Sistem nežne nevrokirurgije, ki popravi samega sebe

Najnovejša dognanja nevrobiologije pomembno vplivajo tudi na področje psihoterapije in znanstveno osvetljujejo psihoterapevtske modele in tehnike. Nevroznanost danes že dokazuje, da psihoterapevtski pogovor spreminja možgane, znano je tudi, kateri procesi medtem potekajo in v katerem delu možganov. O tem nevroznanstvenik, psiholog in psihoterapevt dr. Damir del Monte.

Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani je gostila Damirja del Monteja, dr. phil., dr. sc. med. Po rodu Hrvat iz Zadra prihaja iz Karlsruheja in je, kot smo se prepričali, zaradi nazornega in skorajda avanturističnega didaktičnega pristopa priljubljen gost evropskih in ameriških univerz, sicer pa docent na univerzah v Heidelbergu, Kremsu in Innsbrucku, kjer predava funkcionalno anatomijo. Kot nevroznanstvenik in psihoterapevt proučuje medicinsko in psihoterapevtsko zdravljenje in je član tima inštituta za sinergetiko in raziskovanje psihoterapije na Paracelsusovi medicinski fakulteti v Salzburgu. V klinični praksi se je specializiral za zdravljenje bolečine in psihotravmatologijo.

V pogovoru smo želeli dati poudarek področju psihoterapije v povezavi z novejšimi odkritji v nevroznanosti in si na kraju samem ogledali segment njegove inovativne tridimenzionalne vizualizacije možganskih struktur.

Vaša 3D-vizualizacija možganskih struktur je inovativna aplikacija, ki jo razvijate že desetletje. Ali bo program dosegljiv komurkoli in zakaj bi si ga nekdo želel ogledati?

V Karlsruheju imam majhen filmski studio in ekipo, kjer ustvarjamo filme, da bi študentom in strokovnjakom delovanje možganov predstavili tridimenzionalno. Prikazali bomo do zdaj skorajda nepredstavljive procese v možganih, in to na razumljiv način. Upam, da bo program že v nekaj mesecih pripravljen za splet in dosegljiv vsakomur, seveda za plačilo, da bom lahko dobil nazaj vsaj del vloženega. Nivoji težavnosti bodo različni. Aplikacija temelji na anatomiji in medicini, področja pa so, recimo, možgani in emocije, možgani in učenje, možgani in bolečina.

Za lažjo predstavo vzemimo za primer možgane in emocije.

Prikazano bo, kako v možganih nastanejo čustva in občutki in kateri deli možganov sodelujejo pri nastanku določenih emocionalnih programov. Eden najbolj znanih nevroznanstvenikov Joseph Le Doux je ugotovil, kako amigdala (pravimo ji tudi center za preživetje in je del limbičnega območja, op. p.) kreira programe. Pred letom dni je o tem napisal knjigo in to je spremenilo njegove 12 let stare modele. Veljalo je, da ko se aktivira amigdala, nas postane strah.

Danes to ne velja več. Amigdala je seveda zelo pomembna, a do zavedanja pride v frontalnem korteksu, aktivacija amigdale pa pravzaprav sproži zagon organizma. Da pa bi čustveni program prodrl do naše zavesti, je potrebnih veliko procesov. Torej, dobro je vedeti, da se čustveni program mora najprej aktivirati, nato pa prispeti v možgansko skorjo. Od tam se zopet vzpostavlja povezava s telesom. Ko se zavemo telesnih senzacij ali čustev, šele nastane občutek.

Kaj ta spoznanja pomenijo za psihoterapevtsko stroko?

Občutki, preden jih ozavestimo, nastajajo skozi kompleksne procese. Prvo pomembno spoznanje je, da sploh niso nekaj primitivnega. Pomemben del občutka je telesna zaznava. To, da amigdala odloča o programu za naše preživetje, je staro spoznanje. In vendar, mnoge živali, ki te programe imajo, sploh nimajo občutkov. Ločiti moramo programe, ki poskrbijo, da se organizem hitro odzove in preživi, od kompleksnih visokoorganiziranih občutkov, kar v evoluciji očitno ni nekaj starega. Zdaj psihoterapevt lahko bolje razume, kako občutek deluje na zavestni ravni ali zakaj je pomembno vzpostaviti stik s svojim telesom ter da lažje, ob zaznavi določenih občutkov, sprejmemo neko odločitev.

Nevroanatom in nevroznanstvenik Bud Craig je proučeval ventromedialni nukleus v hipotalamusu. Tam je del, kjer se introcepcija, to je zaznava, ki prihaja iz našega telesa, zbira in potuje v možgansko skorjo, v insularni reženj. Ker pa pri opicah introcepcije skorajda ne poznamo, sklepamo, da se je ta razvila pozno. Zmožnost možganov razločiti med občutki je torej razmeroma nova. Programe, ki jih aktivira amigdala, imamo v evoluciji navzdol vse do salamandra. A največji del teh bitij nima občutkov. Razlikovati moramo torej emocionalne programe za aktiviranje organizma od kompleksnih občutkov.

Na tem mestu bi zavoljo bralca želela opozoriti na natančno razmejitev pojmov: senzacije so povezane s telesnimi informacijami in so v nezavednem, čustva, ki so drug nivo, nosimo tako v zavestnem kot nezavednem, tretji nivo, občutki, pa so v človekovem zavestnem polju.

Vsakdo drugače občuti svoja čustva. Večina besedo čustvo enači z občutkom. Čustvo lahko definiram ne kot zavestni občutek, pač pa program, ki se aktivira, da bi človek preživel. Če torej amigdala aktivira proces, da telo hitro odreagira, je to emocionalni program, ki pa še ni občutek. Da bi se človek tega občutka zavedal, se mora vključiti večji del možganov, da v možganski skorji to doživi kot občutek.

Torej psihoterapevt pri klientu želi doseči prepoznanje določenega občutka?

To je ključno vprašanje. Išče se, kako deli možganov med sabo sodelujejo, da bi človek ta občutek doživel. Iz telesa informacije, ki so telesne senzacije, potujejo v možgane.

Kot sem rekel, stari so emocionalni programi, naši občutki pa ne, in očitno je doživeti ta kompleksni občutek v evoluciji nekaj novega. Informacija potuje v možgansko skorjo.

Tu je zelo pomemben del, medialni prefrontalni del možganske skorje, ki je del limbičnega korteksa, ki skupaj z insulo omogoči, da človek občuti samega sebe. Da zaznam občutek, moram imeti stik s svojimi senzacijami, z dogajanji v sebi.

Zakaj je samozavedanje tako pomembno?

Zaradi motivacije in nadzora trenutnih impulzov. Naj razložim s primerom. Ob meni je ženska, ki mi je simpatična, rad bi se dotaknil njene roke. Tega ne storim, ker se vprašam, ali si ona tega sploh želi. To je del možganov, ki nadzira mojo motivacijo, prek njega sem v stiku z normami. Svoj impulz nadzorujem. Ta del je pomemben ne le za motivacijo, je sistem nagrajevanja. Če rečem kolegu, da je velik strokovnjak, vem, da mu bo to všeč in me bo imel rad.

Zdaj se moramo vrniti k amigdali, ki pri obilici psihičnih problemov naraste. Če je nekdo travmatiziran ali depresiven, je preveč aktivna, ne deluje uravnoteženo. To pomeni, da predeli, ki bi jo morali regulirati, niso dovolj močni. Kateri deli možganov pa imajo moč reguliranja amigdale? Mnogi strokovnjaki bodo odgovorili, da je to del skorje, ki se imenuje dorsolateralni prefrontalni korteks in ki je odgovoren za racionalnost, analizo, govor. Ta del anatomsko nima stika z amigdalo, z njo ni v neposredni povezavi. Povezava pa obstaja z medialnim frontalnim limbičnim delom možganske skorje (anterirorni cingularni korteks, ventromedialni korteks in insula). Insula je torej povezava z limbičnim režnjem možganske skorje.

Vse to ni pomembno samo za zavedanje občutkov, pač pa tudi za dialog s samim seboj. Ko pohvalim sodelavca in rečem, da sva tudi prijatelja, se aktivira prav omenjeni del. Ta občutek se da v možganih izmeriti, natančno se ve, v katerem delu se dogaja. Tu tičita sposobnost empatije in sposobnost navezovanja (angl. attachment). Če smo sposobni za dialog s samim sabo, smo sposobni za dialog z drugimi. In obratno, to je krožno povezano.

Kako klasično sintagmo psihoterapije klient-zaupanje-terapevt razloži nevroznanost?

Omenjeni del je aktiviran tudi, ko se klient dobro počuti ob terapevtu. Če ste prvi dve leti svojega življenja imeli dober stik s starši ali nekom, ki vam je dajal nežnost, se občutek za empatijo in navezanost pozneje, ko ustvarjate nove zveze, ki niso nujno samo ljubezenske, aktivira. Ključen vidik sistema navezanosti je občutek varnosti, ki je za psihoterapevta zelo pomemben, in ko je s klientom v terapevtski zvezi, so prav ti deli močno dejavni. Že dalj časa vemo, da mora za uspešno terapijo klient terapevtu zaupati, danes pa to lahko tudi nevroznanstveno bolje razložimo.

Običajno razmišljanje je bilo in še vedno marsikje je, da je proces psihoterapije nekaj nematerialnega. Toda če je psihoterapija uspešna, se to mora kazati na spremembi v možganih; spremenile so se sinapse. Psihoterapija je nežna nevrokirurgija, le da ne zareže v telo, pač pa sistem sam sebe popravi; je okvir, ki ponuja klientu nove izkušnje. V amigdali je zapisana stara travmatična izkušnja. Čustveni program se ob določeni situaciji aktivira, a ga možganska skorja ni sposobna umiriti. Terapevt klienta zato zlagoma vodi v to situacijo.

Nam lahko to ponazorite s primerom iz vaše prakse?

Veliko let sem na fakulteti, kjer sem doktoriral iz psihologije, obravnaval posiljene ženske. Predstavljajte si, kako zahtevno je v takem primeru za moškega terapevta vzpostaviti zaupanje in biti s tako žensko sam v prostoru. Če mu uspe, potem pride trenutek, ko se aktivira čustveni program, ki ima v tem primeru intenziteto travme, in se na novo sprocesira.

Imel sem primer štiriindvajsetletnice, Nemke, ki jo je pri 12 letih posililo osem moških, ko je odšla na šolsko izmenjavo v Anglijo. En sam gib jo je popeljal v čas in v stanje nastanka travme – kadar je nagnila glavo nazaj. Bil je gib, ki je ostal v telesnem spominu, povezan z oralnim zadovoljevanjem kleče, in ji je vsakič aktiviral amigdalo. Aktivacija je pri takih ljudeh s hudo travmo alarm. Zanje sedanjost izgine in znajdejo se v preteklosti. V tem trenutku se je dekle vrnilo v čas deklištva. Počasi terapevt prikliče spomin na situacijo, obenem pa s posebnimi tehnikami doseže, da klient ostane v realnosti. Temu strokovno rečemo oscilacija, nihanje med situacijo tam in nekoč, ki je bila nevarna, in situacijo tu in zdaj, ki je varna.

Zdaj dekletovi možgani aktivirajo to, kar je shranjeno v amigdali. Sodeluje hipokampus in ona se zave, da je nenadoma nastopil nov kontekst, kajti amigdala se je sposobna reorganizirati. Njeni občutki sicer niso lepi, a kljub temu nastopi priložnost, da ta obnovitev doživljaja spremeni sistem reakcije amigdale. Raziskave so pokazale, da se ob tem procesu povečuje limbični korteks. Kar pomeni novo stabilnost, novo reakcijo, novo izkušnjo. Hudih reakcij amigdale tako ne bo več. Dekle, ki se je pri 12 letih emocionalno prenehalo razvijati, zdaj dobi novo priložnost.

V evoluciji nam je amigdala pomagala preživeti, v vsakdanjem življenju pa je pomembno, da je regulirana in da se zavedamo svojih občutkov.