Tiskane izdaje
Novozelandska umetnica in kuratorka Honor Harger je pred dobrimi tremi leti postala direktorica muzeja umetnosti in znanosti v Singapurju. Pri svojem delu je združevala umetnost z novimi tehnologijami, kar so pričakovali tudi singapurski delodajalci. Morala je pripraviti program, s katerim bi privabila umetnike, sponzorje in obiskovalce v slikovito stavbo – lokvanjev cvet, ki je postala ena najbolj prepoznavnih mestnih znamenitosti.
Muzej umetnosti in znanosti simbolizira družbo, usmerjeno v prihodnost, je prepričana Hargerjeva. Obe področji sta bili v preteklosti tesno povezani, po dveh stoletjih ločenosti pa se sodelovanje med umetniki in znanstveniki znova krepi.
Singapurska družba slovi po praktičnosti, saj mesto upravljajo po načelu zasebne korporacije. Kako so upravičili gradnjo takšne stavbe in njen namen? Po svetu ni prav dosti muzejev, ki bi bili namenjeni znanosti in umetnosti.
Takšne projekte bi politiki marsikje verjetno videli kot drago in nepotrebno ekstravaganco, s katero zapravljamo davkoplačevalski denar, namesto da bi raje gradili bolnišnice (nasmešek). Toda singapurska družba je v resnici precej drugačna. V tem mestu je najbrž največ futurologov, strategov in trendologov na prebivalca na svetu. Ti ne delajo samo za zasebni, ampak predvsem za javni sektor. Zato je državna uprava zelo naklonjena inovacijam, novim idejam in družbenim eksperimentom. Tak eksperiment je tudi naš muzej.
Eksperiment?
V Singapurju je že pred nami delovalo zelo uspešno znanstveno središče. Ustanovili so ga na ministrstvu za izobraževanje, zato je bil njihov program predvsem izobraževalen – namenjen spoznavanju različnih področij znanosti ter spodbujanju študija naravoslovja in tehnike. Kljub temu je prevladalo prepričanje, da se je treba lotiti sistematičnega združevanja obeh področij, ki sta bili v zadnjih dveh stoletjih ločeni. Takšna ustanova pa bi bila pomemben korak, saj bi ponudila prostor in spodbudo za druženje znanstvenikov in umetnikov. Hkrati je bil nekakšen eksperiment tudi sama gradnja muzeja, kajti njegova zgodovina ni ravno običajna. Niso ga postavili z javnimi sredstvi, ampak smo del večje mednarodne korporacije, ki je zgradila celoten kompleks Marina Bay Sands, v katerem stoji muzej.
Marina Bay Sands je del igralniške skupine Las Vegas Sands. Zakaj bi ameriškega igralniškega mogotca zanimala gradnja muzeja umetnosti in znanosti v Singapurju?
Singapur je pripravil javni razpis za gradnjo celotnega kompleksa, s katerim so hoteli izrabiti ta del mesta, saj na tem koncu zaliva pred leti ni bilo še ničesar. Med drugim se je prijavila družba Marina Bay Sands in v sklopu njihove ponudbe je bil že od začetka tudi naš muzej – kot del velikega integriranega kompleksa s hotelom, igralnico, kongresnim in nakupovalnim centrom, parkom … In na koncu so najbolj izstopali prav po muzeju, ki jim je prinesel ključno konkurenčno prednost.
Zakaj?
Razlogov je bilo več. Singapur je razmeroma mlada država, stara šele dobrih petdeset let. V prvih desetletjih so morali najprej poskrbeti za druge prioritete – od varnosti in javne uprave do izobraževanja in trgovine. V zadnjih desetih letih pa so sklenili, da morajo zelo okrepiti tudi kulturno ponudbo. Prvič zato, ker sta prav kultura in umetnost zelo pomembni za identiteto majhne države, obkrožene z večjimi kulturnimi tradicijami – kar je verjetno tudi izkušnja Slovenije. Hkrati so kulturne in umetniške ustanove nujni sestavini življenja v sodobni svetovljanski metropoli, kar si prizadeva biti Singapur.
Takšne projekte bi politiki marsikje verjetno videli kot drago in nepotrebno ekstravaganco, s katero zapravljamo davkoplačevalski denar, namesto da bi raje gradili bolnišnice (nasmešek). Foto Marina Bay Sands
Ker takšna ponudba pritegne ustvarjalni razred, kot ga je poimenoval ameriški urbanist in futurolog Richard Florida?
In turiste, ki postajajo pomembna singapurska gospodarska panoga. Ampak ključni so res ustvarjalni ljudje, o katerih je govoril Florida. Kako pritegnete najboljše podjetnike, inženirje, umetnike ali ustvarjalce z vsega sveta? Njih ne zanimajo samo plača, davki in opremljenost laboratorijev. Singapur mora za najboljše kadre tekmovati z New Yorkom, Tokiem, Londonom, Berlinom in drugimi mesti, ki ponujajo zelo visoko kakovost življenja in bogato kulturno ponudbo. Na tem področju še zelo zaostajamo, ampak se razmere hitro izboljšujejo. Med umetniki in kulturnimi menedžerji opažam skoraj nekakšno zlato mrzlico, saj je na voljo veliko projektov, štipendij in drugih priložnosti, kjer se lahko dokažejo. Kar je bil tudi zame glavni motiv.
Vaša ustanova je del zasebne in profitne družbe. Kako to vpliva na vaše delo in program?
Naš položaj je res precej poseben. Na svetu ni prav dosti muzejev, ki bi bili del mednarodne korporacije. To pomeni, da velika večina mojih kolegov – še zlasti nadrejenih – ni še nikoli delala v kulturnem sektorju. Velikokrat jim moram razlagati osnove, ki so v večini muzejskih ustanov samoumevne: kakšna je vloga in namen muzejev, kaj počnemo kuratorji, kako umetniki pripravljajo razstave in kaj potrebujejo za delo … Vse to moram upoštevati, če hočem lastnikom dobesedno prodati kako idejo (nasmešek).
Jim je treba umetnost prodati kot nekaj koristnega?
Ne nujno. Pri oblikovanju programa imamo veliko svobode. Moramo pa – kot v vsaki ustanovi ali podjetju – upoštevati nekatera pravila in omejitve. Imamo letni proračun in določene finančne zahteve: koliko prihodkov moramo ustvariti z obiskom, sponzorstvi in drugimi dejavnostmi. Realistično moram oceniti, koliko ljudi bomo dosegli s posamezno razstavo in kdo jo bo podprl. Naših lastnikov ne zanima konkreten program. To so naše odločitve. Zanima pa jih, ali izpolnjujemo cilje in nagovarjamo nove obiskovalce. Poskušamo se zgledovati po londonski galeriji Tate Modern, ki ji je uspelo z zanimivim in raznovrstnim programom pritegniti tudi številne meščane, ki prej niso nikoli obiskovali muzejev.
In kaj pritegne obiskovalce?
Singapurci so čisto nori na interaktivnost. Karkoli razstavljamo, mora biti interaktivno. Vsak eksponat na naši stalni razstavi o prihodnjih svetovih mora ponujati tudi izkušnjo. Obiskovalci se hočejo spoznati z razstavljenimi predmeti in projekti na svoj način in jih izkusiti. Na začetku smo pripravljali bolj tradicionalne razstave s statičnimi eksponati, a so nas obiskovalci ves čas spraševali, kaj lahko še počnejo z njimi. Niso jih bili vajeni samo gledati in razmišljati ob njih, česar smo bolj vajeni v evropskem okolju. Poleg interaktivnosti je zelo pomemben še ustvarjalni del – občutek, da lahko nekaj naredijo sami. In naša naloga je, da jim omogočimo tudi takšno izkušnjo.
