Osrčje tehnologije

Po desetih letih so v soboto, 27. septembra, slovesno odprli prenovljeno poslopje kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu. Italijanski arhitekt Renzo Piano je zgradil lunarno pokrajino na Zemlji. Videoposnetek.

Objavljeno
03. oktober 2008 11.49
Smilja Štravs
Smilja Štravs
Renzo Piano potuje na Luno! Po desetih letih so v soboto, 27. septembra, slovesno odprli prenovljeno poslopje kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu. Italijanski arhitekt je zaslovel že s svojim prvim projektom; z britanskim kolegom Richardom Rogersom sta leta 1977 postavila center sodobnih umetnosti v Parizu - kultni Pompidoujev center ali zabavni urbani stroj, nekakšen znanstvenofantastični poskus iz knjige Julesa Verna. Danes, po tridesetih letih, se Piano vrača tja, kjer je doma - v osrčje tehnologije. Še več: z novim projektom kalifornijske akademije znanosti je zgradil lunarno pokrajino na Zemlji.

Gre za stavbo, ki se ponaša s 155-letno zgodovino in velja za najstarejšo znanstveno inštitucijo, zahodno od atlantske obale. Prenova je stala 500 milijonov dolarjev in predstavlja najsodobnejšo inštitucijo svoje vrste na svetu. Nova akademija je biser trajnostne arhitekture; takšne, ki ne sili več v nebo, temveč se neopazno razliva po pokrajini, kot bi bila njen del. Nekatere bo z zemljo in travo prekrita stavba, ki jo komaj še lahko tako imenujemo, morda spomnila na italijanske nekropole (mesta mrtvih), druge na tradicionalna skalna bivališča pod zemljo v Turčiji, otroci pa bodo v njej videli eno samo velikansko igrišče. Premik iz »nebes« pod zemljo kaže na nov razvojni trend v arhitekturi, ki se naslanja na nove ekološke smernice; kalifornijska akademija znanosti je dober eko model, če se opremo na misel, da je treba najprej pomesti pred lastnim pragom. To je najbolj zelen muzej na svetu, muzej za 21. stoletje, ki postavlja nove standarde v svoji kategoriji. Zelena streha deluje, kot bi vzeli košček parka in podenj postavili stavbo. »Poskusil sem ujeti čustveni naboj znanstvenega muzeja,« je dejal Renzo Piano.

 

Piano ima z »zemeljsko« arhitekturo že nekaj izkušenj; pred tremi leti so v švicarskem Bernu odprli njegov Center Paula Kleeja z valovito ozelenjeno streho, v katerem je osrednji muzej tega švicarskega slikarja, leta 2003 je v Rimu postavil novi rimski avditorij Parco della Musica - gre za tri koncertne dvorane, ki so videti kakor skupek gričev, na katerih je nastalo večno mesto Rim; še prej, leta 1997 pa je v Amsterdamu postavil »zeleno ladjo« oziroma Nemo - center znanosti oziroma hišo eksperimentov za otroke in mladino.

 

Kalifornijska akademija znanosti pod eno streho združuje celoten univerzum. Piano je s to stavbo poskušal opozoriti na medsebojno odvisnost zemlje, morja in vesolja - akademija namreč združuje akvarij, zvezdarno in prirodoslovni muzej na enem mestu, to je na dobrih 11.000 kvadratnih metrih. Muzej deluje na treh ravneh: predstavitev zbirk, izobraževanje javnosti in znanstveno raziskovanje. To je projekt, ki ponuja redko priložnost za premislek, kako danes sploh pristopiti k ustvarjanju enkratnega muzejskega doživetja. Namesto da bi zgolj »osvežili« dvanajst ločenih prostorov nekdanjega muzeja, so zbirke združili in povezali, jih fizično in tematsko prepletli, kot je to običajno v naravi. Posamezni biološki eksponati niso več zaprti vsak v svojo »kletko«, zdaj jih lahko najdemo na različnih mestih oziroma habitatih po vsej stavbi. Misija, ki so si jo zastavili njegovi sodelavci, se glasi: raziskovati, pojasnjevati in ščititi. Najbolj ponosni so na afriško dvorano, »močvirje«, deževni gozd v štirih nadstropjih, skelet T-rexa in belega kita. Imajo tudi kinodvorano, predavalnice, znanstvene laboratorije, knjižnico in znanstveni arhiv, ki ga tvori 20 milijonov primerkov posameznih bioloških vrst, botanični vrt na strehi in ptičnico.

 

Visokotehnološka stavba je zgrajena po najsodobnejših standardih, pri čemer velja opozoriti na nekaj zanimivosti: 90 odstotkov materiala, ki je ostal pri rušenju starih delov stavbe, so reciklirali, 32.000 ton peska, ki je nastal pri izkopavanju, so uporabili za obnovo sipin v San Franciscu, 95 odstotkov vsega jekla, ki so ga uporabili za gradnjo, so pridobili iz recikliranih virov, 50 odstotkov stavbnega lesa so dobili iz obnovljivih gozdnih nasadov, 68 odstotkov izolacijskih materialov pa so pridobili iz recikliranega džinsa. Devetdeset odstotkov pisarniških prostorov bo imelo naravno svetlobo in prezračevanje. Stavba bo energijsko varčna, opremljena za izkoriščanje solarne energije in bo porabila celo 30 odstotkov manj energije, kot določajo zakonsko postavljeni standardi. Stavba ustreza najvišjim zahtevam na področju energijske učinkovitosti in varovanja okolja ter se uvršča v kategorijo Leadership in Energy and Environmental Design (LEED). Temperatura lahko v 24 urah niha samo za eno stopinjo Celzija, relativna vlaga pa zraste ali pade za največ pet odstotkov.



Celoten članek preberite v Delovi prilogi Kult!


 

Virtualni vodič po prenovljeni akademiji znanosti v San Franciscu (posnetek je v angleščini):