Pri plagiatih ni vse črno-belo, veliko je sivih odtenkov

Prof. dr. Peter A. Lieberzeit in Roswitha Esberger se na Univerzi na Dunaju bojujeta proti plagiatom. Do zdaj so imeli le nekaj primerov, pri katerih ni bilo nikakršnega dvoma, da gre za plagiat. Vse drugo je bilo na tako imenovanem sivem področju, pravita.

Prof. dr. Peter A. Lieberzeit (rojen je bil leta 1973 v nemškem Bremnu, odraščal pa je v avstrijski pokrajini Vorarlberg) od jeseni 2014 le še delno deluje na Inštitutu za fizikalno kemijo Fakultete za kemijo Univerze na Dunaju. Od oktobra 2014 na svoji univerzi opravlja tudi dolžnost Studienpräses.

Velike univerze, kot je dunajska, morajo imeti lastno, v tem primeru monokratsko instanco, imenovano Studienpräses, ki zagotavlja pravno varnost na predavanjih in izpitih, transparentno proceduro v spornih situacijah, pojasnjevanje vprašanj, ki zadevajo zakon o univerzi, in nadzorno funkcijo pri zagotavljanju kakovosti zaključnih del. Prav to zadnje, pri čemer gre za boj proti plagiatom, je bila tema pogovora s prof. dr. Petrom A. Lieberzeitom. Pri tem je bila naša sogovornica tudi Roswitha Esberger, vodja urada Studienpräses, v katerem je s polnim delovnim časom zaposlenih več pravnikov.

Prof. Lieberzeit, »bahanje s tujim perjem« je v univerzitetni praksi pojav, ki ni od včeraj, zdi pa se mi, da je zaradi razvoja digitalnega komuniciranja še več lažnega avtorstva in tako imenovanega »ghost writinga« (ko kdo določeno delo napiše za nekoga drugega). Kako se proti temu bojuje univerza?

Lieberzeit: Delujemo tako, da upoštevamo dve vrsti del: eno so dela, ki jih študenti prijavljajo pri nas na univerzi, drugo pa dela, ki so bila že narejena in odobrena, dela, ki jih hranimo v Knjižnici dunajske univerze. Ko gre za dela v nastajanju, je od leta 2008 strogo določeno, da je treba vsa znanstvena dela – torej vse diplomske, masterske in magisterske naloge ter vse doktorske disertacije – shraniti na server univerze. Vsa ta dela se nato preverjajo z dvema specializiranima bankama podatkov.

Esberger: V zvezi s tem smo kot prvi v Avstriji razvili visoko avtomatiziran proces. Študent se prijavi v sistem in tja umesti svoje delo, nato pa njegovo delo preverjamo. Rezultat preverjanja je poročilo, ki ga dobi vodja dotičnega študijskega programa, torej visoko kompetentna oseba. Samo poročilo namreč ne govori o tem, ali je določeno delo plagiat ali ne.

Lieberzeit: Poročilo zgolj navaja, ali se določeno delo podvaja z že objavljenimi besedili, ki so shranjena v datotekah. V nekaterih primerih lahko že 15 odstotkov podvajanja pomeni plagiat, medtem ko v drugih primerih celo 85 odstotkov podvajanja z že objavljenimi deli še vedno nujno ne pomeni tega, da gre za plagiat. Če je vsebina drugega avtorja korektno citirana, to ni plagiat.

Kaj pa če v svoje delo umestim nekaj iz srbskega ali ruskega ciriličnega vira?

Lieberzeit: Trenutno nimamo nikakršne možnosti, da bi odkrili kaj takšnega. Ta računalniška analiza je namreč zgolj eden od ukrepov proti plagiatom, pri čemer gre za popolnoma tehnično ukrepanje.

Koliko del preverite na ta način?

Lieberzeit: Razmeroma veliko. Vsako leto več kot šest tisoč. Hkrati poskušamo to problematiko urejati tudi na strokovni ravni. Univerza na Dunaju ima 49 študijskih in doktorskih programskih vodij. Poleg tega je treba upoštevati, da so na različnih strokovnih ravneh nujni različni pristopi v boju proti plagiatom. Če delujete, tako kot to velja zame, na področju naravoslovnih znanosti, kjer ni veliko diplomantov in bodočih doktorjev znanosti, s katerimi tudi sicer vsak dan delate v laboratoriju in v katerih zaključnih delih je razmeroma malo povzemanja iz literature, niste v enakem položaju kot kolega, ki dela na področju znanosti, ki temeljijo na literaturi, on pa ima ves čas na skrbi od 30 do 40 magistrskih del.

Esberger: Na univerzi imamo številne študijske smeri in na vsaki od njih obstajajo pravila. Za spoštovanje teh pravil je odgovoren vodja študijskega programa. Poleg tega mora mentor, ki je sprejel določenega študenta in njegovo znanstveno temo, vedeti, kaj ta študent počne in česa je sposoben. Mentor mora uvideti nenadno spremembo sloga pisanja v samem delu, nepovezanost in podobne stvari. Naš avtomatiziran nadzor zato ne imenujemo kontrola plagiatov, temveč preprosto »preverjanje identičnosti besedila«.

Večje probleme po vsej verjetnosti povzročajo prijave, češ da so plagiati dela, ki so že bila pozitivno ocenjena in na podlagi katerih so si kandidati pridobili akademske naslove.

Lieberzeit: Takšnih primerov je zelo malo. A kljub vsemu so. Če je očitno, da je prijava povsem neutemeljena, jo zavrnemo. Kadar utegne biti utemeljena, sprožimo proces. Če ne obstajajo v elektronski obliki, lahko ta dela skeniramo, ne moremo pa jih spustiti skozi banke podatkov za preverjanje identičnosti besedil, če so nastala pred nastankom datotek te banke. Na srečo so prijave, na podlagi katerih sprožimo proces, praviloma zelo natančne, tako da vemo, v katerih virih naj iščemo podvajanja. Prijave ne morejo biti anonimne, ker nočemo spodbujati klevetanja, skritega za anonimnostjo. Po drugi strani pa varujemo identiteto tistega, ki je prijavil posameznika, osumljenega, da je naredil plagiat. Če se prijava zdi utemeljena, o njej obvestimo osumljenca, torej domnevnega avtorja plagiata, hkrati pa najamemo izvedenca, ki nato ugotavlja, ali je določeno delo v resnici plagiat. Izvedenčevo delo je naporen proces. Ko izvedenec to svoje delo konča, moram jaz osebno odločiti, ali gre za znanstveno površnost ali namerno posnemanje. Če gre za zadnje, potem moramo razveljaviti akademsko stopnjo, pridobljeno s tem delom. Moram pa še enkrat poudariti, da vprašanje, ali je nekaj plagiat ali ne, ne vodi do jasnega odgovora. Vprašanje plagiatov ni črno-belo.

Esberger: Do zdaj smo imeli le nekaj primerov, pri katerih ni bilo nikakršnega dvoma, da gre za plagiat. Vse drugo je bilo na tako imenovanem sivem področju. Celo če izvedenec ugotovi, da je bil v določenem delu en odlomek povzet od drugod, to avtomatično še vedno ne pomeni zmanjšanja znanstvenega pomena tega dela in ocene, s katero je bilo delo ocenjeno. Treba je vedeti, da do pred enim letom v zakonu o univerzi plagiat ni obstajal kot nekaj, za kar bi človeka lahko kaznovali. V zakonu je bil govor o prepisovanju, podtikanju, ne pa tudi o plagiatih. Kot kategorija, ki se kaznuje, obstaja plagiat v zakonu šele od 1. januarja 2016.

Koliko prijav plagiatorstva ste imeli do zdaj?

Lieberzeit: Od leta 2008 jih je bilo približno trideset. To ni veliko.

Od kod prihajajo prijave?

Lieberzeit: Običajno iz kooperativnega okolja, od kolegov, ki se počutijo prizadeti, potem ko je nekdo drug prepisal njihovo besedilo ali delo koga drugega. Obstajajo pa tudi primeri, ko opazimo, da razlog za prijavo niso strokovni motivi, temveč da gre za nekaj povsem drugega, za ljubosumje, zavist, celo za prepire znotraj družine, spore med nekdanjima zakonskima partnerjema in podobno. Lahko rečem, da so vzgibi zelo različni.

Na katerih znanstvenih področjih je največ prijav?

Lieberzeit: Na vseh. Imamo jih tudi v naravoslovnih vedah, kjer jih nisem pričakoval.

Kakšna je najstrožja kazen, če ugotovite, da je nekdo naredil plagiat?

Lieberzeit: Razveljavitev odloka o priznavanju akademske stopnje, torej odvzem naslova.

Esberger: Ponarejevalec je lahko tudi dodatno kaznovan v civilno-pravnem procesu, če ga toži tretja oseba, ki je prepričana, da je bila zaradi plagiata oškodovana, denimo, da je izgubila patentne prihodke ali kaj podobnega.

Lieberzeit: Pri stopnjah master in magister je ponarejanje »nevarnejše« kot pri doktorskem naslovu, ker vam prvi dve dajeta kvalifikacijo za opravljanje določenega poklica. Če učitelju dokažete, da je ponaredil magistrsko delo, ta nikoli več ne more biti učitelj.

Mora ponovno napisati zgolj sporno magistrsko delo ali mora opraviti še kakšne druge izpite?

Lieberzeit: Če še vedno obstaja enak študijski načrt, kakršen je bil v času njegovega študija, potem mora ponovno napisati samo magistrsko nalogo. Tudi tu pristopamo diferencirano: če je ponarejen le manjši del njegovega dela in ne gre za večje tovrstno dejanje, potem mu dovolimo, da še enkrat napiše delo na isto temo, da pa to temo preoblikuje, tako da je na koncu takšna, kot mora biti. Če gre za velik in nepopravljiv plagiat, je treba izbrati novo temo. Če je bil študijski načrt medtem spremenjen, mora tisti, ki je zagrešil plagiat, spet vpisati študij in opraviti diferencialne izpite. Potem ko se uskladi vse, kar je že opravil, in vse, česar ni v novem študijskem programu, lahko znova piše zaključno delo. Študijski programi se običajno spreminjajo vsakih nekaj let.

Kako se odzovejo tisti, pri katerih ugotovite, da je šlo za plagiat?

Esberger: Različno, od tega, da priznajo, kar so storili, do solz in najrazličnejših pojasnil, pa vse do trmastega zanikanja in pritožb na drugostopenjski instanci. Odkar na univerzi obstaja Studienpräses, ta samostojno odloča v prvi instanci …

Lieberzeit: … in ponavljam, odločitve sprejemam zelo skrbno, individualno, na podlagi analize izvedenca, hkrati pa proučim tudi vse druge vidike.

Esberger: Druga instanca je zvezno upravno sodišče. Po vsem tem je mogoče pritožbo vložiti še na upravnem sodišču oziroma ustavnem sodišču, skladno z vsebino pritožbe.

Se je kdaj zgodilo, da je bila vaša prvostopenjska odločitev na višji instanci zavrnjena?

Esberger: Ne, nikoli!

Ste naleteli na primer lažnega avtorstva, da je namesto študenta delo napisal »ghost writer«?

Lieberzeit: Imeli smo en sam tak primer. In to zelo zanimiv: »ghost writer« je bil tisti, ki je vložil prijavo proti svoji stranki, potem ko je ugotovil, da je ta njegove storitve »ghost writerja« še naprej prodajala za svoje. S pojavom »ghost writerja« se še najmanj srečujemo na ravni magistrskih in doktorskih del. Več jih je na ravni seminarskih del, ki pomenijo pomemben del študija, in tudi pri univerzitetnih diplomah. Profesor ima pravico študenta poklicati na pogovor o seminarskem delu, kadar na podlagi načina pisanja opazi, da ta ni skladen s slogom izražanja in znanjem študenta. A tudi pri tem moramo biti previdni: če je študent, denimo, besedilo naprej pisal v svojem maternem jeziku, nato pa ga je s pomočjo nekoga drugega prevedel v nemški jezik, je to postopek, do katerega ima študent zakonito pravico.

Esberger: Dodala bi le še naslednje: poleg sistema preverjanja in sankcioniranja plagiatov, smo zelo aktivni tudi v zvezi s hkratnimi preventivnimi ukrepi. Po našem mnenju je od vsega najpomembneje to, da študentom pojasnimo, kaj je dobra znanstvena praksa, tako da so študentje z vsemi stvarmi dobro seznanjeni, ne pa da jim zgolj grozimo s kaznimi.