Slovo astronavta astronavtov

Nedavno je v 87. letu preminil astronavt astronavtov John Young. Rodil se je 24. septembra 1930 v San Franciscu. Potem ko je kot letalski inženir diplomiral na Inštitutu za tehnologijo zvezne države Georgia, je postal pilot ameriške mornarice, pri 32 letih pa astronavt.

John Young je spadal v drugi razred astronavtov Nase. V prvem so bili tisti, ki so v vesolje leteli z vesoljskimi kapsulami Mercury, v drugem pa tisti, ki so nadaljevali te pionirske vesoljske polete z dvosedežnimi vesoljskimi ladjami Gemini in celo s trisedežnim Apollom,

Vesoljsko kariero je začel z dvema poletoma na krovu Geminija in nadaljeval s poletoma na krovu Apolla, upravljal je lunarni modul na Luni in sodeloval na dveh poletih s shuttlom. Bil je prvi astronavt, ki je šestkrat letel v vesolje. V dolgoletni astronavtski karieri je tako imel opravka s kar štiri vrstami vesoljskih plovil s posadko. Zato ne preseneča, da so ga poimenovali astronavt astronavtov.

Prvič je v vesolje poletel z Geminijem 3, skupaj z astronavtom Virgilom Ivanom »Gusom« Grissom, 23. marca 1965. To je bil prvi polet ameriške dvočlanske posadke, njen namen pa je bil preizkusiti to vesoljsko ladjo v vesolju.

Pozornost zaradi sendviča

To je bilo prvo vesoljsko plovilo, ki je v vesolju manevriralo in s tem spreminjalo orbito, kar je bilo zelo pomembno za naslednje polete, saj so snovalci vesoljskih poletov načrtovali srečanja in tudi združevanje z drugimi vesoljski plovili. Vendar se polet ni znašel v medijih zaradi tega, ampak ker je Young na krov pritihotapil sendvič s posoljeno govedino, kar ni bilo v skladu s pravili o prehrani astronavtov.

Strokovnjaki so se namreč bali, da bi drobtine v stanju breztežnosti povzročile motnje, kar bi lahko ogrozilo polet, še posebej zato, ker je bila vesoljska ladja nova in na prvem poskusnem poletu s posadko. Kljub sendviču težav ni bilo. Astronavta sta trikrat obkrožila planet in se po skoraj petih urah spustila na morsko gladino.

Naslednjič je Young v vesolje poletel dobro leto pozneje, julija 1966, z vesoljsko ladjo Gemini 10. Takrat je bil z njim na krovu Michael Collins. Šlo je za izredno zapleten vesoljski polet, ki je zajemal dva vesoljska sprehoda, združevanje z raketno stopnjo Agena 10, uporabo njenega močnega raketnega motorja in dvig v višjo orbito oziroma 756 kilometrov nad površino Zemlje (takšne oddaljenosti od našega planeta še danes niso dosegli ne sovjetski, ne ruski in ne kitajski astronavti). Na koncu je sledilo še približevanje raketni stopnji Agena 8, ki je nekaj mesecev pred tem odigrala pomembno vlogo pri Geminiju 8. Astronavta sta 43-krat obkrožila planet, sam polet Geminija 10 pa je trajal dva dneva in 22 ur.

Sledil je polet tričlanske posadke Apolla 10 (na krovu sta bila še Thomas Stafford in Eugene Cernan) do Lune in preizkušanje lunarnega modula v njeni orbiti. To je bila dejansko generalka pristanka na Luni.

Dvakrat na Luni

Apollo 10 je proti Luni poletel 18. maja 1969. Lunarni modul se je med preizkušanjem v Lunini orbiti površini Lune približal na vsega 14,4 kilometra. Preizkušanje je bilo bolj ali manj uspešno, čeprav na trenutke tudi napeto. Med vračanjem na Zemljo je Apollo 10 dosegel največjo hitrost za vesoljsko ladjo s posadko, in sicer 39.897 kilometrov na uro ali 11,08 kilometra na sekundo. Na morsko gladino se je spustil 26. maja 1969. Sam polet je trajal osem dni.

Znova je Young potoval na Luno z Apollom 16 – na krovu sta bila še Thomas Mattingly in Charles Duke – 16. aprila 1972. Naloga te vesoljske odprave je bila pristanek na ravnici Descartes, uporaba lunarnega avtomobila in zbiranje vzorcev. Lunarni avtomobil je po Luni prevozil 26 kilometrov in dosegel največjo hitrost 17 kilometrov na uro. Astronavta sta zbrala 95,8 kilograma vzorcev. Med potovanjem nazaj proti Zemlji je Mattingly opravil še vesoljski sprehod v velikih vesoljskih globinah, na oddaljenosti 310.000 kilometrov od Zemlje. Enajstdnevni polet se je končal s pristankom na morski gladini.

To je bil predzadnji polet človeka na Luno. John Young je eden od treh astronavtov, ki so bili dvakrat pri našem naravnem satelitu. Preostala dva sta John Lowell (Apollo 8 in 13) in Eugene Cernan (Apollo 10 in 17).

Nesreča Challengerja preprečila sedmi polet

Naslednjič je Young poletel v vesolje na shuttlu Columbia, na poletu STS-1, 12. aprila 1981. Takrat je bil z njim Robert Crippen. Polet je trajal dva dneva in šest ur, astronavta pa sta 37-krat obkrožila planet. To je bil prvi primer, da so novo vesoljsko plovilo izstrelili v vesolje, ne da bi opravili poskusni polet brez posadke. Polet je bil sicer uspešen, vendar se je pokazalo kar nekaj težav.

Zadnjič je Young poletel v vesolje znova na krovu Columbie, in sicer 28. novembra 1983 v okviru poleta STS-9 in vesoljskega laboratorija Spacelab. Na krovu je bilo kar šest astronavtov, med njimi prvi neameriški, Nemec Ulf Merbold. Sam polet je trajal deset dni in sedem ur. Takrat so imeli s sabo tudi sendvič s posoljeno govedino, kar Nasi osemnajst let prej ni bilo všeč na krovu Geminija 3. Seveda je bila hrana za astronavte v osemdesetih že drugačna, boljša in bolj raznolika kot v času pionirskih poletov človeških posadk v vesolje.

Če se ne bi leta 1986 zgodila nesreča vesoljskega letala Challenger, bi John Young v vesolje poletel še sedmič. Namesto tega je postal vodja astronavtov in pozneje svetovalec Nase. Bil je zelo cenjen med astronavti in vesoljskimi strokovnjaki.