.

Doktorica Grace domneva, da so tedanji trgovci na svoja dolga in nevarna potovanja jemali tudi alojo. »Ljudje na tem območju so jo gojili in uporabljali že več generacij, zato so jo trgovci vzeli s seboj kot nekakšno živo prvo pomoč.« Sploh ker rastline ni težko tovoriti, odrezani listi dolgo ostanejo sveži in tudi mali potaknjenci lahko dolgo preživijo brez zemlje in vode. Celo na videz mrtve rastlinice v prsti pogosto oživijo in začno rasti. »Prav na ta način se je aloja najverjetneje razširila v Egipt, antično Grčijo in Rim, nato v Indijo in pozneje še v obe Ameriki,« domneva Graceova.

Zakaj so se tedanji ljudje izmed vseh vrst aloj odločili prav za aloe vero in ne za katero od njenih arabskih sorodnic, še naprej ostaja uganka. »Morda je imela aloe vera večje liste, morda je rasla bliže mesta, morda je na potovanjih dlje ostala sveža ali pa jo je bilo laže gojiti,« dodaja dr. Rønsted. »In ko so odkrili še njene številne zdravilne lastnosti, so se je pač trdno oprijeli.«

Z izjemnim navdušenjem za prav to vrsto aloje je mogoče pojasniti tudi njeno izumrtje na nekdanjih divjih rastiščih. Aloje najpogosteje rastejo v bližini naselij, zato se vsaka vrsta širi predvsem po bližnji okolici. »Če bi aloja rasla na enem samem območju in bi jo vsi nabirali, bi jo seveda hitro iztrebili,« pojasnjuje Rønstedova. Po ironičnem spletu naključij je tako prav aloe vera edina vrsta aloje, ki ji ne grozi izumrtje – in to prav zaradi množičnega gojenja priljubljene zdravilne rastline.

Ali je njen gel za lepotičenje uporabljala tudi egipčanska kraljica Kleopatra, njeni sodobniki niso zapisali, čeprav so to vrsto aloje izjemno cenili in ji rekli celo »rastlina nesmrtnosti«. Vsekakor obstaja velika verjetnost, da je njen čudodelni gel poznala tudi sijajna egipčanska vladarica, saj je sloves aloe vere še precej daljšega veka kakor sloves lepe Kleopatre.

Skrivnostna zdravilna moč

Najzgodnejša poročila o zdravilnih lastnostih aloe vere omenjajo njen grenak »rastlinski sok«, ki ga izločajo celice neposredno pod usnjato povrhnjico. »Grenka aloja« oziroma grenki rumenkasti sok, iz katerega pridobivajo alojino smolo, je poznana že tisočletja kot učinkovito odvajalo, iz tkiva v sredini alojinega lista, ki je v bistvu bogato skladišče vode, pa so dolgo pridobivali le sveži gel, torej tik preden so ga uporabili. Šele razvoj novega postopka stabilizacije pred nekaj desetletji je omogočil množično proizvodnjo gela in njegov izvoz na hladnejša območja sveta, kjer aloja ne uspeva.

»Med aktivnimi sestavinami alojine smole so po vsem sodeč spojine s fenolnim obročem, znane kot antrakinoni,« pojasnjuje dr. Rønsted. Prav antrakinoni imajo, podobno kot v rabarbari, močan odvajalni učinek.

Uporaba alojinega gostega gela pa je, kot rečeno, neprimerno bolj raznovrstna. Navdušenje zanj je začelo naraščati v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so ameriški zdravniki odkrili, da alojin gel občutno ublaži poškodbe kože po intenzivnem obsevanju z rentgenskimi žarki, nato pa je postajal vse bolj priljubljen tudi za lajšanje najrazličnejših težav – od ekcemov in rakavih sprememb do hitrejšega celjenja ranic po odstranjevanju dlak.

Še veliko prej so Kitajci gel »prave aloje« uporabljali za blaženje kožnih vnetij. V Indiji so ga polagali na pekoče oči in vnete sklepe. Na Javi so z njim mazali opekline, zmešanega z odišavljeno vodo pa pili za zdravljenje tuberkuloze in gonoreje. Malezijci in Mehičani so z njim blažili glavobole in zdravili tumorje. Kašljanje, prehlad, odrgnine, opekline, bronhitis, kožne gube in celo plešavost – skorajda je ni tegobe, pri kateri človeški rod še ni posegel po čudotvornem gelu.

Toda kljub čedalje bolj množični uporabi še niso opravili kliničnih preizkusov, ki bi znanstveno potrdili pregovorne zdravilne lastnosti alojinega gela, poudarja dr. Rønsted. Zato se namerava s sodelavci lotiti obsežne raziskave o blagodejnih učinkih polisaharidov v različnih vrstah aloje, ki naj bi krepili imunski sistem in pospeševali celjenje kožnih poškodb.

»Za zdaj še vse preslabo poznamo kemijske lastnosti teh kompleksnih sladkorjev,« poudarja. »Zelo težko jih je namreč analizirati, poleg tega pa geli različnih vrst aloj morda vsebujejo tudi različne vrste sladkorjev. Skratka, čaka nas še veliko dela.«

Dela, ki bo gotovo privedlo še do marsikaterega zanimivega odkritja. Morda celo takšnega, da na Zemlji uspevajo še bolj čudodelne rastline od trenutne superzvezdnice aloe vere.