Tiskane izdaje
Novoodkriti in oživljeni virus iz pradavnine so poimenovali Mollivirus sibericum, mehki sibirski virus. Vodji raziskave Jean-Michel Claverie in Chantal Abergel s francoske univerze Aix-Marseille o njegovem odkritju in oživitvi poročata v najnovejši številki ameriške znanstvene revije Proceedings of the National Academy of Sciences. Njun mehki sibirski virus je že četrti gigantski virus, ki ga je znanstvenikom uspelo izolirati in identificirati v 30 tisoč let starem vzorcu permafrosta iz Sibirije, in drugi, ki sta ga odkrila prav ta raziskovalca.
Prvega, ki sta ga poimenovala Pithovirus sibericum, sta odkrila pred letom in pol, dve leti za tem, ko sta prebrala vest o oživitvi rastlinice iz plodov s semeni, ki so bila tisočletja zamrznjena v sibirskem permafrostu. Tedaj ju je zamikalo raziskati, kaj vse se še skriva v odmrznjenem vzorcu, ki so ga ruski raziskovalci potegnili na plano leta 2000 na območju reke Kolima v razmerah, ki so preprečevale, da bi se pradavni vzorec permafrosta okužil z mlajšimi plastmi. Ruski raziskovalci so potem, ko so v vzorcu našli pradavne plodove z zametki semen, material odstopili francoskima kolegoma.
Njuna radovednost je bila kmalu poplačana: v permafrostu sta odkrila nenavaden virus in ga poimenovala Pithovirus sibericum, po grški besedi pithos, ki označuje velike vrče, v katerih so antični prebivalci shranjevali vodo in vino – pradavni virus je bil namreč največji do tedaj odkriti virus.
Pred tem so raziskovalci odkrili že dva druga gigantska virusa: najprej mimivirus – pri odkritju tega pred dvanajstimi leti sta prav tako sodelovala tudi omenjena francoska biologa – in nato skupino pandoravirusov, imenovano po Pandorini skrinjici, iz katere so, kot pripoveduje antični mit, prilezle na plano tudi zveri, ki si jih nismo želeli. Toda pitovirus je največji med njimi, med gigantske pa se uvršča tudi zdaj odkriti mehki sibirski virus, saj je večji od tisočinke milimetra. Meri kar 0,6 mikrona, drugače kot podolgovati pitovirus pa je skoraj okrogel.
Za zdaj unikatni megavirus
Od običajnih se ti pradavni virusi razlikujejo ne le po velikosti, ampak tudi po bolj zapleteni genski sestavi. Mollivirus sibericum ima tako več kot 500 genov, pandoravirus pa celo 2500. Za primerjavo: sodobni virus influence A ima samo osem genov. »Svet virusov je veliko bolj pester, kot smo si mislili,« poudarjata Claverie in Abergelova. Ne znata pa še pojasniti, kaj je v ozadju neobičajne zgradbe teh megavirusov.
»Tudi nazadnje odkriti pradavni virus, mehki sibirski virus, tako po obliki, načinu razmnoževanja kot po metabolizmu predstavlja nov tip virusa, ki ga pred njim še nismo imeli priložnost opazovati in se razlikuje od preostalih treh odkritih megavirusov,« raziskovalca poudarjata v sporočilu za javnost.
Oba virusa je raziskovalcem uspelo oživiti. V strogo nadzorovanih varnih laboratorijskih razmerah so ugotovili, da sta oživljena pradavna virusa tudi po 30-tisočletni zamrznitvi še vedno kužna. Na srečo pa lahko okužita le enocelične organizme.
Čeprav torej ljudem in živalim nista nevarna, pa spoznanje o njuni kužnosti celo po tolikih letih biologe vendarle vznemirja. Ne zato, ker bi se morda kasneje pokazalo, da gre vendarle za kak za človeka ali živali nevaren stvor, temveč ker se pojavlja bojazen, da se s taljenjem permafrosta zaradi segrevanja svetovnega ozračja zares odpira Pandorina skrinjica: iz močvirnega odmrznjenega permafrosta, v katerega se čedalje bolj grabežljivo zajedajo vrtalni stroji raznih podjetij, upajoč na nahajališča mineralov, se kaj lahko sprostijo virusi, na primer črnih koz, ki smo se jih nekoč že znebili, a so morili med našimi predniki in lahko znova morijo tudi zdaj.
Recept za katastrofo
»Taljenje permafrosta zaradi otoplitve svetovnega ozračja, kombinirano s čedalje bolj agresivnim raziskovanjem za izkoriščanje rud in drugih virov na območjih permafrosta, je recept za katastrofo,« svarita Claverie in Abergelova.
Kot pojasnjujeta, je ob dovzetnem gostitelju dovolj le nekaj delcev, pa lahko povzročijo povrnitev potencialno patogenih virusov na arktična območja, ki pa so vse pogosteje cilj pohlepa po izkoriščanju rud, zemeljskega plina in nafte. Zaradi učinka podnebnih sprememb so ti do nedavnega za gospodarske namene dokaj nedostopni kraji postali lažje dosegljivi. Arktična in subarktična območja se namreč segrevajo dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, kar pomeni, da permafrost ni več tako zelo trajen, permanenten, kot je bil še pred desetimi ali dvajsetimi leti in kot nakazuje njegovo poimenovanje.
Prav območja, kjer so odkrili zadnja dva pradavna megavirusa, so vse dostopnejša, obenem pa se odlikujejo s precejšnjimi zalogami rudnin in zlasti nafte. »Če ne bomo zelo previdni pri industrializaciji teh krajev in če ne bomo uvedli ustreznih varnostnih ukrepov, utegnemo tvegati obuditev virusov, za katere smo prepričani, da smo jih že iztrebili, na primer črnih koz,« opozarja Claverie. Prav virus črnih koz je v preteklosti iztrebljal prebivalstvo na tem območju, zato nikakor ni izključena možnost, da ne ždi kje globoko pod površino zamrznjenega, a zdaj tajajočega se permafrosta.
Najnovejšo najdbo, mehki sibirski virus, bodo zdaj v zaščitenih laboratorijskih razmerah izpostavili enocelični amebi, nato pa preverili, ali se je virus vcepil vanjo ali ne – ali je torej obnovil svojo aktivnost.
Ljudje niso tarča
A vendar, kaj pa, če tak virus pride na plano in se z ledenico iz tajajočega se ledu znajde v oceanu ... Na portalu The Daily Beast, kamor je prof. Jean-Michel Claverie poslal obsežno poročilo o odkritem pradavnem virusu, so o zgolj hipotetičnih možnostih okužbe povprašali profesorja virologije na univerzi v Lincolnu v Nebraski dr. Jamesa Van Ettna. Po njegovih besedah ni verjetno, da bi tak pripetljaj pomenil kakršnokoli nevarnost za ljudi. Zelo verjetno bi namreč virus, ki bi se znašel v oceanu, propadel zaradi fizikalnih in bioloških vplivov prej, preden bi naletel na gostitelja, to je žrtev, v katero bi se naselil. Verjetnost, da bi bil tak scenarij sploh možen, je torej izjemno majhna.
Poleg tega je pojasnil, da če virus izvira iz časov, preden se je na Zemlji pojavil človek, zelo verjetno ni specializiran tako, da bi nam lahko škodil. Večina virusov je namreč zelo prilagojenih, tako rekoč specializiranih za določene gostitelje, pravi Van Etten. Ljudje smo zato odporni proti veliki večini virusov v okolju, ne le zaradi naše imunosti, ampak preprosto zato, ker nimamo receptorjev zanje. In zelo malo verjetno je, da bi imeli receptor za virus, ki je obstajal davno prej, preden so se na Zemlji razvili ljudje.
Ni pa nemogoče, priznava Van Etten, da ne bi dobili kakšnega virusa, ki je včasih napadal ljudi in smo ga iztrebili, na plano pa bi na primer prišel iz mumije ali kakega zamrznjenega primerka. Eden glavnih razlogov proti uničenju zadnjih dveh laboratorijskih zalog virusov črnih koz, ki smo ga sicer iztrebili, je prav tveganje, da je morda kje kaka žrtev črnih koz ostala zamrznjena v kaki oddaljeni dolini in bi utegnila okužiti tiste, ki bi prišli z njo v stik. »Kolikor vem, pa se kaj takega še ni zgodilo,« zatrjuje Van Etten.
Tveganje zaradi
Leta 2004 so tako v pljučnem tkivu ženske, pokopane v permafrostu na Aljaski, ameriški raziskovalci odkrili in nato oživili virus španske gripe, ki je v epidemiji pred skoraj 100 leti v Evropi pobila več deset milijonov ljudi. V nasprotju z množico genov v pradavnih gigantskih virusih so v tem virusu odkrili le osem genov. Raziskavo so opravili v izredno zavarovanih razmerah v ameriškem centru za nadzor bolezni in preventivo, tako da ni bilo tveganja, da bi virus ušel kam na prosto.
