»S 145 milijoni lahko izpeljemo vse razpisane projekte«

Javna agencija za raziskovalno dejavnost ponavadi decembra objavi razpis za prihodnje leto, toda letos zamuja z objavo za dva meseca. Čaka namreč še, da pristojno ministrstvo potrdi novi pravilnik o sofinanciranju. Proračun ARRS za leto 2016 znaša 145 milijonov evrov, kar je pet milijonov več kot letos, napoveduje direktor dr. József Györkös, ki je vodenje agencije prevzel novembra lani.

Gospod Györkös, znanstveniki že dolgo niso zadovoljni s pravilnikom o postopkih sofinanciranja raziskovalne dejavnosti. Na agenciji ste pravilnik spremenili, zdaj pa čaka na potrditev ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Kaj bo po novem drugače?

Vsi raziskovalni programi so po novem šestletni. Ne trajajo več tri, štiri ali pet let, kot je določeno v starem pravilniku. Pri raziskovalnih projektih pa je glavna sprememba ta, da so po vzoru evropske komisije uvedena usklajena poročila recenzentov. Ni več tako kot zdaj, da prijavitelj projekta dobi, denimo, tri recenzije, ker vsak recenzent posreduje svojo oceno. Uvajamo usklajeno recenzijo, ker so se vodje projektov pritoževali nad velikimi razlikami v ocenah recenzentov.

Bodo poslej imena recenzentov projekta razkrita?

Ne, imena ne bodo javna, objavili jih bomo šele ob koncu koledarskega leta in po zaključenih postopkih v zvezi z razpisom. Tudi pri evropskih projektih velja načelo, da se ne objavlja imen recenzentov, zato da jih ne bi izpostavljali.

So recenzenti domači ali tuji?

V naši bazi je 3500 tujih recenzentov. Slovenskih nimamo, le tako se lahko izognemo navzkrižju interesov. Ker je javna objava recenzentskih imen precej občutljivo vprašanje, povezano tudi z možnostjo vplivanja raziskovalcev nanje, obravnavamo te teme v združenju Science Europe. To je združenje nacionalnih agencij za raziskovalno dejavnost držav EU.

V zraku je ideja, da bi si agencije izmenjavale recenzente. To pomeni, da bi denimo ARRS lahko posegla v recenzentsko bazo druge države. V združenju Science Europe razpravljamo o zamisli, da bi vsak vodja projekta, ki ga je dobil na razpisu nacionalne agencije, postal tudi recenzent za druge države. To naj bi postala njegova obveznost.

Raziskovalci v Sloveniji kritizirajo vrednotenje raziskovalnega dela s točkami, češ da je preveč administrativno, zato se pojavljajo anomalije. Nameravate to vrednotenje spremeniti?

S kvantitavnim vrednotenjem raziskovalnega dela, čemur rečemo po domače točke Sicrisa, ugotavljamo, kdo izpolnjuje pogoje za vodjo projekta. V predlaganem novem pravilniku za sofinanciranje raziskav smo spremenili kazalnik citiranosti.

Znanstveni svet je predlagal, da se kriterij A2, ki govori o tem, kako in koliko je kdo citiran v svetovnem merilu, ne normira več. Upošteva se torej število čistih citatov pri posamezni objavi. To je precejšnja sprememba, zahtevala bo tudi nov pristop pri postavljanju vstopnih pogojev. Zdaj bo treba za vsako izmed znanstvenih področij določiti minimalno število citatov, ki ga mora znanstvenik doseči.

Pomemben je tudi vpliv revije, v kateri je članek objavljen. Velja to pravilo še naprej?

Pri kriteriju A1, torej pri znanstveni odličnosti, ni večjih sprememb. Še vedno se upošteva vpliv revije, v kateri je objavljen znanstveni članek. Pri tem se opiramo na dve bazi, ki vrednotita vplivnost revije in sta veljavni za ves svet. Prva je baza Web of Science, ki je v lasti agencije Thompson Reuters, druga pa baza Scopus nizozemske založbe Elsvier.

Bazi sta pomembni predvsem za naravoslovne vede. Kaj pa velja za družboslovje in humanistiko?

Ker v omenjenih bazah pogosto niso zajete družboslovne in humanistične monografije, je njihova pot do prelitja v vrednost A1 drugačna. Upoštevamo tri vrste revij in monografij: prva raven so založbe iz mednarodne baze, druga so baze ARRS, kjer lahko posamezni znanstveni sveti ved dajo pobudo, da se vanje uvrsti neka revija ali založba, ki je izdala monografijo. Tretja raven pa so revije in založbe, ki niso zajete v nobeni bazi.

Vaši podatkovni bazi Sicris in Cobiss, kot kaže, nista zanesljivo povezani. Znan je primer ruskega molekularnega biologa, ki je bil na doktorskem usposabljanju na IJS. Objavil je članek v reviji Nature Nanotechnology, ARRS pa ga je izločila iz prijav na razpis za podoktorske projekte, ker je bil vpisan samo v bazi Cobiss, v bazi Sicris pa ne. Skoraj sočasno so mu Švicarji brez zapletanja ponudili delo.

Problem je bil v tem, da knjižnica Instituta Jožef Stefan, kjer raziskovalec dela, ni sporočila ARRS njegove evidenčne številke. Ko vpišemo njegovo številko, se bazi povežeta. Včasih se zgodi, da izvedejo registracijo raziskovalca zadnji dan razpisa.

Zaradi tega primera smo spremenili princip registriranja raziskovalcev. Takrat ko raziskovalna organizacija zaprosi za registracijo raziskovalca, nam sporoči tudi številko Cobissa, če jo že ima. Tako bo v prihodnje ta administrativni postopek odpadel.

Bo pravilnik veljal že prihodnje leto?

Dokument je zdaj na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Upam, da ga bo potrdilo najpozneje januarja. Če ne bo pravočasno potrjen, bomo morali delati po starem pravilniku.

Mladi raziskovalci so lani v javnem pismu opozorili na ovire, zaradi katerih ne morejo enakovredno tekmovati na razpisih. Ena od ovir je, da se šele štiri leta po doktoratu lahko potegujejo za mentorstvo v projektih. Bo po novem drugače?

Mlade raziskovalce podpiramo. Kar 25 odstotkov razpisanih mentorskih mest je namenjenih mladim mentorjem. V projektnem razpisu je 10 odstotkov projektov vsake znanstvene vede podeljenih podoktorskim raziskovalcem. Zaradi tega hkrati poslušamo očitke druge strani, da je namreč za uveljavljene raziskovalce premalo prostora.

Znanstveniki so novembra sprožili akcijo Brez prihodnosti , ki jo je podpisalo več kot 800 raziskovalcev. Na tribuni v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU smo slišali, kaj vse je narobe. Denimo tudi to, da bi morali končno oblikovati strategijo za znanost in posodobiti zakon o raziskovalni dejavnosti. Razmišljate o redefiniranju vloge znanosti v družbi?

Problem, ki so ga poudarili na tribuni, je bistveno širši. Opozorili so na to, koliko je znanost sploh upoštevana, pa ne samo s finančnega vidika, ampak tudi z vidika oblikovanja javnega mnenja in sodelovanja pri javnih razpravah.

Imamo državno raziskovalno inovacijsko strategijo, ki je zaradi finančnih omejitev v praksi ne moremo izvajati. To je eden glavnih problemov. Finančna luknja od leta 2011 do danes je namreč globoka za en proračun ARRS. Proračun agencije je bil takrat vreden še 182 milijonov evrov, letos pa samo 137,5 milijona.

Če seštejemo izpad sredstev v zadnjih letih, znaša manjkajoči del 168 milijonov evrov. Res pa je, da je pristojno ministrstvo med letom ob rebalansu državnega proračuna priskrbelo še 2,5 milijona evrov, tako da je letošnji proračun agencije znašal 140 milijonov evrov. Ta sredstva smo konec leta učinkovito porabili za plačilo nekaterih obveznosti, ki naj bi jih po prvotnem načrtu pokrili šele v letu 2016.

Za kakšne obveznosti gre?

To so infrastrukturne obveznosti, materialni in drugi stroški, povezani z razpisi za raziskovalne programe in projekte.

V proračunu za prihodnje leto bo 145 milijonov evrov, kar je za dodatnih pet milijonov evrov več, kot je najprej kazalo. Iz tega bomo lahko pokrili letošnje projekte, ki so bili odobreni na razpisu, objavljenem decembra 2014. Razpisali smo namreč 12 milijonov letnih sredstev za raziskovalne projekte, pri čemer smo nekoliko tvegali, saj nismo vedeli, ali jih bomo lahko v celoti pokrili. Zdaj vemo, da jih bomo, kajti s 145 milijoni v letu 2016 lahko pokrijemo vse razpisane projekte.

Koliko denarja boste namenili za raziskovalne programe in projekte?

Dve tretjini proračunskih sredstev gre za financiranje raziskovalnih programov in projektov. Programom je namenjenih 60 milijonov evrov, projektom, ki ponavadi trajajo tri leta, pa novih 12 milijonov.

Okoli 15 odstotkov sredstev agencije ali skoraj 20 milijonov evrov bo namenjenih mladim raziskovalcem. Letos smo financirali 171 usposabljanj mladih raziskovalcev, približno toliko jih nameravamo tudi prihodnje leto.

Morda se komu zdi, da je število preveliko, raziskovalci pa menijo, da je premajhno. Po naših podatkih je absorpcijska sposobnost raziskovalnih institucij in univerz v Sloveniji približno 100 na leto. Toliko mladih raziskovalcev lahko zaposlijo v programskih ali projektnih skupinah.

Velja poudariti, da niso vsi mladi raziskovalci namenjeni kadrovski obnovi raziskovalnih ustanov. Nekateri gredo tudi v gospodarstvo ali pa celo v podjetništvo. Takšnih je okrog 40 na leto.

Boste s proračunskimi 145 milijoni lahko nadomestili izpade sredstev preteklih let, ki so prizadeli znanost in raziskave zaradi varčevanja?

Vsako leto bi potrebovali vsaj 12 milijonov evrov dodatnih sredstev samo za raziskovalne programe. Leta 2012 so bile vsote za programe znižane, zdaj pa bi bilo treba to vrniti na prejšnjo raven. Gre namreč za ekvivalent polne zaposlitve, za katerega se pogovorno uporablja izraz raziskovalna ura. Te ure so skladno z vladno uredbo razdeljene v šest razredov, pri čemer razredi pomenijo vrednost sredstev.

Kaj se je zgodilo leta 2012?

Vsi projekti so bili premaknjeni za en cenovni razred navzdol. Tako so takrat reševali zadrego z znižanim proračunom agencije. Najmanj, kar moramo narediti pri raziskovalnih programih, je, da razrede vrnemo na raven leta 2012.

Približno 60.000 evrov je vrednost ekvivalenta polne zaposlitve, kar pa je odvisno od vrste dejavnosti in od omenjenih razredov. Da bi dosegli stanje, kakršno je bilo v letu 2012, kar pomeni stabilno financiranje programov in stabilno zaposlitev raziskovalcev, potrebujemo dodatnih 8,5 milijona. Optimalen proračun agencije za leto 2016 bi bil 167 milijonov evrov. To številko smo tudi argumentirano zagovarjali na začetku pogajanj o proračunu ARRS.

Prof. dr. Eugen Petrešin

Galileo Galilei je leta 1620 vpeljal pojem idealni fluid (tekočina in plin), ki ga je pozneje dopolnil Max Planck. Galileo Galilei (1564–1642) in njegov učenec Benedetto Antonio Castelli (1578–1643) sta leta 1628 objavila enačbo za hitrost pretoka idealne tekočine .Evangelista Torricelli (1608−1647) je pozneje dopolnil možnost uporabe enačbe hitrosti pretoka za volumen poljubne oblike (Tomo III della Raccolta di Autori Italiani che trattano del Moto delle Acque, Bologna, 1832, str. 131). Ni točno, kar se navaja v literaturi, da je Torricelli prvi avtor enačbe za hitrost pretoka tekočine. Na podlagi eksperimentalnih rezultatov je že dalj časa znano, da idealna tekočina daje previsoke rezultate hitrosti pretoka. Za realno tekočino velja manjša hitrost in posledično manjši pretok .

Realna tekočina je stisljiva, ima linearno in kotno deformacijo in sledi Newtonovi hipotezi tangencialne napetosti. Idealne tekočine niso stisljive, nimajo linearne in kotne deformacije in ne sledijo Newtonovi hipotezi tangencialne napetosti.

Očitno je, da lahko pogojno izenačimo idealno tekočino in togo telo. Zato lahko gibanje idealne tekočine in togega telesa opišemo kot translatorni premik in rotacijo okrog poljubne osi. Poljubna os rotacije je lahko tudi težiščna os.

Idealna tekočina je zares idealna za poenostavitev in pokrivanje našega neznanja. Nadomestilo sta prava izraza idealna tekočina in idealni fluid. Zato je idealna tekočina preživela vse napade zadnjih skoraj 400 let in ji še ni videti konca. Le kdo bi se odpovedal prijetni kamuflaži?

Gottfried Wilhelm Leibniz, leta 1686 v matričnem zapisu, in Isaac Newton leto pozneje, 1687., sta zapisala energijsko enačbo v obliki E = 1/2·mv², kjer nastopata m – masa in v – hitrost. Newtonova mehanika obravnava pospešek in gravitacijo in nima omejitve hitrosti. V tehniki je težko srečati avtorja, kot je Newton, na katerega je vezano toliko zakonitosti drugih avtorjev (Lisa Jardine: The Curious Life of Robert Hooke, 2003).

Mednaslov

Premostiti je bilo treba razvojno obdobje 200 let, da se za energijo pojavi nova oblika enačbe. Logična sta bila tudi razlog in želja po obvladovanju vpliva večje hitrosti. To novo enačbo je prvič leta 1875 zapisal S. T. Preston v obliki E = mc² (Physics of the Ether, E & F. N. Spon, London, 1875). V enačbi pomeni c (celeritas) hitrost svetlobe.

Pri tem ne prezrimo podatka o hitrosti svetlobe, ki jo je izmeril Marie Alfred Cornu leta 1875. Dokaj visoka natančnost hitrosti svetlobe je znašala c = 299.990 ± 200 km/s. Leta 1983 je bila hitrost svetlobe podana z definicijo metra na vrednost c = 299.792.458 m/s.

Za primerjavo navedimo še hitrost svetlobe po Newtonu, ki je sprejel pojem končne hitrosti svetlobe in v svoji knjigi Opticks iz leta 1704 ocenil, da je hitrost svetlobe 211.750 km/s. Dosežena visoka natančnost hitrosti svetlobe leta 1875 je bila spodbuda za nastanek enačbe E = mc².

Prav tako navedimo življenjski podatek za Alberta Einsteina: 1879–1955. Po današnjem prepričanju je bila Einsteinova najpopularnejša enačba prvič napisana leta 1875. Glede na dejstvo, da je Einstein živel od leta 1879 do 1955, bi torej napisal najpopularnejšo enačbo na svetu štiri leta pred svojim rojstvom.

Mednaslov

Vpogled v zgodovinski potek relevantnih dogodkov dodatno pomaga k razjasnitvi problematike. V obdobju izjemnega francoskega fizika in matematika Henrija Poincaréja (1854–1912) je v Göttingenu deloval tudi izjemni matematik in fizik David Hilbert (1862–1943). Poincaré je prvič leta 1896 (povzeto iz njegovega neobjavljenega rokopisa) napisal enačbo E = mc², leta 1900 pa objavil še obliko enačbe m = E/c².

V tem času je na znanstveno pot hitro stopal mladi Albert Einstein s prvo objavo članka Folgerungen aus den Kapillaritätserscheinungen, Analen der Physik (ser. 4), 1901. Kljub kritiki, ki je je bil deležen Einsteinov članek, ga lahko razumemo v hidromehaniki kot prvi pristop v razvoju dvofaznega gibanja tekočine. V poznejših Einsteinovih objavah zasledimo, da se s fluidi Einstein ukvarja še štirinajstkrat.

Na simpoziju na Sardiniji leta 1903 sta Poincaré in G. Schiaparelli objavila skupno enačbo E = mc². Svojo priljubljeno obliko enačbe m = E/c² je Poincaré objavil še enkrat, in sicer 5. junija 1905 (Sur la dynamique de l'électron, Comptes Rendus 140:1504−1508), dopolnjeno različico tega teksta pa še leta 1906. Le nekaj dni pozneje, 30. junija 1905, je Einstein objavil posebno (specialno) teorijo relativnosti (Zur Elektrodynamik bewegter Körper, Annalen der Physik 17(10):891–921).

Izraz relativnost je prvi uvedel Max Planck leta 1908. Einsteinova posebna (specialna) teorija relativnosti ne upošteva atomskega in subatomskega sveta, nima pospeškov in gravitacije, v primerjavi z Newtonovo mehaniko ima omejitev hitrosti na hitrost svetlobe. Če je torej že Einstein sam omejil svojo posebno (specialno) teorijo relativnosti na hitrost svetlobe, zakaj potem v enačbi E = mc² uporablja kvadrat hitrosti svetlobe?

Einsteinova posebna (specialna) teorija relativnosti v posebnih primerih dosega visoko natančnost. Einsteinova posebna (specialna) teorija relativnosti za tekočine in splošno za vse fluide je po svoji zasnovi zelo omejeno uporabna. V bistvu zaradi odsotnosti pospeškov in gravitacije prezre obstoj realnih fluidov in njihovo gibanje.

Tudi dopolnjena Einsteinova posebna (specialna) teorija relativnosti v obliki splošne teorije relativnosti ali teorije gravitacije ne eliminira vseh pomanjkljivosti prejšnje. Danes si fiziki relativistično hidrodinamiko očitno tolmačijo preveč preprosto. Novejši pristopi v relativistični hidrodinamiki nas opozarjajo na zanemarjanje osnovnih karakteristik fluidnega polja, v katerem je že L. D. Landau opozarjal na makro- in mikroskopske hitrosti, pojav vrtincev in razpad kontinuitetnih pogojev.

Mednaslov

David Hilbert je od leta 1913 do 20. novembra 1915 objavil več prispevkov in svoj pogled na splošno teorijo relativnosti (Die Grundlagen der Physik, Erste Mitteilung). Albert Einstein je nekaj dni pozneje, 25. novembra1915, objavil svojo verzijo splošne teorije relativnosti.

Iz časa nastajanja splošne teorije relativnosti ali teorije gravitacije je znano dejstvo, da je Einstein pogosto obiskoval Göttingen in Davida Hilberta. Pogovarjala sta se o splošni teoriji relativnosti in spremljajoči matematiki, dolgo in večkrat tudi precej glasno, tako da sta v razgretosti celo razmetala nekaj papirja okrog sebe. Razlika v Hilbertovem tekstu splošne teorije relativnosti glede na Einsteinov tekst ni tolikšna, da bi bilo mogoče Hilbertovo delo popolnoma pozabiti in zanikati.

Jasno je, da je Einstein natančno vedel, kaj delata Poincaré in Hilbert. Prav tako je jasno, da v matematiki ni dosegal njune stopnje zahtevnosti. V obdobju 1903–1911 sta se Poincaré in Einstein srečala trikrat. Prvič je bilo dogovorjeno srečanje v južni Franciji leta 1903, ko se je Poincaré s simpozija na Sardiniji vrnil v Pariz. Drugič sta se srečala v Parizu dva meseca pred Einsteinovo oddajo in zagovorom disertacije, 30. aprila 1905 (Eine neue Bestimmung der Moleküldimensionen, Dissertationen Uni. Zürich). V pogovoru je Poincaré opozarjal Einsteina na prevelika odstopanja pri izračunu velikosti molekul. A je Einstein ostal pri svojem prepričanju in v doktorsko disertacijo ni vpeljal dopolnitve. Na to je leta 2008 opozoril tudi Hans C. Ohanian v knjigi Einstein's Mistakes.

Zadnje, tretje srečanje Alberta Einsteina in Henrija Poincaréja je bilo med dogodkom At First Solvay Conference (29. oktober–4. november 1911) v Bruslju, kar je dokumentirano tudi s fotografijo.

Sedemnajstega julija 1912 je že hudo bolni Poincaré v 58. letu življenja za vedno zapustil znanost, ki mu očitno ni bila naklonjena in nikoli ni bila pripravljena popraviti storjenih napak. Kljub temu je Henri Poincaré ostal zapisan kot izjemen matematik, fizik in izraziti znanilec novega prihajajočega obdobja teorije relativnosti.

Francoski minister za šolstvo in izobraževanje Claude Allègre je leta 2004 Poincaréjeve posmrtne ostanke posthumno dal prenesti iz družinske grobnice na pariškem pokopališču Montparnasse v Panthéon, kjer počivajo velikani francoske znanosti: pozno, vendar dobrodošlo priznanje izjemnemu francoskemu znanstveniku.

O Einsteinovi enačbi lahko govorimo tudi leta 1924, ko jo je napisal v obliki (povzeto iz njegovega neobjavljenega rokopisa iz leta 1924). V enačbi W pomeni energijo (W = E), v njej pa nastopa tudi relativistični Lorentzov faktor gama. Einsteinova enačba leta 1924 torej ne prinaša nečesa bistveno novega.

Danes, ko mineva sto let od deklariranih »čudovitih« Einsteinovih prispevkov k teoriji relativnosti in 140 let od prve objave Prestonove enačbe E = mc², se lahko vprašamo: kako je mogoče toliko časa v številni literaturi in strokovnih revijah govoriti le o enem najboljšem fiziku zadnjega obdobja?

Iz navedenega lahko povzamemo, da Albert Einstein ni bil prvi in edini avtor najpopularnejše enačbe E = mc². Torej ni upravičeno govoriti o Einsteinovi najpopularnejši enačbi. Postavlja pa se tudi vprašanje, kaj pomeni Albert Einstein brez svoje najpopularnejše enačbe. Si še vedno zasluži sloves prvega fizika 20. stoletja?