Saj ne gre za strošek, ampak za naložbo v znanje

»Znanstvena odličnost v svetovnem merilu, vrhunska oprema za raziskovalno delo in dobri pogoji dela za mlade raziskovalce so najpomembnejši.« Tako na kratko novi direktor Kemijskega inštituta dr. Gregor Anderluh povzame tri nosilne točke, na katerih temelji njegova vizija vodenja v prihodnjih letih.

Doktor biologije biokemik Gregor Anderluh, rojen leta 1969, je petletni mandat direktorja Kemijskega inštituta začel 6. novembra, to je dan potem, ko je vlada izdala soglasje k njegovemu imenovanju. Predlagal ga je upravni odbor Kemijskega inštituta, ki se je zanj odločil med kandidati na drugem razpisu. Na prvega se dr. Anderluh namreč sploh ni prijavil.

Vizijo prihodnjega delovanja gradi na podobnih iztočnicah kot pokojni direktor prof. dr. Janko Jamnik, ki je vodil inštitut do decembra lani. Z njim je bil močno povezan, navsezadnje ga je leta 2011 prav dr. Jamnik povabil na inštitut in mu zaupal vodenje Laboratorija za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo. Pred prihodom na Kemijski inštitut je bil zaposlen kot profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti.

Čeprav se dr. Anderluh zaveda, da je vodenje Kemijskega inštituta s 300 zaposlenimi, med katerimi je skoraj polovica znanstvenikov z doktoratom, prezahtevno, da bi lahko nadaljeval še svoje raziskovalno delo v laboratoriju, po tihem upa, da le ne bo popolnoma izgubil svoje »znanstvene kondicije«. A kljub temu vodenje laboratorija počasi predaja kolegici doc. dr. Marjetki Podobnik, sam pa se je osredotočil na cilje v smeri znanstvene odličnosti celotnega inštituta.

Imenovanje je danes – pogovarjava se namreč drugi dan vašega mandata – še sveže, v spominu pa skoraj enoletno iskanje direktorja inštituta in dva razpisa. Kaj je vplivalo na vas, da ste se prijavili šele na drugi razpis?

Za prijavo sem se odločil po pogovoru z vršilcem dolžnosti direktorja prof. dr. Janezom Levcem in potem, ko sem še sam temeljito razmislil, kaj lahko prispevam k inštitutu. Dr. Levec je namreč ves čas aktivno sodeloval pri iskanju novega direktorja, hkrati pa je skrbel za normalno delovanje inštituta.

Upravni odbor ste menda prepričali z vizijo inštituta. Na čem ste jo gradili?

Sledil sem temu, kar je zastavil prejšnji direktor dr. Janko Jamnik. Moja vizija je usmerjena v tri glavne poudarke. Prvi je znanstvena odličnost v svetovnem merilu, drugi je skrb za vrhunsko opremo na inštitutu, zato da bomo lahko opravljali vrhunske raziskave, tretji poudarek pa je namenjen mladim znanstvenikom, da jim omogočimo dobre delovne razmere na inštitutu.

Po znanstveni odličnosti inštitut že zdaj dosega velik ugled v Evropi. Si želite še več?

Res je, da imamo po merilu odlične znanosti že zdaj dober sloves tako v Sloveniji kot v tujini. Širši znanstveni javnosti namreč znamo s članki v uglednih revijah predstaviti naše raziskovalno delo in laboratorijske dosežke, radi pa bi postali še bolj odlični. Potrditev naše znanstvene odličnosti bi bila tudi osvojitev katerega od projektov Evropskega raziskovalnega sveta (ERC). To je naš cilj.

Kakšna merila na razpisih pa ima ERC, da jih je tako težko izpolniti?

ERC je namenjen izključno temeljnim raziskavam. Konkurenca je zelo ostra, ker za projekte tekmuje celotna Evropa. ERC podpira več shem, in sicer za mlajše znanstvenike in za že uveljavljene. Želimo, da bi v prihodnjih petih letih pridobili vsaj dva projekta iz razpisa, bodisi za mlade bodisi za uveljavljene znanstvenike.

Katere temeljne raziskave na inštitutu bi prijavili na razpise?

Priložnosti za nas so predvsem tam, kjer smo v svetovnem vrhu. To je v razvoju materialov, predvsem materialov v baterijskih sistemih in tudi novih bioloških materialov, ki izhajajo iz raziskav sintetske biologije. Potem so tu še raziskave zgradbe molekule DNK, katalitsko inženirstvo, kjer že zdaj izvajamo dva evropska projekta. Je pa še nekaj drugih perspektivnih področij.

Potem ko ste lani kupili dragoceni transmisijski mikroskop, letos pa posodobili nekatere laboratorije, se je ustvaril vtis o odlični opremljenosti inštituta. Kaj še manjka za boljše raziskovalno delo?

Na prvem mestu je ohranitev in obnova sedanjega fonda raziskovalne opreme, dodatno k temu pa bi morali pridobiti tudi novo. Od večjih kosov bi potrebovali aparature, ki bi dopolnile raziskovalno opremo v našem centru za NMR. Ta je odlično uveljavljen v regiji in tudi v Evropi. V njem izvajamo strukturne raziskave snovi z metodo jedrske magnetne resonance. Naša skrita želja je tudi nakup krioelektronskega mikroskopa, ki z visoko ločljivostjo omogoča določanje struktur bioloških molekul.

Tretja iztočnica vašega petletnega programa zadeva mlade raziskovalce. Kako jim nameravate pomagati?

V Sloveniji postajajo razmere za delo in življenje za mlade čedalje težje, priložnosti zanje je malo. Na inštitutu si bomo še naprej prizadevali, da bi ohranili najboljše mlade raziskovalce, da ne bi bežali v tujino.

Boste lahko mladim ponudili stabilno zaposlitev?

Prizadevamo si, da bi imeli odlične možnosti za delo v laboratorijih vsaj v času njihove priprave doktorske naloge. Po opravljenem doktoratu bodo nekateri ostali pri nas, nekateri pa bodo odšli v tujino. Tega se zavedamo.

Kaj bi se moralo v širšem okviru, torej v odnosu družbe do znanosti spremeniti pri nas, da bi zadržali mlade znanstvenike?

Da mladi odhajajo v tujino, ni nič posebnega. Mobilnost je značilna tudi za druge države. Večji problem je, kako privabiti nazaj naše znanstvenike in, dodatno, kako privabiti uveljavljene tuje znanstvenike k nam. Če bomo imeli vrhunsko opremljene laboratorije, bomo morda za oboje bolj zanimivi. Slovenija je namreč še vedno privlačna zaradi boljše kakovosti življenja kot v nekaterih drugih državah. Naš problem pa je, da tujim uveljavljenim znanstvenikom težje ponudimo enako dobre delovne pogoje kot drugi inštituti v tujini.

So ovira tudi plače?

Vrhunski znanstvenik zasluži v tujini nekajkrat več kot tukaj, če upoštevamo, da vrhunski znanstvenik v Sloveniji zasluži od 2000 do 2500 evrov neto. Plače so gotovo velika zavora pri privabljanju tujih uglednih znanstvenikov k nam.

Bo sodelovanje z gospodarstvom še naprej prioriteta v delovanju inštituta?

Za številna domača in tuja podjetja izvajamo klasične analize in raziskave, prizadevali si bomo, da bo sodelovanja še več. Kot primer lahko navedem, da v našem laboratoriju za molekularno biologijo in nanobiotehnolgijo odlično sodelujemo z Lekom in angleškim nanobiotehnoškim podjetjem Oxford Nanopores Technologies. Zanimivo je, da nas je v zadnjem času poiskalo precej podjetij iz tujine predvsem na podlagi znanstvene odličnosti. V znanstveni literaturi so brali o naših raziskavah in nam ponudili sodelovanje. Tako se je razvilo sodelovanje s Hondo in drugimi podjetji.

Vodenje inštituta je povezano tudi s proračunom. Kakšna je slika prihodkov?

Lani prvič po dolgem času se je ustavilo nižanje prihodkov in tudi letos naj bi ostali na enaki ravni kot lani. Od približno 15 milijonov evrov letnih prihodkov inštituta, se delež prihodkov od sodelovanja z domačo industrijo giblje med 15 in 20 odstotki, sedem do deset odstotkov prihodkov pa je na račun tujega trga. Pri tem upoštevamo sodelovanje s tujo industrijo in prihodke od evropskih projektov.

Evropski projekti in naročila iz tujine še ne prinašajo prav veliko zaslužka.

Tega se zavedamo. Tudi prejšnji direktor prof. dr. Jamnik nas je na to opozarjal. Vzpostavil je mehanizme, da smo se več prijavljali na projekte evropskega raziskovalnega programa Obzorje 2020. V prvem letu tega evropskega programa nam je uspelo pridobiti šest projektov. To je v zgodovini inštituta najboljši izkupiček in s tem bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Želimo namreč doseči, da bi v strukturi naših prihodkov tuji trg predstavljal približno 20 odstotkov. Nekateri inštituti v Sloveniji tak cilj že dosegajo.

Boljši izkupiček na razpisih je odvisen tudi od podpornih služb. Deluje pri vas taka služba?

Prijavljanje in vodenje evropskih projektov zahteva določene spretnosti in znanja. Na inštitutu že imamo evropsko pisarno s tremi zaposlenimi, ki pomagajo pri prijavah in vodenju projektov. Pisarno nameravamo okrepiti zato, da bi podporne službe še bolj pomagale znanstvenikom in da bi prijave na projekte tekle čim bolj gladko.

Če se vrneva k prihodkom inštituta: približno tretjino zaslužite z raziskavami za industrijo in evropskimi projekti. Prispeva večji delež potem državni proračun, predvsem agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS)?

Naš ustanovitelj, in sicer ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in šport, zagotavlja določeno vsoto za naše delovanje, drugi vir pa je javna agencija ARRS. Zanjo izvajamo določene raziskovalne programe, hkrati pa tudi skupaj z drugimi tekmujemo na razpisih agencije za projekte. Močno so se skrčila sredstva za mlade raziskovalce. Na razpisih ARRS je zaradi izjemno slabe finančne situacije na splošno uspešnost okoli desetodstotna.

Šibka točka domačih inštitutov je zaščita znanja, predvsem pa prenos raziskovalnih dosežkov iz laboratorijev na trg. Kako se boste lotili tega problema?

Poskušamo zaščititi vse, kar je videti inovativno, žal pa zastanemo pri naslednjem koraku. Ne znamo tržiti patentov tako, da bi se sredstva vrnila nazaj v hišo. Zatikanje bi radi odpravili, morda tako, da bi se nekdo na inštitutu ukvarjal samo s prenosom tehnologij na trg. Na inštitutu smo sicer uveljavili patentne zaščite za nekatera osnovna odkritja, ki bi lahko postala tržno zanimiva. Zavedamo pa se, da to v Sloveniji zaradi majhnosti trga ni prav preprosto in da je pot od odkritja do tržnega produkta dolga ter da zahteva velika finančna vlaganja.

Za ponazoritev naj predstavim zgodbo prof. Bayleyja z univerze v Oxfordu, kjer imajo sto zaposlenih za prenos tehnologij na trg in finančne sklade za zagon mladih podjetij. Ko je njegova skupina po desetih letih raziskav leta 1996 sodelovala pri odkritju zgradbe nanopor, so šele leta 2005 ustanovili podjetje, ki je bilo namenjeno praktični uporabi nanopor. Zdaj, leta 2015, pa so dosegli stopnjo, da lahko ponudijo trgu svoj produkt, vmes pa so za razvoj zbrali približno 200 milijonov funtov kapitala.

Pogosto je slišati grenke opazke o zapostavljenosti znanosti v slovenski družbi. Kakšna je po vašem mnenju njena družbena vloga?

Položaj znanosti je slab, to se je pokazalo tudi v času po izbruhu gospodarske krize. Takrat sta znanost in visoko šolstvo med vsemi sektorji doživela največji upad financiranja. Kolegi v tujini mi povedo, da nikjer niso tako brutalno klestili sredstev za znanost, kot so to počeli pri nas. Kot družba moramo razmisliti, ali si sploh želimo postati družba znanja ali pa tega nočemo. Če je odgovor pritrdilen, potem je treba investirati v znanost in visoko šolstvo. Saj ne gre za strošek, ampak za naložbo.