Tiskane izdaje
Kako lahko o hormonskih motilcih, ki se skrivajo v številnih potrošniških izdelkih za vsakdanjo rabo, obstajajo tudi povsem nasprotujoči si podatki? Za jasnejši pogled in lažje razumevanje tega je treba natančneje pobrskati po ozadju različnih aktualnih raziskav. Povedni pa so tudi podatki o tem, kako so v preteklosti »pomirili« ali utišali posamezne kritične skeptike oziroma bolj ozaveščene prebivalce, ki so zaskrbljeno opozarjali na izpostavljenost ljudi na primer težkim kovinam in industrijskemu onesnaževanju okolja.
Tako, analitično sta se za nedavni strokovni posvet o kemijski varnosti, ki ga je pripravila sekcija za klinično toksikologijo, lotila tega vprašanja vodja centra za klinično toksikologijo in farmakologijo doc. dr. Miran Brvar in prof. dr. Tomaž Kocjan, oba z ljubljanskega kliničnega centra.
Strokovnjaka sta namreč prepričana, da »trenutni pristop proizvodnje in prodaje kemikalij, zasnovan na domnevi, da je kemikalija varna, dokler se ne pokaže drugače, nikakor ni sprejemljiv. Nasprotno, razviti bi morali sodobne tehnike preverjanja in delovanja kemikalij na hormonski sistem, s katerimi bi lahko prepoznali škodljivo delovanje že pred množično uporabo.« To pa tudi pomeni, da bi morali učinkoviteje izobraževati in ozaveščati načrtovalce in porabnike dobrin, uradnike in vladne strokovnjake, ki odločajo o predpisih glede hormonskih motilcev, ter najširšo javnost.
Kemijski povzročitelji hormonskih motenj nas obkrožajo tako rekoč na vsakem koraku, kot kemikalije v okolju, v zraku, zemlji, v vodi, v hrani in pijačah ter v izdelkih za vsakdanjo rabo. Tako lahko vplivajo na delovanje hormonskega sistema pri ljudeh in živalih.
In po četrt stoletja raziskovanja je jasno, da s posnemanjem, zaviranjem in motenjem hormonskega sistema spremenijo razvoj in rast celic ter prispevajo k številnim boleznim, ki jih sicer ne povzročijo neposredno, povečajo pa tveganje za njihov nastanek. Tako lahko izzovejo zgodnjo puberteto, hormonsko odvisnega raka na prsih, jajčnikih, prostati ali pa motnje v delovanju ščitnice in pri razvoju živčevja in nevroendokrinega sistema.
Kako motilci
Hormoni delujejo v majhnih odmerkih, pri čemer je znano, da različni odmerki kemičnih snovi lahko izzovejo tudi nepričakovane odzive v organizmu. Strokovnjaki govorijo o monotonih in nemonotonih odzivih organizma. V prvem primeru se pri različnih odmerkih kemikalij pričakuje podoben učinek, ki se razlikuje le po moči odziva glede na velikost odmerka. Pri nemonotonem odzivu organizma na kemikalijo pa je učinek različen; pri različnih odmerkih kemikalije je lahko celo nasproten, zato je kompleksen nemonotoni učinek kemikalij zelo težko modulirati.
Pri tem je, kot ugotavljata dr. Brvar in dr. Kocjan, zanimivo, da prav omenjeni načeli nizkih odmerkov in nemonotonega odgovora organizma na hormonske motilce najbolj motita strokovnjake, povezane s kemijsko industrijo, pa tudi strokovnjake, zaposlene v vladnih in regulatornih ustanovah. Z upoštevanjem načel nizkih odmerkov in nemonotonega odgovora na izpostavljenost hormonskim motilcem postane namreč dvomljiva verodostojnost njihovih tradicionalnih ocen tveganja za kemikalije.
Izračuni, ocene
Vendar pa ti dejavniki, kot še opozarjata strokovnjaka, vključujejo številne nejasnosti in so zgolj ugibanja, saj njihova velikost oziroma tveganje ne temelji na znanstvenih ugotovitvah; »varnega odmerka« kemikalije, določenega s tradicionalno oceno tveganja, v resnici sploh niso nikoli eksperimentalno preverili, ampak so ga preprosto določili.
Tako ni nič nenavadnega, da si zaposleni v industriji, v vladnih in regulatornih ustanovah na eni in neodvisni znanstveniki in strokovnjaki na drugi strani različno razlagajo možna tveganja za zdravje zaradi (ne)nevarnih kemikalij.
Grožnja globalnemu zdravju
Razprave o hormonskih nosilcih, ki jih spodbujajo ljudje, povezani z industrijo, niso ne korektne ne znanstveno utemeljene. Ob pregledovanju številnih raziskav o hormonskih motilcih je namreč treba upoštevati tudi dejstvo, da industrija finančno podpira predvsem študije, ki niso namenjene širjenju znanja o kemikalijah, ampak utrjevanju prepričanja, da so kemikalije varne.
Za testiranje najemajo laboratorije, ki za zaznavanje učinkov nizkih odmerkov kemikalij pogosto niso ustrezno opremljeni. Poleg tega v takšnih raziskavah niti ne iščejo zapletenih biokemijskih sprememb, ki jih povzročijo testirane kemikalije, kot so spremembe na ravni beljakovin. Razprave o hormonskih motilcih tako lahko primerjamo z nikoli končanimi razpravami o vplivu fosilnih goriv na podnebne spremembe.
S primerom bisfenola A (BPA), ki ga uporabljajo za izdelavo plastike, si je omenjeno dvojnost mogoče nazorno predstavljati. Delovanje bisfenola A je zelo dobro raziskano; povezujejo ga s težavami s plodnostjo, tudi z razvojem debelosti in srčno-žilnimi boleznimi. Okoljske in potrošniške organizacije zato zahtevajo odstranitev bisfenola A iz predmetov, ki so v rabi v povezavi s hrano – do zdaj je zaživela edino prepoved uporabe bisfenola A v plastičnih stekleničkah za dojenčke.
Zanimivo je, da so na ameriškem uradu za hrano in zdravila (FDA) po pregledu literature sklenili, da za bisfenol A obstaja varnostni prag izpostavljenosti. Ocenili so, da izpostavljenost prebivalstva tej organski spojini, ki je v embalaži za hrano in pijače, ne povzroča zdravstvenih posledic – niso pa omenili, da pri tem niso upoštevali večine raziskav, ki takšnega zaključka ne potrjujejo. Po drugi strani uporabljena raziskava sploh ni bila primerna – preverjanje akutnih nevrotoksičnih posledic nizkih odmerkov bisfenola A na živalskem modelu so namreč izvedli s finančno podporo industrije. V resnici pa bi bilo smiselno preveriti vpliv te snovi na razvoj živčevja pri razvijajočem se plodu, a tega raziskovalci niso naredili.
Podoben očitek glede izbire raziskav velja za analizo vpliva bisfenola A na plodnost.
Nujno branje drobnega tiska
Toda ali so si po odstranitvi bisfenola A iz plastičnih stekleničk za dojenčke ljudje lahko oddahnili? Strokovnjaka opozarjata, da nalepke na izdelkih z oznako »brez BPA« nakazujejo na odsotnost te snovi v izdelku, »vendar to še ne pomeni, da je izdelek v resnici varen, saj ni nujno tudi brez hormonskih motilcev«. Plastenka morda res ne vsebuje bisfenola A, povsem možno pa je, da so ga proizvajalci nadomestili z bisfenolom S, ki mu je strukturno zelo podoben in je prav tako ali celo še bolj nevaren hormonski motilec.
Nedavne raziskave nakazujejo možnost škodljivega delovanja bisfenola S na razvoj reproduktivnega sistema in možganov, pa tudi vpliva na hipofizno-ščitnično os. Učinek te organske spojine je očitno mnogo širši kot le posnemanje estrogenov, ki je že tako in tako dovolj škodljivo. V industriji so torej zgolj zamenjali en hormonski motilec z drugim, za nameček pa spremembo izkoristili še za dobro promocijo.
Hormonski motilci
Sodeč po raziskavah na živalskih modelih izpostavljenost obesogenim hormonskim motilcem v perinatalnem obdobju vodi v nastanek debelosti pozneje v življenju.
Raziskave obesogenov so sicer še v zgodnji fazi, vendar raziskovalci že poročajo o številnih spremembah v obnašanju nosečnic v predporodnem in poporodnem obdobju, pa tudi o spremembah pri preprečevanju debelosti in presnovnega sindroma. Nosečnice lahko z uživanjem sveže hrane, z izogibanjem hrani in pijači, ki je bila shranjena v plastični embalaži, ter z omejeno uporabo izdelkov za osebno nego, ki vsebujejo hormonske motilce, zmanjšajo izpostavljenost ploda hormonskim motilcem in tako pozitivno vplivajo na zdravje otroka v prihodnosti.
Vedeti in ukrepati
»Zdravniki moramo zato ženske v rodni dobi, ki načrtujejo nosečnost, nosečnice in starše otrok v predpubertetnem obdobju opozoriti na nevarnost hormonskih motilcev za razvoj in zdravje njihovih otrok ter jim svetovati, kako zmanjšati izpostavljenost razvijajočih se otrok, saj bo to koristno vplivalo na njihovo zdravje. Pomemben je podatek, da so obesogeni tudi številni fungicidi, ki se uporabljajo pri pridelavi sadja in zelenjave,« opozarjata dr. Brvar in dr. Kocjan.
V Evropski uniji letne stroške, povezane s posledicami debelosti in sladkorne bolezni zaradi hormonskih motilcev, ocenjujejo na več kot 18 milijard evrov. Posledice izpostavljenosti hormonskim motilcem se lahko pokažejo šele čez mesece, leta ali desetletja oziroma tudi v naslednjih generacijah. Že zdaj je znana ocena, da samo v EU stroški za zdravstvene posledice hormonskih motilcev dosegajo najmanj 160 milijard evrov na leto.
