Podjetništvo in znanost sta si (lahko) blizu

Okrog 60 spoznavnih sestankov med raziskovalci in različnimi podjetji v samo nekaj urah – to se je zgodilo nedavno na Brdu pri Kranju v okviru 7. mednarodne konference o prenosu tehnologij, združene z dnevom inovativnosti, ki sta jo organizirala Center za prenos tehnologij in inovacij Instituta Jožef Stefan (IJS) in Gospodarska zbornica Slovenije. Omenjeni center upravičeno velja za slovenskega paradnega konja na tem področju, največjo vlogo pri tem pa ima dr. Špela Stres.

Kdaj ste začeli razmišljati, da bi se ukvarjali s prenosom tehnologij?

V evropskem laboratoriju za fiziko osnovnih delcev CERN sem prišla v stik s pisarno za prenos tehnologij in takrat sem se prvič vprašala, zakaj lahko ta tam tako uspešno deluje, v Sloveniji pa ne – vsaj v tistem času je bilo tako. Nato sem si to vprašanje zastavljala še štiri leta, kolikor sem delala v gospodarstvu.

Je bilo to tudi razlog, da ste iz podjetja odšli na IJS?

Da, dejansko sem od nekdaj čutila potrebo, da bi delala nekaj, kar bo ljudem koristilo. Ko se mi je torej ponudila priložnost, da se zaposlim na IJS, sem tja odšla tudi z upanjem, da bom na področju prenosa tehnologij lahko pomagala pri razvoju nečesa podobnega, kot sem videla v Cernu.

Kako ste dosegli ta cilj?

Sprva sem se na IJS ukvarjala z drugimi nalogami, povezanimi s popularizacijo znanosti. Leta 2009, tri leta po mojem prihodu, smo na inštitutu ustanovili podenoto za prenos tehnologij, od leta 2011 pa na mojo pobudo in z veliko podporo prof. dr. Jadrana Lenarčiča, direktorja IJS, tam deluje naš center, ki je ločen od vseh drugih enot in je tudi finančno samostojen.

Kaj pravzaprav pomeni ta finančna samostojnost? Verjetno predvsem to, da si morate sami zagotavljati financiranje? Je to težko?

Na IJS je že leta 1996 nastala prva pisarna za prenos tehnologij v Sloveniji. Po anglosaškem modelu je njeno delo v celoti financiral inštitut. Toda kmalu se je izkazalo, da tak model pri nas ne motivira dovolj ne raziskovalcev ne gospodarstva. Takšna pisarna mora biti, če hoče biti učinkovit most med raziskovalno in gospodarsko sfero, hkrati blizu raziskovalcem, vendar mora razumeti tudi bremena gospodarstva – torej biti finančno samostojna. Sama iskreno verjamem, da je naš koncept pravilen, priznam pa, da je včasih zelo težko. Zdaj nas je v centru zaposlenih 13 in na podlagi razpisa gospodarskega ministrstva imamo zagotovljen dohodek za 2,5 osebe, vse ostalo pa moramo priskrbeti sami. Upam, da bo državna pomoč zagotovljena še naprej vsaj za kritje prvotne presoje patentnih prijav, ker to omogoča, da opravimo izbor in v patentiranje vključimo samo primerne prijave, hkrati pa – kar je še veliko bolj pomembno – novo intelektualno lastnino tudi tržimo.

V Sloveniji že vrsto let poslušamo opozorila, da ne premoremo pravih rizičnih skladov. Kako ta problem rešujejo vaši podjetniki?

Deloma si pomagamo s tovrstnimi evropskimi podporami, namenjenimi razvoju malih in srednjih inovativnih podjetij. Kljub temu pa tako v EU kot pri nas ostaja odprto vprašanje financiranja zaključne razvojne faze (proof of concept – preverjanje razvojnega koncepta z izdelavo prototipa ali česa podobnega) oziroma trženja novih tehnologij in izdelkov. Evropa zdaj razmišlja, da bi združili »proof of concept« in tržne raziskave in s tem zmanjšali finančno tveganje in tako omogočili, da bi lažje nastala podjetja z realnimi možnostmi za uspešno delovanje. Upam, da bomo, ko bo čas za to, že danes izredno konstruktivno sodelovanje z iniciativo Start up Slovenia in Slovenskim podjetniškim skladom nadaljevali tudi na tem področju.

V vašem centru ste pri odpravljanju čezmernega tveganja očitno zelo uspešni, saj ste na vseh področjih presegli napovedane cilje. Ste te zavestno postavili malo nižje ali pa ste tudi sebe presenetili?

Verjemite mi, da smo si postavili realne cilje, in sicer takšne, kot jih je narekoval trenutek njihovega nastanka. Se je pa izkazalo, da je naš center, ko je dosegel in presegel kritično maso – to je v našem primeru in tudi v povprečju v EU osem ljudi – začel delovati bolje od pričakovanj in napovedi. Krivulja naše uspešnosti še vedno narašča ...

Torej ste zdaj tako po številu kot po sestavi idealen tim?

Drži. Po strukturi sledimo smernicam evropske komisije in izkušnjam uspešnih tujih pisarn za prenos tehnologij. Sama sem te izkušnje dobro spoznala v zadnjih letih, ko sem bila podpredsednica vseevropskega združenja profesionalno zaposlenih na tem področju (Association of Science and Technology Professionals, ASTP-PROTON) s sedežem na Nizozemskem. Hkrati sem še vedno članica upravnega odbora CERN Technology Transfer Network. Na oba položaja me je pravzaprav pripeljala mednarodna konferenca za prenos tehnologij, letos je potekala že sedma, na kateri sem drugim udeležencem dokazovala, da imamo tudi v Sloveniji že nekaj izkušenj in dosežkov s tega področja. Tuji kolegi so me nato predlagali na to funkcijo, kjer sem pridobila zelo veliko znanja in navezala številne koristne stike.

IJS sodi v krog najboljših evropskih raziskovalnih inštitutov. Ali se tudi vaš center primerjalno uvršča tako visoko?

IJS se tako po številu objav kot po številu visokocitiranih objav v svetu uvršča zelo visoko. Na področju prenosa tehnologij smo glede na število raziskovalcev s številom novoustanovljenih odcepljenih podjetij vsekakor nad evropskim povprečjem. Po številu podeljenih patentov s popolnim preizkusom smo po nekaterih podatkih približno pri devetdesetih odstotkih evropskega povprečja, po številu licenc pa, žal, šele pri tridesetih odstotkih povprečja, torej tu zelo zaostajamo. Vendar veliko manj od tovrstnega skupnega slovenskega zaostanka, ki je tako velik, da ga raje sploh ne izdam ...

Kaj dejansko pomeni nadpovprečni rezultat pri ustanavljanju odcepljenih podjetij? Je namreč v nasprotju s trditvami, da je pri nas v znanstveni sferi še preveč zakonskih in drugih ovir za nastanek teh podjetij ...

Sama se s tem ne strinjam. Vsaj na IJS imamo od leta 2010 pravilnik, ki omogoča in tudi spodbuja ustanavljanje odcepljenih podjetij. Pri tem je najbolj pomembna transparentnost: da je vnaprej znano, kdo in pod kakšnimi pogoji podjetje lahko ustanovi, kako bo podjetje sodelovalo z inštitutom, ter da so po vnaprej določenih pravilih razdeljene pravice do morebitnega dobička.

Ali bi imel IJS še večji interes za spodbujanje odcepljenih podjetij, če bi lahko bil njihov solastnik, česar mu sedanja zakonodaja ne omogoča, tako kot tega, seveda, ne omogoča tudi drugim javnim zavodom?

Mnenja o tem so različna. Mnogi menijo, da bi zakon moral omogočiti takšno solastništvo. Sama pa, nasprotno, menim, da bi to trenutno v Sloveniji povzročilo kopico težav. Država Slovenija ne zna dobro upravljati niti velikih podjetij v svoji lasti, kaj šele da bi računali na uspešno soupravljanje pri takšnih majčkenih odcepljenih podjetjih. Čeprav razumem, da z lastništvom pride pravica do vpogleda v poslovanje in s tem boljši nadzor ter vpliv na delo podjetja, pa le s težavo vidim možnosti, da bi bili danes javni raziskovalni zavodi resnično strokovni lastniki teh majhnih in hitro rastočih podjetij. Če bo novi raziskovalni zakon to kljub temu predvidel, bo treba razmisliti, kako doseči, da bo to podjetjem v korist. Na primer, da bodo o usodi odcepljenih podjetij v upravnem odboru odločali ljudje, ki se na to spoznajo ... Ne vidim tudi pravega smisla v zahtevi, da naj se ves ustvarjeni dobiček iz odcepljenih podjetij takoj – po zakonu – vrača v matične raziskovalne organizacije. Kaj pa razvoj podjetja?

Kateri so po vaših izkušnjah tisti raziskovalci, ki se najlažje odločajo za odhod z inštituta v lastno podjetje?

Raziskovalno skupino, iz katere se razvije odcepljeno podjetje, pogosto sestavljajo en starejši, izkušen raziskovalec, eden ima srednje dolg raziskovalni staž, dva ali trije pa so mlajši. Starejša dva se verjetno ne bosta preselila v podjetje. To bodo naredili mlajši raziskovalci, medtem ko se starejši raje odločajo, da ostanejo zaposleni na inštitutu, v odcepljenem podjetju pa imajo svoj kapitalski vložek. Dejstvo je, da je načeloma kontraproduktivno imeti zaposlene, ki sedijo na dveh tako različnih stolih. Toda tudi v tujini je veliko znanstvenikov, ki jih podjetništvo mika, vendar ne dovolj, da bi žrtvovali varnost zaposlitve na inštitutu ali univerzi. Morda bi bila rešitev v tem, da bi raziskovalcem zaposlitev mirovala za določen čas, v tem obdobju pa bi se lahko popolnoma posvetili podjetju. Minister se lahko vrne na univerzo, podjetnik pa ne?

Vas kdaj zamika, da bi se tudi sami še preizkusili v podjetništvu?

Včasih me. Toda nato se spomnim, kako težko je in je bilo že našemu centru in še prej podenoti zagotoviti finančno preživetje. Bilo je precej podobno podjetniškemu startu. Tako da bom še zelo razmislila, ali bi se kar takoj znova podala v to. Poleg tega je na področju prenosa tehnologij v Sloveniji še kar nekaj dela, kar imamo, pa še ni stabilno.