»Roboti so še vedno neumni«

Kaj bo počel človek, če bodo skoraj polovico delovnih mest zasedli roboti? Zaskrbljenost vzbujajo napovedi ameriških in britanskih znanstvenikov o razvoju robotike. »Strah je odveč, ker se bodo pojavila nova delovna mesta, ki jih danes še ne poznamo,« pomirljivo pove dr. Matjaž Mihelj, profesor robotike.

Pregledu stanja, razmisleku o pomenu robotov in spremembah v industriji, medicini, transportu in družbi nasploh je bil namenjen letošnji Evropski teden robotike, ki je potekal od 23. do 29. novembra. Sodelovanje človeka z robotom je bila ena osrednjih tem tokratnega tedna robotike, ki se ji je pridružila Slovenska akademija znanosti in umetnosti z organizacijo posveta o biorobotiki.

Posvet je pokazal, koliko je slovenska industrija že robotizirana in kakšni so dosežki slovenskih raziskovalcev. Slovenija namreč velja za dobro robotizirano državo predvsem v avtomobilski industriji. Po podatkih Mednarodne zveze za robotiko je v slovenski proizvodni industriji v uporabi 90 robotov na 10.000 zaposlenih, v Evropi pa je to povprečje nekoliko nižje – 82 robotov.

Roboti so naprave, ki predstavljajo vez med digitalnim in fizičnim svetom. V bistvu so stroji, ki nadomeščajo in nadgrajujejo človekove fizične sposobnosti. Tako približno dr. Matjaž Mihelj, profesor robotike na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, opredeli pojem robota. Njegova posebna pozornost pa je namenjena interakciji človeka in robota.

Tehnološki razvoj je šel že tako daleč, da nepoznavalci ne prepoznamo vseh oblik robotov. Kakšna je današnja lestvica robotov glede na njihove sposobnosti in velikost?

Spekter je zelo širok: imamo nanorobote, ki so tako majhni, da jih ne vidimo s prostim očesom, in makrorobote. Ti so lahko veliki od nekaj centimetrov do več metrov. Primer velikanskega robota je robotska roka na Mednarodni vesoljski postaji.

Pri razvoju nanorobotov se pojavljajo skrajne ideje, ki mejijo na znanstveno fantastiko, v realnosti pa še ne obstajajo. Gre za zamisel, da bi izdelali tako majhen robot, da bi se lahko nalepil na bakterijo ali na virus in ju uničil. Tu gre bolj za interakcije na ravni atomov in molekul kot pa za interakcijo, na katero ima vpliv gravitacija.

Kaj pomeni izraz biorobotika?

Ta pojem je širok in raztegljiv. Sem lahko sodijo vsi roboti, ki posnemajo žive organizme in so povezani s človekom ali so z njim v stiku. To so denimo robotske proteze, eksoskeleti in podobne naprave. Značilnost robotskega eksoskeleta je, da zna na primer prek komunikacijskih kanalov brati živčno in mišično aktivnost človeka in glede na te podatke potem ustrezno delovati. Tudi v biorobotiki so izjemno majhni, tako imenovani nanoroboti. To so nanodelci, ki jih od zunaj vodimo skozi človeško telo, na primer z magnetnim poljem. Lahko si predstavljamo zdravilno učinkovino, zaprto v kapsuli, ki jo vodimo skozi del človeškega telesa, kjer je tumor, in deluje samo na tisti točki.

Zdi se, da je sodelovanje človeka z robotom najbolj zanimiv del robotike.

To je res. Tu smo še precej na začetku. Robot namreč še ne obvlada interakcije, značilne za človeka, ki je najbolj kompleksno bitje. Če pogledamo samo preprosto komunikacijo med dvema človekoma, je ta naloga za robota danes še pretežka. Poleg tega da še ne zna komunicirati kot človek, ni osvojil še nekaterih drugih lastnosti, kot je, denimo, empatija. Znanstveniki so sicer že razvili robota za interakcijo z otroki z motnjo avtističnega spektra. Tak robot ni sposoben nobenih manipulacij, ima pa druge lastnosti, da se ga otrok ne ustraši.

S tem primerom želim povedati, da je razpon interakcije med robotom in človekom zelo širok. Zajema lahko fizično interakcijo, ko človek in robot skupaj nekaj delata; lahko si podata roko, sta v dotiku, lahko pa skupaj delata v tovarni. Takrat seveda robot ne sme poškodovati človeka, hkrati pa to omogoča, da naredita nekaj, česar sam robot ne bi bil sposoben, ker je naloga preveč kompleksna. Pa tudi človek sam je ne bi mogel opraviti, ker ni tako natančen kot robot.

Znanje človeka in natančnost robota, ki se mu med delom ne trese roka, sta torej optimalna kombinacija?

Če združimo oboje, dobimo popolnoma nove aplikacije. Takšno sodelovanje lahko vpeljemo, denimo, v medicino: robot pri operacijah pomaga kirurgu, ki obvlada anatomijo, fiziologijo in druga medicinska znanja, toda zaradi konfiguracije roke ni tako natančen kot robot. V opisani kombinaciji kirurg ne operira s skalpelom, ampak prek robota, ki pa ga mora znati pravilno voditi. Obstajajo roboti, ki omogočajo mikrometrsko natančnost, lahko zadenejo veno s premerom nekaj mikrometrov. Tega ne zmore niti najboljši kirurg, ker se mu vsaj malo trese roka. Robota ne ovirajo fiziološke omejitve, zato je tako zelo natančen.

Na Japonskem testirajo človeku podobne robote že v vsakdanjem življenju, denimo kot bančne uslužbence ali kot pomočnice v trgovini. So ogrožena delovna mesta tudi v storitvah, ne samo v proizvodnih panogah?

Obstajajo tudi roboti, ki delajo kot hotelski receptorji. Seznam ogroženih delovnih mest, ki so ga sestavili na univerzi v Oxfordu, je zelo dolg. Na pamet ne vem, katera delovna mesta so na njem, velja pa pravilo, da so ogrožena tista, ki zahtevajo ponavljajoče se in predvidljivo izvajanje nalog. Gre za vnaprej znano odločitev, ki ima za podlago enake vhodne podatke. Taka delovna mesta so najbolj enostavna za avtomatizacijo in robotizacijo.

Zaskrbljenost ljudi za prihodnost krepijo različne napovedi. Za Veliko Britanijo, denimo, slišimo, da bi v prihodnjih desetih letih tretjino delovnih mest lahko prevzeli roboti.

Projekcije so različne. Pesimisti pravijo, da bi roboti lahko prevzeli celo polovico delovnih mest, ampak ti zagotovo ne upoštevajo vseh vidikov robotizacije. Vidijo samo enega – katera delovna mesta lahko zasedejo roboti. Verjetno so se enako spraševali pred 150 leti, na začetku industrijske revolucije. Kaj se bo zgodilo z našimi delovnimi mesti, ko bodo v proizvodnji stroji? Kot vemo, se ni zgodilo nič pretresljivega, delovnih mest je več kot prej, ker jih je razvila tehnologija.

Medtem ko je že oblikovan seznam del, ki bi jih lahko opravljali roboti, nimamo še niti namiga o tem, katera nova dela, povezana z razvojem robotike, pa bi lahko opravljal človek.

Niti najboljši futuristi še ne vedo, katera nova delovna mesta bodo nastala. Zagotovo je pomembno vedeti, katerih delovnih mest ne moremo avtomatizirati, ker zahtevajo inteligenco in ustvarjalnost. Veliko je delovnih mest, ne samo v inženirstvu, naravoslovju, umetnosti, medicini in družboslovju, kjer potrebujemo kreativnost.

V povezavi z robotizacijo in izginjanjem delovnih mest, kot jih danes poznamo, je pomemben še en dejavnik – pogled z vidika kapitala in vlaganj v robotiko. Ko uvajamo robote, povečujemo učinkovitost dela in tudi dobičke. Od teh je neki delež namenjen vlaganjem v razvoj novih tehnologij in produktov, kar bo vplivalo na oblikovanje novih delovnih mest. Robot, ki ga vpeljemo v proizvodnjo ali neki proces, namreč generira tri dodatna delovna mesta.

Direktor za inženirstvo v Googlu je letos napovedal, da bodo roboti do leta 2029 dosegli človeško raven inteligence. Je to realna napoved?

Odvisno je, kako razumemo vidik inteligence. Za IBM-ov superračunalnik Watson sicer težko rečemo, da je inteligenten, ampak nekatere stvari naredi bolje kot človek.

Omenjena letnica 2029 je verjetno del špekulacij, ki jim pravimo tehnološka singularnost, zadeva pa ugibanja o tem, kdaj bo umetna inteligenca dosegla raven človeške inteligence. Letnice so različne. Če upoštevamo srednjo oceno, potem je to leto 2040. Spomnimo se, da so v 60. letih napovedovali tako velik napredek umetne inteligence, da bo že konec 20. stoletja prekosila človeško. Kot vidimo, se to ni zgodilo. Roboti so še vedno »neumni«.

Česa roboti še ne znajo?

V bistvu jim manjka še zelo veliko. Obdelati znajo podatke in se na tej podlagi odločati, ne zmorejo pa še sprejemati avtonomnih odločitev ali pa delovati kreativno, tako da bi ustvarili novo znanje. To je še vedno v domeni človeka. Ni algoritma, ki bi znal ustvariti novo znanje, kot ga je Einstein.

Razvoj robotov, ko gre za sodelovanje s človekom, ne zadeva samo tehnologije, ampak tudi etiko.

Etika pri robotih je izjemno pomembna. Prav izzivajo jo brezpilotna letala oziroma droni, ki mečejo bombe ali rakete na ljudi. Osrednje etično vprašanje je, kdo je odgovoren, ko se robot odloča avtonomno. Zelo aktualna so tudi avtonomna vozila.

Predstavljajte si, da se drug proti drugemu bližata avtomobila in da je nesreča neizogibna. V prvem sedi samo en človek, v drugem družina s štirimi člani. Kako se bo v takšni situaciji odločil avtonomni avtomobil? Bo zapeljal s ceste in rešil štiričlansko družino ali pa se bo zaletel v avto z družino in rešil edinega potnika v svojem avtu? Pri tem ne gre samo za etična, ampak tudi za pravna vprašanja, v bistvu za zakonodajo, ki bi morala urediti dileme.

Bi si upali napovedati naše življenje čez deset let?

Dvomim, da bo v desetih letih razširjenost robotov tolikšna, da bi imeli velik vpliv na naše življenje. Za večje spremembe so potrebni daljši cikli. Za zdaj imamo doma za vsakdanjo rabo samo enega robota – to je seveda robotski sesalnik. Ne verjamem niti, da bo čez deset let vožnja z avtonomnimi vozili postala nekaj vsakdanjega. Navsezadnje bi morali za to razviti tudi drugačno cestno infrastrukturo, ob cestah pa imeti posebne senzorje, ki bi informirali avtonomna vozila. Tudi tehnologija za komunikacijo med vozili še ni dovolj razvita.

Današnji industrijski roboti so podobni tistim pred desetimi leti – imajo sicer nekaj novih funkcij, niso pa še dosegli bistvenega preskoka, nimajo še razvite sposobnosti odločanja. Po moji oceni roboti v naslednjem desetletju še ne bodo bistveno vplivali na naše življenje. Zagotovo doma še ne bomo imeli robota, ki bi nam kuhal in likal. Vzrok je tudi visoka cena. Humanoidni roboti, ki res znajo nekaj delati, hitro stanejo več 100.000 evrov. Vsekakor pa bo razvoj novih tehnologij in umetne inteligence vplival na nadaljnji razvoj robotov.