Tiskane izdaje
Ta skorajšnji dogodek, ki bo, če bo imelo vabilo večji odziv, brez primere v zgodovini znanstvenoraziskovalne sfere te in tudi prejšnje države, si vsekakor zasluži temeljitejšo analizo. Naš prispevek k temu so zbrani odgovori vidnih predstavnikov slovenske znanosti, ki smo jih vprašali, kaj menijo o Shodu za znanost.
Pogoji za razvoj
Direktor Kemijskega inštituta prof. dr. Gregor Anderluh meni, da je Shod za znanost odziv na dolgotrajne slabe razmere, v katerih delujejo.
»Težke razmere so posledica vztrajanja pri 'kriznem' proračunu za znanost, ki se je od leta 2009 zmanjšal za več kot 25 odstotkov. Najbolj je bilo prizadeto financiranje raziskovalnih projektov, ki so vitalen del vsakega raziskovalnega sistema. Omogočajo prodor novih idej in vključevanje v svetovne znanstvene trende in njihovo soustvarjanje. Podobno drastični so bili rezi za nakup opreme in za usposabljanje mladih doktorskih študentov, kjer je na voljo kar 40 odstotkov manj mest, in, paradoksalno, v najbolj uspešnih institucijah še manj! Tako tudi najbolj nadarjenim študentom in mladim doktorjem znanosti ne zagotovimo možnosti, da bi razvili svoje talente, in jih s tem zavračamo kot zelo pomemben nacionalni vir.
Predsednik evropskega raziskovalnega sveta ERC prof. Jean-Pierre Bourguignon je junija lani, ob počastitvi 70. obletnice Kemijskega inštituta, poudaril, da se je treba zavedati, da so evropska sredstva lahko samo dodatek, za temeljne raziskave mora vsaka država poskrbeti sama. To nam v Sloveniji ne uspeva in to je tudi glavna zahteva Shoda za znanost. Na Kemijskem inštitutu se že dlje časa trudimo opozarjati na nevzdržne razmere in na daljnosežne posledice neustrezne raziskovalne politike. Financiranje znanosti se mora občutno povečati zato, da bomo ustvarili ustrezne razmere za razvoj uspešne družbe.«
Na SAZU pričakujejo pospešek pri prenovi zakonodaje
Po mnenju predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akad. prof. dr. Tadeja Bajda se od akademije »ne pričakuje neposredno pojavljanje na javnih shodih«, saj je naloga evropskih nacionalnih akademij svetovanje politiki, utemeljeno na znanstvenem premisleku.
»Pri evropski komisiji za takšno svetovanje uporabljajo kratico SAM (angl. scientific advice mechanism). SAZU je pred nekaj časa uspešno svetovala pri pripravi dokumenta o pametni specializaciji in sedaj pri ustanavljanju nacionalne komisije za integriteto v znanosti. Naš nasvet je vključen v izhodišča za novo raziskovalno in visokošolsko zakonodajo. Poleg tega smo svetovali prek zaključkov posvetov, ki so potekali na akademiji, na primer o mladih raziskovalcih, problemih visokega šolstva in evalvaciji raziskovalnih rezultatov. Zaključke posvetov smo posredovali predsedniku vlade, ministrom, medijem, zbrani pa so na naši spletni strani.«
SAZU je ta teden organizacijskemu odboru shoda poslala izjavo v podporo avtonomiji in stabilnemu financiranju raziskovalne dejavnosti. V njej so med drugim izrazili svoje pričakovanje, da bo shod pospešil delo pri pripravi raziskovalne in visokošolske zakonodaje, ki bo »primerno uredila pereča aktualna vprašanja ter omogočala in spodbujala stabilnost in kontinuiteto raziskovalne dejavnosti«.
Za protestni shod
Direktor Inštituta Jožef Stefan prof. dr. Jadran Lenarčič ugotavlja, da se tako v Sloveniji kot v tujini že dlje časa sliši negodovanje med znanstveniki, predvsem tistimi, ki delujejo na javnih ustanovah.
»Kritike so uperjene pretežno v vse večji vpliv kapitala na znanstvenoraziskovalno delo, v večjo birokratizacijo in zmanjšano avtonomijo ter še zlasti v krčenje javnih sredstev za znanstveno raziskovanje, ki se je vtihotapilo v letih gospodarske krize. Pred nedavnim sem bil povabljen na okroglo mizo, ki sta jo v Bruslju organizirala predsednika nemških inštitutov Maxa Plancka in francoskih inštitutov CNRS. Na okrogli mizi, ki je bila zaprtega značaja, smo razpravljali o zaostajanju evropskega raziskovalnega prostora za načrti lizbonske strategije. Razlogi, da se to dogaja, so prav tisti, zaradi katerih se znanstveniki te dni odločajo za shode po vsem svetu. Izjava je objavljena na spletni strani IJS. Po naključju sem se nekaj dni kasneje udeležil vrha združenja evropskih raziskovalno-razvojnih organizacij EARTO, kjer smo prišli do enakih ugotovitev.«
Direktor IJS opozarja, da Slovenija sodi med evropske države, kjer so bili rezi v znanost najhujši. »Po sprejetju raziskovalno-inovacijske strategije (RISS) leta 2011, usmerjene v rast in prepotrebne strukturne spremembe, se je trend razvoja inovacijskega sistema usmeril v prav nasprotno smer od začrtane, v posmeh vsem, ki delujejo na področju raziskav in inovacij, ter predvsem v škodo prihodnjih generacij.«
Hiranje znanosti najbolj prizadene mlade raziskovalce
Za mnenje o shodu smo vprašali tudi Urško Slapšak, predsednico upravnega odbora Mlade akademije, ki združuje študente doktorskega študija in raziskovalce na začetku kariere. Ta nam je poslala mnenje, ki ga je upravni odbor sprejel prav na pobudo našega vprašanja.
Pri Mladi akademiji solidarnostno podpirajo svetovni Pohod za znanost, s katerim »bodo znanstveniki po svetu opozorili na vitalen pomen znanosti za družbo«. Opozarjajo, da so v primerjavi z nekaterimi drugimi poklici znanstveniki v zahtevnejšem položaju, ko morajo širši javnosti pojasniti pomembnost svojega delovanja, kajti rezultati se v večini primerov pokažejo šele čez leta ali celo desetletja, zato je nemogoče z gotovostjo predvideti, kolikšen vpliv bodo imele posamezne raziskave na naše življenje.
Mlada akademija »z zaskrbljenostjo spremlja aktualno zmanjševanje javnih sredstev za znanost ter posege v znanstveno avtonomijo po svetu« in opozarja, da se »nikogar v raziskovalnem sektorju to počasno hiranje ni bolj dotaknilo kot mladih«. Kot poudarjajo, je namreč po doktoratu večina znanstvenikov za pet do deset let prepuščena projektnemu delu na delovnih mestih za določen čas, kjer so odvisni od razpisov, na katerih je dovolj sredstev le za 10 do 15 odstotkov prijaviteljev.
Vendar jih, piše v mnenju, veseli, da »znanost v Sloveniji na srečo ni tako močno ogrožena kot ponekod v tujini, čeprav jo je hudo prizadelo zmanjšanje raziskovalnih sredstev med letoma 2011 in 2015, eno največjih v javnem sektorju v tem obdobju«. Ugotavljajo, da v zadnjih letih raziskovalna sredstva počasi naraščajo, toda »še vedno smo komaj na ravni iz leta 2007«.
Z vrnitvijo financiranja vsaj na leto 2010, kar bi pomenilo dvig za 15 odstotkov glede na trenutno stanje, bi lahko »veliko bolje izkoristili intelektualni potencial tistih, ki smo jih izobrazili do doktorata«. Slovenski Shod za znanost pri Mladi akademiji razumejo predvsem kot »signal znanstvenikov vladi, da je nujno pogledati več kot en mandat v prihodnost in razumeti, da je financiranje znanosti investicija v našo skupno boljšo prihodnost«.
Slovenija ostaja
Prof. dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja sodeluje v pripravah na Shod za znanost, a je precej skeptičen glede doseganja namena shoda: »Upam, da nam bo uspelo kaj premakniti, čeprav se v Sloveniji zdi, da sta raziskovanje in znanost najmanj pomembni stvari na svetu. Če v Nemčiji in še kakšni razvojno uspešni državi v času krize sredstva za znanost povečajo, v Nemčiji v posameznih sklopih celo za več kot 20 odstotkov (vključno z družboslovjem in humanistiko, kjer je bilo povečanje celo večje kot na nekaterih drugih področjih, ki so lahko uspešna na trgu), jih pri nas v času krize zmanjšamo, ko se kriza počasi končuje, pa jih niti ne obnovimo na prejšnji ravni, ampak ostane financiranje še vedno bistveno manjše. Skratka: Slovenija ostaja nerazvita periferija brez prave razvojne strategije, za katero bi znanost, nova znanja in širše razmisleke nujno potrebovala.«
Danes napad na CEU
Čeprav svetovni protest za večjo avtonomijo znanosti ne opozarja posebej na nobeno institucijo, ni dvoma, da je trenutno največkrat omenjen primer neposrednega državnega napada na kritično akademsko misel oziroma na visokošolsko in znanstveno avtonomijo Srednjeevropska univerza (CEU) v Budimpešti, ki jo madžarska vladajoča politika skuša uničiti z že sprejeto novelo visokošolske zakonodaje. Slovenski študenti in diplomanti te univerze so se odločili za skupno protestno izjavo, ki jo bodo podpisali skupaj s sodelavci in prijatelji CEU ter poslali najvišjim predstavnikom naše države.
Prof. dr. Stane Pejovnik, nekdanji rektor ljubljanske univerze, meni, da je to, kar se dogaja s CEU, tipičen primer, kako avtoritarna oblast razmišlja o univerzah. »Dokler jih nadzoruje s financiranjem, jih ima pod nadzorom, čeprav vedno trdi, da so avtonomne. Dejansko pa je avtonomija univerze povezana z načinom financiranja. Če o financiranju v celoti odloča država, torej vlada in pristojno ministrstvo, je govoriti o avtonomiji nesmiselno. To še posebej velja za avtoritarne sisteme. Ti si hočejo podrediti vsa intelektualna središča, kjer se razvija ali bi se lahko razvijalo neodvisno strokovno mišljenje. Viktor Orban je z lahkoto ukrotil državno financirane univerze. Edina, ki ji ni mogel do živega, je CEU, ki se pretežno financira drugače, ne iz državnega proračuna. Ker je dejansko diktator, se je odločil, da tako ne gre, v domači javnosti poskuša očrniti univerzo in edini ukrep, ki mu je ostal, je ukinitev. Kdor tega ne razume, bo še naprej poskušal z njim sodelovati, in če bo to počel dovolj dolgo, bo na koncu pristal pri Orbanovih stališčih. To pa je razlog, da moramo enotno nastopiti proti takšnim poskusom in uporabiti vsa demokratična sredstva, da javnosti vsaj prikažemo dejansko stanje, ki ga, žal, verjetno ne moremo spremeniti.«
