Tiskane izdaje
Nedavna tragedija pri hidroelektrarni Blanca bo v zavesti Slovencev nedvomno zapustila globoke sledi. Predvsem zaradi hkratne izgube 13 dragocenih življenj, a tudi zato, ker se večini ljudi, ki so bili v minulih dneh izčrpno obveščeni o delovanju tako imenovanih razbijalcev valov, zastavlja vprašanje, zakaj sta obe posadki kanujev zanemarili vsa opozorila – nekateri tudi lastno dobro informiranost o skritih pasteh jezu – in se, vsaj sodeč po posnetkih, povsem brezskrbno podali na usodno pot čez prelivni polji na jezu.
Ugibanj o tem osebnem, psihološkem ozadju katastrofe je veliko, pravih odgovorov, ki jih lahko razkrije samo dolgotrajna strokovna preiskava, pa gotovo še dolgo ne bo. Toda ljudje ob takšnih tragedijah želijo hitra pojasnila, ki pa morajo kljub temu biti tudi dovolj verodostojna.
Psiholog prof. dr. Marko Polič je eden tistih naših strokovnjakov, ki lahko najbolj argumentirano odgovarjajo na tovrstna vprašanja (psihologi sicer že ves čas pomagajo svojcem žrtev tragedije). Njegovo temeljno znanstveno področje so namreč prav psihološki vidiki nesreč. K temu pa velja dodati, da ima dr. Polič tudi precej osebnih izkušenj z rečnim čolnarjenjem, čeprav je v njegovem primeru to zgolj, kot ga je označil sam, sindikalni rafting.
Pri tragediji na Blanci je velika večina ljudi reagirala zgroženo in sočutno, nekateri pa so bili takoj tudi kritični. Ti so denimo opozarjali, da je bila to sicer res najhujša nesreča na rekah doslej, da pa na naših cestah umre še veliko več ljudi, pa v medijih niso deležni tolikšne pozornosti, da njihovim svojcem, na primer, niso na voljo psihologi ... Kaj pravite k takšnim sodbam?
Menim, da tisti, ki tako sodijo, nesreč ne ocenjujejo ustrezno in primerjajo različne stvari. Vedno, ko naenkrat umre veliko ljudi, še posebej če so vsi iz nekega ožjega območja, iz enega kraja ali bližnjih krajev, ki jih večina tamkajšnjih prebivalcev pozna, je to za prizadeto skupnost veliko hujše, kot pa če v daljšem časovnem obdobju na različnih mestih umirajo posamezniki, ki so doma iz različnih krajev. Prvi primer je veliko bolj dramatičen, veliko bolj stresen, o njem se veliko več govori in verjetno bo tudi veliko dlje ostal v naši zavesti. K temu prispeva poleg števila žrtev tudi to, kako se je nesreča zgodila.
Ta »kako se je lahko kaj takega zgodilo« je gotovo tisto vprašanje, ki se je v minulih dneh ljudem največkrat zastavilo. Večina žrtev je bila v zrelih letih, bili so izobraženi, na pomembnih delovnih mestih oziroma funkcijah. Od takšnih pričakuješ premišljeno ravnanje, vsekakor pa ne tako skrajno tveganega spusta ...
Čeprav sam nisem navdušenec adrenalinskih podvigov, pomena tveganja za človeštvo ne smemo podcenjevati. Brez njega ne bi bilo tudi izumov in odkritij. Nagnjenje k tveganju je torej evolucijska prednost. Težava je samo v tem, da skupaj s »koristnimi« tveganji dobimo še nesmiselna, taka ki praviloma vodijo samo v poškodbe, v katastrofo, v smrt. Po drugi strani so nekateri najbolj občudovani podvigi ravno iz te kategorije. Denimo naš Davo Karničar, ki se je smučmi zapeljal z vrha Everesta. Ampak upoštevati je treba, da je on ekspert za to področje. Ker je preživel, velja za junaka, če pa ne bi ... V človeških očeh šteje le izid. Tudi v tem primeru bi se verjetno, če bi jim uspelo, nihče ne zgražal, predvsem pa ne javno, zakaj so se tega lotili. Navsezadnje je reka na tem mestu, vsaj na pogled z jezu, delovala varljivo mirno. Vsekakor veliko bolj kot Soča, ki sicer tudi vsako leto pobira žrtve. Zato si je zlahka mogoče zamisliti, da je lažno prijazna Sava nekatere zapeljala k odločitvi, da se ne držijo prvotnega dogovora, temveč gredo kar čez – denimo zato, da bodo hitrejši, da jim ne bo treba prenašati čolnov ... Drugi pa so jim le sledili, vsekakor pa se jim niso uprli. Moramo pa upoštevati še to, da prihaja v skupini do tako imenovane polarizacije, namreč da skupina sprejme bolj skrajne odločitve, kot bi jih sprejel posameznik sam. Skupina nam da še dodatno skupinsko identiteto, z njo smo močnejši, nobeden noče biti šleva in podobno. Naj to ponazorim z neko raziskavo delovanja skupine ki se je sicer nanašala na čisto drugačne okoliščine. V neko pisarno so zaprli nekaj ljudi, med katerimi so vse razen enega poučili o eksperimentu. Nato so v hodniku sprožili dimno bombo, dim se je širil skozi špranje, poučeni se za to niso zmenili in so mirno delali naprej. In tisti, ki ni vedel nič? Videl je dim, verjetno ga je bilo tudi strah, saj se je vrtel na stolu. A ker so bili vsi mirni, je bil miren tudi on. Tako kot se ob poplavah mnogi evakuirajo šele, ko vidijo soseda, ki beži iz poplavljene hiše. Vse to je normalno, ljudje smo socialna bitja.
Celotni pogovor lahko preberete v Delovi prilogi Znanost
