Po Nobelovi nagradi se mi življenje ni spremenilo

Podoben raziskovalni duh in radovednost, kot ga imajo otroci, žene tudi znanstvenike, da nenehno eksperimentirajo in iščejo rešitve, je bila ena od misli genetika in Nobelovega nagrajenca dr. Oliverja Smithiesa. V nedavnem nastopu na Institutu Jožef Stefan (IJS) je opisal, od kod prihajajo ideje.

Profesor dr. Oliver Smithies je prejel Nobelovo nagrado za dosežke v medicini leta 2007 skupaj z znanstvenima kolegoma dr. Mariom Capecchijem in dr. Martinom Evansom. Prejeli so jo za prelomna odkritja na področju zarodnih izvornih celic in rekombinacije DNK pri sesalcih. Devetinosemdesetletni dr. Smithies je v spremstvu soproge, prav tako znanstvenice dr. Nobuyo Maeda, s katero sta sodelovala pri raziskavah visokega krvnega tlaka, obiskal prejšnji teden Ljubljano na povabilo IJS.

Sodelovanje med univerzo v Severni Karolini in IJS poteka na področju transporta nanodelcev v telesu, kar se uporablja pri modeliranju proteinov oziroma proteinskih molekul različnih velikosti in pri ugotavljanju, kakšen vpliv imajo te pri bolezni ledvic.

Kot je povedal Nobelovec, je zaradi odličnega sodelovanja z dvema slovenskima znanstvenikoma, in sicer z mladim raziskovalcem dr. Tilnom Kokličem in vodjem laboratorija za eksperimentalno biofiziko na IJS prof. dr. Janezom Štrancarjem, želel spoznati Slovenijo in se prepričati, ali so tudi drugi slovenski raziskovalci tako polni pozitivne energije in znanja. Pogovori z raziskovalci inštituta so utrdili njegov vtis o velikem entuziazmu slovenskih znanstvenikov.

Dr. Oliver Smithies, ki se je srečal tudi s predsednikom države Borutom Pahorjem in ministrom za izobraževanje, znanost in šport Jernejem Pikalom, je zaslutil, da je njegov obisk v Sloveniji bolj pomemben, kot je pričakoval. Zakaj? Predvsem zato, da je lahko vplivnim ljudem v državi povedal, kako pomembno je imeti odlične raziskovalce in da morajo biti mladi in talentirani vpeti v svet, hkrati pa morajo imeti pogoje in priložnosti za raziskovalno delo tudi doma, kjer so njihove korenine.

Profesor kljub letom še vedno vsak dan dela v laboratoriju univerze Severna Karolina na Chapel Hillu. Odsoten je le tedaj, kadar potuje po svetu. Njegov najljubši povod za potovanja so srečanja z mladimi raziskovalci, na katere s svojo radoživo in slikovito pripovedjo prenaša ljubezen do znanosti in eksperimentiranja. »Najpomembneje je, da uživate v svojem delu«, je njegovo osrednje sporočilo. Večkrat ga je ponovil v nastopu pred polno veliko predavalnico IJS in vidno užival v pogledu na mlade obraze raziskovalcev.

Pripoved o tem, kaj spodbuja znanost in od kod ideje, je navezal na dogodke iz svojega življenja, od otroštva, prek osnovne šole in univerze pa do prve službe. Da bo postal znanstvenik je vedel pri sedmih letih, ko še ni poznal niti besede znanstvenik, le iz stripov je razbral, da je poklic izumitelja nekaj posebnega. Za Delo je opisal svoje raziskovalno delo, za katero je prejel Nobelovo nagrado.

Profesor dr. Smithies, kakšen vtis o slovenski znanosti ste dobili po srečanju z znanstveniki?

Ko sem opazoval mlada znanstvenika iz Slovenije, ki sta delala v mojem laboratoriju v Ameriki, sem pomislil: tile slovenski znanstveniki so polni energije in zelo so pametni. Odlično smo se razumeli in nazadnje smo skupaj celo napisali članek. Ko sem bil prejšnji teden v Italiji na nekem srečanju, sem pomislil, da bi bilo čudovito spoznati Slovenijo. Zaradi dveh mladih znanstvenikov, ki sta prišla k meni v laboratorij, polna entuziazma in interesa, sem zdaj tu. Pri vseh, ki sem jih spoznal na inštitutu, opažam velik entuziazem in živahen duh.

Zakaj je tako pomembno finančno podpirati znanost?

Odgovor na vprašanje lahko najdemo v zgodovini. Če pogledamo z denarnega vidika: ena najbolj uspešnih industrijskih panog v ZDA je letalska industrija, denimo podjetje Boeing. Med recesijo pred drugo svetovno vojno in po njej so porabili veliko denarja za raziskave, ki so vodile do tega, da so Američani začeli izdelovati najboljša letala. To pomeni, da se je vložen denar v raziskave Američanom povrnil večkratno z zaslužkom od prodaje letal. Nauk iz tega primera je: če ne boste imeli raziskav, za kar potrebujete denar, potem ne boste rasli. Trije odstotki BDP vlaganj v raziskave in razvoj je premalo, celo pet odstotkov ni dovolj.

V predavanju ste govorili tudi o eksperimentih, ki so spodleteli. Je znanstvenike strah neuspeha?

Nič ni narobe, če eksperiment ne uspe, pomembno je, da znanstvenik uživa v svojem delu. Ko sem začel z delom za Nobelovo nagrado – no, delal nisem za to, da bi jo dobil – sem se dolgočasil, ker nisem užival v delu, ki sem ga takrat opravljal. Razmišljal sem o tem, da bi moral začeti nekaj novega. Tudi če se dolgočasiš ni slabo, ker te to vodi v iskanje nečesa novega. Če delaš eksperiment, ki rešuje nek problem, se ti med delom utrne ideja za drugega, tako da eden vodi v drugega. Dvakrat sem se odločil, da ne bom več počel tistega, kar me ni preveč veselilo in sem zato izbral novo področje. Ko sem opustil delo z inzulinom, ki je bilo moja prva služba, sem začel delati na spremembi genov v krvi.

Ste spremljali, kaj se je dogajalo z vašim odkritjem potem, ko ste prejeli Nobelovo nagrado?

Od mojega dela in odkritja je preteklo že več kot 20 let, Nobelovo nagrado za to pa sem prejel pred sedmimi leti. Ko sem začel s tem delom, sem želel rešiti problem. Pokazalo se je, da je uporabljena metoda pretežka za ozdravitev katerekoli bolezni. Toda med samim raziskovalnim delom smo ugotovili, da se s to metodo lahko veliko naučimo o tem, kako izključiti gen. Če ponazorim s primerom: predstavljajte si, da ste nezemeljsko bitje iz vesolja in da ste pristali v notranjosti avtomobila, ki vozi ponoči sem in tja. Udarite po lučki, ki je na stropu avtomobila. Kaj se zgodi? Nič posebnega, samo ure ne vidite več. Spoznanje iz tega je, da lučka ni tako zelo pomembna. Toda če polomite volan, se zaletite in posledice so hujše. Ugotovite, da je volan bolj pomemben kot lučka. Veliko našega začetnega raziskovalnega dela o genih je potekalo po podobni metodi. Tega dela sam nisem izvajal, opravil ga je dr. Mario Capecchi, ki je dobil Nobelovo nagrado skupaj z mano in dr. Martinom Evansom. Capecchi se je ukvarjal s tako imenovanim knokautiranjem genov. To nam je dalo veliko informacij o tem, kaj delajo geni. Recimo tale gen vam omogoča zaznavanje vonja, nek drug pa barve … Mene je zanimalo, kako se razlikujejo geni pri različnih ljudeh, recimo med vami in gospo, ki sedi blizu vas. Obe imata oči, ušesa in nos, toda njena ušesa so večja od vaših in njen nos je večji od vašega, ona je malce debelušna, vi pa niste ... Skratka, zanimale so me vse običajne razlike med ljudmi, razlike v kvantiteti in ne v kvaliteti. Ugotoviti sem želel, kaj se izboljša in kaj poslabša, torej kakšni so učinki, če spremeniš gen. Opisane raziskave sem delal zato, da bi razumel, zakaj ima neka oseba visok krvni tlak, druga pa ne. Zdaj takšnih raziskav ne izvajam več, podoben način dela nadaljuje kolega v mojem laboratoriju.

Ste se dogovarjali o raziskavah z dr. Martinom Evansom in dr. Mariom Capecchijem ali ste delali vsak zase?

No, to je zanimivo. Začelo se je tako, da sem objavil rezultate prvega eksperimentiranja z geni leta 1985. Rezultati tedaj še niso pomagali pri zdravljenju bolezni. Potem pa sem slišal za znanstvenika Martina Evansa, ki je raziskoval zarodne celice in navezal stik z njim. Povedal sem mu, da bi rad začel eksperimentirati na zarodnih celicah. Mario Capecchi je prav tako neodvisno od mojega dela sam raziskoval gene. Sva se sicer poznala in vedela, da delava enak projekt, toda nisva tekmovala. Martina Evansa sva z Mariom Capecchijem obiskala vsak zase v roku dveh tednov, ne da bi vedela za obisk drug drugega.

Kakšno naključje!

Niti ne, oba sva namreč delala podobno. Potem pa sva zopet vsak zase nadaljevala z delom. Tako rekoč istočasno toda vsak zase sva objavila rezultate v razmiku treh tednov. Mislim, da je bilo to leta 1987 ali 1988. Sam nisem nikoli objavil ničesar skupnega z Martinom Evansom, Mario Capecchi pa je. Z obema sem prijatelj, lani so mi celo podelili častni naziv na univerzi v Cardiffu, kjer dela Evans.

Kaj vam pomeni Nobelova nagrada?

Najboljši del Nobelove nagrade je priložnost, da se veliko pogovarjam s študenti, v čemer najbolj uživam. Moje življenje se po prejemu nagrade ni veliko spremenilo, še vedno hodim redno v laboratorij. No, zdaj nimam več tako velikega kot včasih, denarja za raziskave ne dobim nič lažje kot prej, morda celo težje. Ljudje me včasih vprašajo, kaj je treba narediti, da dobiš Nobelovo nagrado. Odgovarjam takole: ne prizadevajte si je dobiti, ker se to ne bo izšlo. Pomembno je predvsem, da uživate v svojem delu.

V čem je skrivnost vaše lucidnosti in energije za delo glede na to, da niste več mladi?

Pomembni sta dve zadevi, prva je zdravje in druga dober spanec. Na srečo sem zdrav in trudim se, da ne bi preveč jedel. Najvažnejše zame pa je, da dobro spim. Spanje je zelo pomembno za zdravje duha. Znanstveniki, ki preučujejo spanje, ugotavljajo, da ponoči naši možgani gledajo, kaj se je dogajalo podnevi in posamezne dogodke delijo v majhne, različne oddelke z vsebinami, kaj smo videli, slišali ali počeli. Nočno razvrščanje dnevnih vsebin je zelo pomembno. Če ne spite dobro, potem se tudi ne počutite dobro in nimate energije.

Znani ste tudi po tem, da kljub barvni slepoti pilotirate. Ni bila to ovira za pridobitev pilotske licence?

Tudi sam sem bil dolgo prepričan, da ne moreš pilotirati, če si barvno slep. Potem pa sem ugotovil, da se lahko kljub vsemu naučiš pilotiranja, toda v omejenem obsegu, namreč da ponoči ne smeš leteti. Tako imam dovoljenje za letenje samo podnevi. Ja, in še vedno letim, toda zdaj samo z jadralnim letalom.

Tako kot pilotiranju se še niste odrekli delu v laboratoriju. S kakšnimi raziskavami se ukvarjate?

Osredotočam se na raziskave nanodelcev, majhnih delcev atomov. Skušam razumeti, kako potujejo v različne dele telesa in jih nadzirati, zato da jih ohranjam v obtoku dlje časa. Poskušam, da pri potovanju skozi telo prenesejo zdravilo na določeno mesto. Ne vem, če mi bo uspelo rešiti nalogo, ampak kljub temu je raziskava zanimiva in še vedno uživam v tem. To je del radovednosti znanstvenika, da ostane radoveden kot majhen otrok.